Pusti svoje noge,
da se dotaknejo pekla.
Pusti svoje roke,
da se dotaknejo neba.
Primi se za beneški steber,
v katerem so skrite vodne kresnice,
večne oči vprašanj in odgovorov.
Tisočerih pogledov vode vate.
Ulezi se v svojo posteljo
železnih navad
in opazuj nebesnega pajka,
ki te bo ujel v svoje mreže sanj.

Besede, verze, črke, znaki.
Vse to le previdni in plahi koraki.
Povej mi v obraz o svoji ljubezni.
Povej o tej trajni boleči bolezni.

Za čudnim imenom kot zajček se skrivaš,
S svojo plahostjo me le odrivaš.
Me vodiš po poti, ki ji ni konca.
Zakaj morem poslušati zven kravjega zvonca?!

Zaprem oči,
zamižim,
ti si tu,
zrem ti v oči,
nisi kot drugi,
ti si ti,
tvoj stil,
način razmišljanja,
ti,
samo ti,
ko odprem oči,
te več ni,
odjadraš tja,
daleč,
daleč.

Gleda te v oči,
že se v tek poda,
kot bi ga veter nosil,
po travniku izginja,
za seboj pa pušča le še travnate bilke,
nežno cvetje,
mogoče sploh ne vrne več se,
ostale bodo le travnate bilke,
nežno cvetje,
ali pa tudi to izginilo bo.

Slišim tvoj glas,
prihaja iz daljave,
z vetrom,
tvoj nežen glas,
prosim ga,
da ponese ti moj pozdrav,
ti prišepne na uho,
veš,
pogrešam te močno.

Glej, to je jagnje božje,
ki se raztaplja v borovničevi omaki.
Krvava pena, ki leti iz ust človeškega boga,
se je strdila na robovih belega talarja.

Persil bo počistil vse.

Gospod, veselimo se razkošne pojedine
in ti kličemo: Zahvaljen bodi!
Naj zven kozarcev, potopljenih v teranu,
zaigra radostni requiem za naše duše.

Ko združiš v sebi, kar je razdeljeno,
začutiš v prsih ubrano srce.
Igra ti simfonijo. Sozvočje nasprotij
iz spomina. Preteklost besed in dejanj.

Ime je beseda. Ime ni srce.
Brez imena srce ve, da je, ker občuti.
Moje ime me vabi v iluzijo, da sem srce.
Če ne dojamem resnice, nisem srce,
sem le ime. Beseda, ki ni vezivo sveta.

Sprehajam se sam.
Med mogočnimi bori.
Med občutki omam.
V zraku vonj po soli.

Med mogočnimi bori
Občutek svobode.
V zraku vonj po soli
Me celega prebode.

Občutek svobode.
Unikaten, močan.
Me celega prebode
Všeč sem si, znan.

Mogoče se ni nikoli zgodilo
so bile le sanje v niti stkane
je le energija skozi mene šla
dala misel, da sem ljubljena.

Obračajo trenutki čas naprej
tako daleč in tako blizu sva
se v tvoje misli prikradem
včasih na naskrivaj, tuja vsa..

Danes je nedelja,
ponedeljek je pa plav,
v torek se ne dela,
v sredo mi je žal,
četrtek je začetek,
(je petek dan za metek.., hehehehe...)
v petek bom končal,
v soboto grem po d`narje,
v nedeljo ga bom sral...
(tisti metek sem pa jaz dodal..., hehehehe..)

Ogrizov dedi, zapisal in dodal, gabriel s!

Jaz fantič sem od fare,
oženil bi se rad,
pa katero koli hočem,
ta rada bi zaklad!

Ta prva b`la je črna,
ta črne so hudič,
ubogati jo moraš,
ukazati pa nič...

Ta druga je pa majhna,
ta zame tudi ni,
kot psiček pod nogami,
se vedno mi vrti...

Dans že vsak tote pesmice piše,
se sprašujem zakaj folk neja rajši riše.
Tečno jih je brat,
ker ene so res za posrat!

Noja, pa da nemo tak kritični,
eni so v pesmih prav mitični.
Sanjarijo o boljšem in lepšem jutri,
vsako jutro pa šparajo pri putri.

Kjer je lepo
in duša se spočije
tihi si privez želim
in svetle globine

tam vem kako
in verjamem to
tam je tisto
česar včeraj ni bilo

Prevara, prevara
pogreta obara
počeni lonci
patetični konci

rešilne zanke
rušilne znanke
robustne zanamke
redke znamke.

Ona sanja,
sanja,
sanja,
sanja o njem.

Sanja,
sanja,
sanja o njem,
kot resničen se zdi,
a je le iz sveta,
njenih iluzij.

Črno-bele sanje,
si mi poslal,
zdaj živijo,
v mojem mavričnem svetu,
živijo podnevi,
ponoči spijo,
črno-bele sanje,
moj mavrični cvet....
Ti pa daleč stran.

Spančkaj,
spančkaj,
spančkaj na modrem oblačku,
v mavrični deželi,
polni barv,
sladko spančkaj,
my baby,
na modrem oblačku,
v mavrični deželi,
sladko sanjaj,
my sweet.

Navihanka draga,
ne toči več solz,
meni se trga srce!
Rad bi zacelil ti rane,
rad bi ti s prsti šel skozi lase,
dolge, s prameni pretkane.
rad bi obrisal ti solze
iz čokoladnih oči,
z nadihom zelene svežine.

Tako kot trate so lepe in zelene,
na morju so mladenke vse prepotene.
Igrajo odbojko na pesku,
a jaz gledam jih ob sočnem zrazku.

Tako kot lepota narave so Brkini,
jaz srečen sem za roza bikini.
Ni lepšega kot trebušček razgaljen,
a jooj kako sem spet napaljen!

M raz, brez tebe se krepi.
zebe me, solza ledeni.
boli me,
brez tebe me ni.

I n sonca, sonca ni ga, ni.
zašlo je s tvojim odhodom.
kaj mi bo svetilo v temi,
kdo me bo vodil ob strahovnim pohodom

L ahkost se tako težka zdi
če bi si želela ne bi zmogla.
z lahkoto sprejeti bolečino in ji odpreti poti.
močna je, težka, okrogla.

Ko pospraviš v klet vse nadloge,
se ti začne smehljati bodočnost
čistega in neomadeževanega pogleda.
Tedaj se rodijo ideje.
Oporoka dovršenosti razuma.
Napotnica za življenje,
ki te poviša do mejne vrednosti.
In ko si ves prevrednoten
in okrancljan z dobro voljo,
se figure oblačkov nad glavo
zvrtinčijo, kot razpenjeno brezno
gravitacije, ki te potegne vase,
med dračje nemira. Naseliš se
v majhnih lupinicah bodočih stvari.

Veter se z lasmi igra,
na travi zaljubljen par šepeta,
galebe na morju nežno pozibava,
mamica z vozičkom otroka uspava.

Metulji obkrožajo marjetice,
mimo gredo tri gospe,
na morju bele jadrnice,
domov se mi še ne gre.

Vse je zaman,
od kar te več ni,
dragi, kako me boli.
Nemočna solzo sem spustila,
tebi v slovo,
življenje tvoje prekratko je bilo.

Nenehno ob oknu posedam,
v daljavo s pogledi segam,
kje bi lahko bil?
kam si se skril?
zakaj te več ni?
prosim vrni se mi!