Na nebu se je izrisal vprašaj.
Dež je izmil vse grafite.
Stolpnice so se strnile v eno samo,
ogromno, gigantno.
Vse pesmi so se med seboj zlile
v čisto nove, še bolj neprekosljive.

Morda so res brez rime,
a sva jih vseeno uvrstila med hite,
in to med takšne, ki še vsaj kaj povedo,
pa tudi marsikatero resnico v sebi skrivajo.

Tiho po licu teče in nič ne reče.
Ta tvoja slana solza
je tako lepa,
da bi te najraje objela
in ti jo s poljubom odvzela,
k sebi nežno te privila,
s svilenimi lasmi
objokano ti lice osušila.
V oči ti solzne zrla,
zate bi še umrla,
nevidno bi se naredila,
da vsepovsod lahko bi ti sledila.

Modrost v večnosti

.
_... Ki znanje z inspiracijo poljublja
___..... Ki umetnika v estetiko zaljublja
_____...... Ki spreminja kamen v kip
______....... Ki ustavi čas le za hip
_____...... Ki zaziblje besede v pesem
___..... Ki ne pusti ti ostati le resen
_... Ki ohranja kulturo skoz čas
.

In večnost v modrosti

Počutila sem se kot talka pred mogočnimi vrati
življenja, z občutkom začasne nesmrtnosti.
Tam so bile stvari, ki so nosile svoj odpor
v sebi. Bile so brez besed, le vonj po času
so imele. Bile so vseh starosti.
Tam so stale ograje, ki ne ogradijo
odtekanja let; pregrade, ki ne zaustavijo človeka.
Stala sem pred betonskimi stavbami,
ki nosijo zle usode mnogih ljudi v sebi,
okrašene s cvetličnimi lončki po balkonih.
V njihovi notranjosti visijo obleke
s praznimi žepi in šatulje z zlatnino.

(Ljubezenska impresija)

Jaz pri svoji ženski duši
se častno zavezujem,
da bom svojo veliko ljubezen
gojila kot bolest
in jo povzdignila v dejanja,
ki se merijo in naredijo edino zate
z ljubeznijo vse do absolutnega
čaščenja, dragi moj. Zavezujem se,
da ti bom izpolnila vsako željo.
Mojo naklonjenost moraš razumeti
kot očarljivo milost. Krzna ne bom
nosila ne poleti ne pozimi,
jajc in mesa ne bom jedla,
mleka ne bom pila in uživala kefirja,
ker ne želim biti okrutna.

Začasna ločitev nadvse je boleča,
najbolj, ko so v srcih le čustva ljubeča.
Razdalja med njimi neznosno boli
takrat, ko ljubezen najbolj plameni.

Med srečnimi solze le redki so gosti,
jim nežne bližine nikdar ni zadosti.
Po večkrat na dan telefon jim zvoni,
večer pa v intimnosti jim izzveni.

Marjetica, rožica moja je
deček pametno modruje
prijazno se smeji,
kakor sonček se mu zdi.

Pobelil se travnik je zelen
mnogo marjetic je na njem
deček med cvetovi teka
metuljček za njim se opoteka.

Malo drobno detece
skrivam se v zavetju mamice,
ko dovolj bom veliko
mamici se bom rodilo.

Radovedna bila je mamica
neskončno je vedeti želela
bom ali ne deklica
povem ti, da sem deklica.

Odlomila se je veja in padla v ribnik.
Na belem cvetu se je prikazal angel.
Sedel je na cvetu in dihih svoje duše.
Nisem se trudila razumeti njegove tišine,
nisem se trudila doumeti njegove beline.
Njegova luč je plapolala v milem vetru,
voda je plivkala in veja je drsela s tokom.
Na njej se je zibal cvet in opazila sem,
da je cvet zapuščal telo drevesa.

Kaj naj ti rečem še
toliko preteklo let je že
danes visok jubilej slaviš
in se z nami veseliš.

Veliko besed že izgovorjenih
bilo je v teh dolgih letih,
ki minila so prehitro
res, kako neverjetno.

Lepo pozdravljena,
čeprav nisi povabljena,
rane globoke mi odpiraš,
na moje srce se opiraš.

Zelo glasno mi govoriš,
nenehno v duši mi doniš,
kot modrost, ki je prišla,
da zasede del mojega srca.

Nikoli od žene ne boš se odlepil,
to zdaj mi je jasno, kot jasen je dan.
Prevečkrat z obljubami si me zaslepil -
zdaj vem, da vsak tvoj bil je stavek zlagan.

Da žena že dolgo te več ne razume,
da v postelji vedno je hladna kot led,
da najbrž te vara, razlagaš mi sume,
in da v gospodinjstvu ji vlada nered.

Že zdavnaj bi se za ločitev odločil,
a kaj, ko za otroke preveč te skrbi,
zelo bi trpeli, če zdaj bi se ločil...
Do vrha naložil si mi vseh laži!

