Nekoč, nekje se bova srečala
in si priznala vse.
Takrat se bova začutila
in dopustila, da se odpre.

Pozabljeno bo, kar boli
in odpuščeno,
ti in jaz nekoč,
vse iskreno, takrat.

Pravljica se ne konča,
srce nikdar ne laže,
iluzija se podre,
ljubezen prava se prikaže.

Ti, ki pišeš pod imenom mojim 'ljubljena'
ko jaz že zdavnaj sama spim
se ne zdi ti, da bilo bi lepše
vzeti si trenutek in objeti me,
pa čeprav je čas, ko moram izjokati
čisto vse kar me boli in rani me.

Sem drugačna kot si ti, sem tvoj nasprotni pol
včasih iz nepopolnosti drug drugega
kot slikar na platno riše slike
sva popolnost skupno risala,
ki tako nevedno zdaj jo briševa.

Danes jokam,
jokam od sreče!

Danes kličem,
Hvala Bog, da moje lice je rdeče.

Danes sanjam,
spet po dolgem času.
Danes vonjam,
kako je moja roža v krasu.

...si le še spomin boleč mojih dni,
kako lepo tvoja koža še vedno diši
in kako pogled tvoj mi poljublja telo,
le kje zdaj je vse to? Vsaj še enkrat bi roke
v mehke lase ti poslal,ti
božal ustne rdeče in kot
otroka crtal! A tudi otroški se smeh
nekdaj v jok spremeni,žal le tebe,
tebe zame več ni...

Po prehojenih poteh se ustavim,
sedem v travo in gledam zaton,
ki ga občutim v otipu svoje kože
kot topel pozdrav žareče zarje.

Naslonim se na stoletno drevo,
izpraznim si dušo v veter,
ki mi razporeja besede po vejah,
kakor da bi bile roke moje matere.

Jočem v neprijazni noči,
mislim nate,
spomin pa, kot, da mu ni zate,
beži, bledi
v vrtince sanj se izgubi.

Ljubim tvoj obraz,
pa se ga ne spomnim več.

Groteskna, črna je praznina,
Kakor zajedavec kruti,
Vrinila se v kot spomina,
Ko te pije, te ne čuti.

Ko te pije, te ne čuti,
Le nagonsko išče hrano.
Kakor zajedavec kruti
Prisesa se ti na rano.

»Kot ženska ti čisto nič nisi!«
Te tvoje besede so nož –
poglej ga tu v purpurni lisi,
tu, glej, kjer je moj prsni koš,

še vedno se suče po njej
in veča jo, veča in veča…
Nekoč si dejal: »Moja sreča…«
A to je bilo davno prej.

S silo, a s silo izvira,
ki ga globina rodi,
z nebom sred smrtnih oči
ljubi se z mano; vsemira

poln tu v tej najini sobi
vame se s srcem izlij
in dolgo leži v svetlobi
z mano na dlani noči…

Bogdana Namestnik

Vem, ti bi mi žêlel nekoga,
ki tudi kot človek imel bi me rad,
saj meni usoda se roga,
že kar sem prišla, mali škrat,

v to luč, polno tèm, polno zla –
joj, kriki, obtožbe neznosne
v nočeh brez miru in brez sna;
joj, javne obsodbe – še rosne

...le kot veter me tako tiho oplaziš,
in tako po tihem nagovoriš,
a nimaš moči,da dovolj se me želiš!
Pa praviš,da nismo ljudje,
če tebe zraven ni,še manj človeški
si,ko nekdo se te noro želi!
Stopi iz sence in razkrij svoje želje,
tudi če trpelo bo veselje,naj
le strast ostane,ko prvi te poljub prevzame...

Nekam daleč stran odhajam
slutim ne kaj čaka me..
v duši sto izgovorov da se ustavim
a razum že dolgo ve, da ljubiti te ne sme.

Umaknila bom pogled,
nasmeh pred tem, da vidiš moč v meni,
saj ko obrnem stran se, izkrvavelo bo srce,
solzne oči raje skrila v dlani,
kot da bolečino kažem, delam ti skrbi.

Nemir v meni brani mi ostati,
sanjam svet ki ga zamujam
kovčki moji so pred vrati,
zaprem pogled in grem
tam daleč stran,
kjer v srcu zopet s tabo se prebujam.

