V mojem raju kraljuje čisti hlad
če prideš vanj, začutiš in občutiš
želiš in ne želiš dojeti
svetosti in resnic o meni
o črnini in čistini ki sameva daleč stran.

Zmrazilo te bo od pričakovanj
sanj in vsega kar boš našel,
zaprla se bodo vrata
in odprla se bodo nova,
ki jih ne poznaš, ne slutiš.

Bodi zraven,
to je boljše,
kot pa časa
ne zajeziti,
vse svoje trenutke
preprosto zamuditi.

Bodi zraven,
četudi ne boš viden,
zakaj tako boš
zbirko svojih doživljajev
samo dodatno obogatil.

Šla bom do tistih,
od katerih se bom lahko
kaj uporabnega naučila;
poslušala bom tiste,
ki oddajajo sprejemljiva sporočila;
zbližala se bom s tistimi,
katerih domišljija je zdrava v svoji kreativnosti;
a ne bom šla oholo mimo vseh tistih,
za katere se na prvi pogled zdi,
da nimajo kaj ponuditi…

Danijela Premzl

Lahko zasanjam se,
da sem dosegla vse,
kar sem želela si;
verjamem, da zdaj sem
na višku svojih moči;
v črnobelih vseh dneh
si lahko zamislim lesk,
ki ga sreča rodi tistemu,
ki si upa in ve,
kaj vse tvegati mu je,
da na koncu le uspe…

Moje ime je Ljubezen:
spoštljivo ga boš izgovarjal,
k njemu klical v uri svoje stiske,
v njem je namreč vse, kar potrebuješ…

Moje ime je Ljubezen:
išči me v otroških očeh,
v zgaranih dlaneh,
v izpolnjenih obljubah,
ob obilni žetvi…

Ko te srčna mišica prisili,
da upogneš koleno ob vznožju
grškega templja modrosti,
zavezan proslavljanju zahvale
za dar biti, te stvarstvo izroča,
da puščaš v stopinjah sledove
razsemenjevanja v podobi
dajajočega bitja. Kdo si?

Mesnatost plazeča v različne glasove,
ki se hipno spreminja v slamnate vrednote,
iz katerih steguje roko izdišan prah.
Izhlapel je ves sok iz travnih bilk.
Vidim v usta, ko kravji jezik obrača seno.
Vidim razpadajoči prežvek, slišim
govorico pravšnjosti, ki sika skozi zobe,
besede, ki se hočejo izraziti kot vrednote.

Že pozna je ura, ko pismo ti pišem.
Povsod je tišina, spokojna je noč.
Od daleč se sliši le pes lajajoč,
jaz pa že vso noč vroče solze si brišem.

Edini, ki sem te resnično ljubila,
edini, ki si mi osvojil srce,
si zdaj mi povzročil neznosno gorje,
ki se dolga leta ne bom ga znebila.

V belih sledeh zimskega jutra,
našla sem smisel svojega trenutka.
Vse okrog le belina, hladno je..
Za zaprtimi vekami iščem toplino,
izgubljena je vem, ne danes,
ne včeraj, že dolgo pred tem.


Tako je samotno ledena ta misel,
prežela me je, izžela me bo,
uničila moje izčrpano telo.
Do biti izsrkala, izpila mi kri,
resnica za mano, pred menoj le laži
sonce v spominu, smeh in radost
v pogledu naprej, le žalost, starost.

Medvedek že sladko spi,
sanja in smrči,
lunca na nebu sveti,
nekdo še bedi,
ti sladke sanje
in lahko noč želi.

Daleč si,
daleč,
ni te več,
brez pozdrava v slovo,
kar naenkrat te ni,
niti besede od tebe,
kje si zdaj,
tam nekje že.

Moja draga prijateljica,
vem,
da sem te izgubila,
več se ne boš vrnila,
me v težkih dneh tolažila.

Ko tako ob morju sedim,
občutek imam, da zares živim.

Vetrič slan iz morja nosi duh njegov,
pljuča moja polni zvok valov.

Ko hrup iz mesta v mislih mi buči,
ko v moji duši že vse kriči,
ubranost valov in kriki galebov privabijo me,
ob morju ponovno najdem se.