BY LEA7 & WEIRDNESS

Gledam drevo, polno življenja,
Raste vztrajno na poti trpljenja.
Črpa iz zemlje radost mladosti,
Nje esenco, bistvo sladkosti.

Gledam jaso že zeleno,
Sredi gozda posajeno,
Kakor kaplja je v puščavi,
Rodi oko, pogled naravi.

Sonca žarki se vrstijo,
Toplote odejo razprostijo,
Osvetlijo kotiček skriti,
Mojem srcu le odkriti.

Sedaj se pomikaš korak za korakom
in drsiš prek vida, sluha in tipa osupel
v novo dimenzijo, ne da bi sam dopustil tok stvari.
Tja drsiš, kjer se končuje ena prihodnost in se začenja
nov čas, ki je skrit in se ga ne moreš intelektualno
polastiti, ker ti več prikriva kot razkriva.

Čas se je odrekel svoji moči in se je prepustil
dejanju svobode vsake bilke, kamna in živega bitja.
In ti sprejemaš njegov molk in vnaprej postavljena merila,
ki ga določajo v podobi, ki si jo lahko podelimo med sabo.
Izzivaš možnost, da se boš odločil in ostal brez upanja.
Lahko razumeš samega sebe v prenesenem pomenu razlag,
vendar vse je zavito v veliko skrivnost, ki je ne moreš
nikoli povsem doumeti v dobrem in zlem.

Kjer zjutraj sonce bo izza gore prišlo,
tam išči srečen obraz,
z jutranjo roso pozlačen,
kot uročen,
na tvoj obraz prikliče nasmeh,
za lepši dan,
ko prebudiš se iz sveta sanj.

Dekle je po vodo šlo,
v potok žuboreči,
vrč je v vodo padel,
potok ga je odnesel,
kdove kam,
dekle vrnilo se je,
brez vrča in vode.

Že dolgo tega je, kar sva se spoznala,
jaz smrklja nezrela, ti frajer s poreklom,
nališpan, ves v usnju, kot bil bi pod steklom
izložbe, da lažje bi te občudovala.

Nasedla sem tvoji omamni pojavi,
zapeljal me je očarljiv tvoj nasmešek,
ob tebi moj um se je skrčil v orešek,
ko sem se privijala k tvoji postavi.

Že kmalu prepadena sem opazila,
da nisem edina, ki jo obiskuješ,
da z mnogo dekleti okrog pohajkuješ,
a k meni se vračaš le, kadar je sila.

…………


Trenutek v večnosti
in večnost v preseku časa.


…………
……………………
…………………………
__ ………………………… Kaj vir nemira je morja,
____ ………………………… vedo vali le besneči,
______ …………………………
_______ ………………………… ki v šapah sred' viharja,
________ ………………………… barko to drže.
_________ …………………………
_________ ………………………… Na Sever gre,
_________ ………………………… ali jo še vedno vleče Jug?
________ …………………………
_______ ………………………… In sonce, kam je njega pot?
______ …………………………
____ ………………………… Je to zarja Vzhoda,
__ ………………………… ali je kar slutim – Noč?
…………………………
……………………
…………


Srkam le Lepoto večnosti,
ki poljublja me v preseku časa.


…………

Po potrebi pošljem pošiljko,
pridnim pismo polno poljubov,
prijaznim pa pozdrave podarim!
Porednim preproste pravljice prebereš,
pa prelepe pomisleke pripišeš.
Pozabiš pa pot prehojeno,pa
prijatelje prelepe!
Pač,
pohvale pričakuješ po prijetnih
poljubih.
Pa?

Tolažbe želim si, ko mislim na te,
Edinega, ki mi prevzel je srce.
Borim se s solzami, borim se z nočjo
In svoje rotim srce, naj mirno bo.

Minilo že mnogo tesnobnih je dni,
Odkar še poslednjič objel si me ti.
Jokalo mi v nemi je stiski srce,
Naznanjajoč mi, da izgubila sem te.

Alarm mi v duši je rezko zvonil,
Jeklen zvok njegov me do dna je zmrazil.
Dih mi je zastajal, ko odhajal si stran,
Rekoč, da vse moje so solze zaman.

Adijo za vedno, če res to želiš!
Življenje na rane bo dalo obliž.
Jasnina ves čas naj nebo ti modri,
In ves čas usoda naj se ti smeji!

Ko sem te srečal
nisem vedel kako bo
zdaj vem, da ne bo

Hočem vse!
Od silne sle.
Hočem vse zdaj takoj,
zakaj te ni z menoj?

Jočem od silne želje,
da te nekdo mi pripelje,
Želim si te, in ne smem prehiteti,
počasi moram te vzeti.

Nisi me razumela,
ko sem te božal,
nisi hotela.

Nisi bila vesela,
da te ljubim,
nisi želela.

Dal sem ti srce,
igrala si se,
nisi ga vzela.