Zakaj nemir v srcu si?

Da vsaj začutim enkrat, da pripadam,
da umiri se to drhtenje v moji duši,
ki kot valovi so, ki kličejo po plutju
barko, ki zasidrana miruje
morja globin željno pričakuje.

Zgradila bom ljubezen na oblaku tvojega obzorja,
prebudila iskrivost ognja in vihar v sanjavi noči,
pokazala tisoč bom neznanih ti stvari,
zapeljala te bom, kot vsak moški si želi.

Počasi slačila bom to obleko, padla bo na tla,
privila srce svoje- tvojemu, da občutil boš utrip želja,
le dotik vročine…čutnost strastne bolečine..šepet strasti,
pokazala ti bom žensko, ki globoko ljubi in se ne boji.

Napisal sem ti pesem
o tvojih sinjih očeh,
iz katerih je nekoč
ljubezen lila name,
medtem ko tvoj nasmeh
občutek mi dajal je,
da hraniš ga le zame,
da zame hraniš smeh
igriv svoj, ne vedoč,
da kmalu ti ga vzame
nezasluženo gorje.

Ko se znova preseliš v že odseljeno dušo
in nosiš svoje breme s seboj, vedi,
da se v vsaki deželi z vetrom jok suši drugače
in da včerajšnji dan tvojih solz ne bo prepoznal.
Vate zre oko, ki te vabi naprej.

Pomlad se je odselila s cvetoče jablane.
Sadovnjak je poln rdeče obdarjenih dreves.
Ne išči svoje odseljene duše med pajčevino
preteklosti, saj v njej biva nekdo drugi,
ki te ne pozna. Plesalka je odplesala
med novo zaporedje dogodkov.
Odnesel jo je veliki val časa.

Moj, ki te ni.
Nežna solza po licu polzi.
Kakor krpica mehke otroške kože,
svetla, kakor barva pomladanske rože.

Ni žalost, čeprav me mori,
Le voda je, polna soli.
Ni težka, čeprav me boli,
je lažja od vse tiste krvi.

Bron je odjeknil svoj glas v ton,
ki je oznanil jutro. Ti si dozoreval.
Ob zori si vstal in odšel.

Ko si rinil iz svojih korenin
kot zelena pena proti nebu,
si obračal sadeže drevesa na drugo stran.

Raznežil si me in jaz sem se te dotaknila
s svojo nežno roko in grebla po koreninah,
da bi še kaj ostalo v mojih rokah.

Potohodec po Hrastoveljski dolini je imel
v peti vodni izvir, pred sabo Škocjanski zatok.
Koder koli je hodil po istrski zemlji izsušeni,
je puščal za sabo potok Rakovec,
Rižano in zajetje ob izviru,
praznil si je hlačne žepe s soljo
in ustvarjal morje modrosti:
živeti v metulju, utelešeno v ljubezni
svoj modus vivendi na obrobju krasa,
kjer so izviri življenjske tekočine Istre doma
v kapljici vode, ki ohranja življenje.

Ni živela za zabavo.
Nje življenje je bilo zmerno, zdravo.
Rada se je gneči izognila.
Ni živela za zunanje vtise.
Nekje v daljavi so bile zapisane tudi njene sanje.
Ni hodila s hitrimi, gotovimi koraki.
Naj bi imela nekaj skritih adutov,
a se sama ni dovolj zavedala njihove moči.
Znala se je prilagajati,
a nikoli ni prodala svoje osebnosti.
Najboljše na njej je in verjetno bo ostalo
skrito, neizraženo.
Nikoli ni blestela zaradi svoje spretne besede.
Bilo jo je komajda kje opaziti.

raztreščila sva
tabu sramežljivosti
predana strastem
brez sramu
le moč strasti
noč v objemu

goriš v ognju
najinih strastnih noči
predajaš se mi
sva ustvarjalca teles
dotikov noči

Kot...

vzvaloviš kot val morja
ko se dotakne čeri
otreseš kapljic vode
drsiš po gladini naprej
pluješ v varen pristan

ugnezdil si se v mojem naročju
pil toploto nedrja, srkal milino
ujel razposajenost v svoja usta
prisluhnil vzdihom grlenim
potapljal v vrtnice rosi