Danes je sončen dan.
Jutro pozdravlja z veselim obrazom.
Ravno pravšnji dan za sprehod
po koprskih ulicah.
Kako je dež spral pločnike
in kako je veter spihal ulice.
Zbegana pomlad od mile zime
je ponorela v cvetju
in staro češnjevo drevo
se ziblje nad vrtno ograjo.

si nazaj.
a te nočem zdaj.
le stokrat bolj si hladen..

Ampak si nazaj..
pol si moj vsaj.
ki te nočem in hkrati hrepenim..
si te želim.

Kako naj ti povem, da me boli,
na tak način?
da me s tvojo arogantnostjo, raniš newede
kako naj ti povem, da strah me je?

Čokoladni srček,
I love milka,
sonček moj zlati,
manjkaš mi samo še ti.

Sonček sije,
pomlad cveti,
kje si ti.

Ptički pojo,
postaja že toplo,
tebe ni.

V gozdu medvedki se igrajo,
veverice z drevesa na drevo skačejo,
male srnice čez jaso tečejo,
ptički pa vesele pesmi pojejo.

V okrogli hiši,
z debelimi zidovi,
kdo v njej živi,
veš ti,
mi ne vemo,
nihče ne ve.

Okrogla hiša polna je skrivnosti,
pisanih barv,
le kdo v njej živi,
le kdo.

Kot feniks vstal sem iz pepela...
Poletel v zrak sem kot mala čebela,
Ko zarinil v kulture drobovje sem misli.
...Pričel odkrivati življenja okus pristni.

Začutil sem krasa utrip...
Okusil burje grenko moč, trpljenje,
Teranove trte prepletajoče življenje.
...Igro življenja za hip.

Rad se smejiš,
veselje drugim deliš,
a tudi roko podaš,
ko človeka v stiski zaznaš.

Solzo obrišeš,
objem podariš,
samo da žalost iz duše spodiš.

Še naprej naj tvoje srce žari kot sonce, ki se s svojimi žarki dotakne prav vsakega, ki stopi v tvojo bližino.

Prisluhni nasmehu.
Ali se ti ne zdi, da njegov smeh joče?
Le kaj je spravilo žalost v smeh?
Solza, ki polzi komedijantu po glasilki,
se je od trenja vnela, zavrela in zapekla v duši.
Poglej ga, burkeža z namazanim obrazom,
to tragično bitje iz cirkuške arene;
glej ga junaka, ki se na zunaj smeje,
zbija šale in opogumlja strahopetce.
Kot nekakšen tolovaj pokorščine izgleda,
ki si zasluži sočutje. Volja do preživetja ga je
oblekla v klovna in mu s pisanimi barvami
začrtala kroge, poteze in solze po obrazu,
mu našemila telo kot poljskemu strašilu.

Z jezikom poliži nebo
in se posladkaj z božjimi darovi.
Z mistično teologijo infinitum,
popisano s stvariteljsko pisavo.
Z rožo, ki cvete in diši zate.

Zmanjkuje ti časa in prostora,
da bi razumel pomen nevidnega
skozi videnje na skrajnem robu oči.
Trkajmo ranocelniku na srce,
svetlobi na dušo in z lekarniško tehtnico
stehtajmo besedo ljubezen in žalujmo
za izgubo telesne teže trenutka,
preden postane doživetje stanje
brez premika v iskanju smisla življenja
in približevanja globinam molka.

Nisem te vreden,
najdražja sinjeoka,
ker si diamant,
a jaz le kamen beden.

V sebi se borim,
najdražja sinjeoka,
ker rad bi videl te,
pa vedno prej zbežim.

Roka, ki nosi razpokana vlakna,
je danes nasmukala oči s teles.
Ko bi vsaj bile rože za praznični šopek.
Oči so bile obarvane kakor pirhi,
v škrlatno barvo z vrisanimi obroči po obrazih.
Ljudje so kakor podivjane freze razbijali kepe prsti.
Bili so že skoraj sami prst in udarjali sebe
z bičem bolečine po praznini srca.
Bili so ljudje, ki sebe niso dojeli.
Vanje so položena morja soli,
a vse školjke nosijo glasbo v sebi,
ljudje pa vreščijo in jih preglasijo.

Na zidcu je.
Odel se je v belo ruto
in čaka z oljčno vejico,
prepričan, da gleda ljudem,
mir v oči.

V vetru je in se smehlja
težkim listom vode,
kot bila bi tekočina žalosti prva,
pred zrahljano besedo ljubezen.
Približal se je ustnicam,
ki so to besedo izgovarjale.