Prosim te bog,
vzemi to bolečino,
vzemi to telo,
nočem več živeti tako.

Na samem robu,
na koncu poti,
naenkrat pokažeš se mi ti,
novo upanje v meni se rodi.

Rojstvo je kompas prvin,
ki nosi v sebi svojo usodo.
Val, ki diha v gnezdu luči.
Ko sunek zadene košček tišine,
se sonce skotali med odeje.
Oluščeno zlate malte
napolni piščal s trobentico,
odene jo z oblačilom
za svoj dnevni sprehod.

3.1.1989 - 7.6.2007
Počivam v miru spokojnem.
Ležim tam, na pobočju osojnem.
Pod staro lipo je moj dom sedaj,
daj prižgi mi svečko vsaj.

Da pozimi toplo mi bo,
zakrij mojo zibel z zemljo.
Spomladi prinesi mi pisanih cvetlic,
da moj vrt bo poln lepih gredic.

Ko se me dotakneš, boli, ker se ne zdim vredna tvojega dotika.

Ko me pogledaš, se topim v tvoji lepoti.

Ko se mi nasmehneš, sem vesela, da sem zraven.

Ko me poljubiš, odtavam v drug svet.

Ko prodreš vame, si želim te še bolj.

A ko se me dotakneš z besedami v globino moje duše, takrat vem, da te ljubim.

Polje trave, dihi dotikov.
Čez bok mi valovi,
ljubi me boža z velom srca.
Sape zibljejo pot,
ki me jemlje v sanje.
Roža upira pogled v krilo rož.
Luči jim posodijo vonj.
Neizgovorljivo v neubesedeni
govorici trav, ki vstopajo v cvet,
v nihajoče speve miru.

Modrost je svetlobna govorica.
Rumenilo brez velikih besed,
ki pomenijo skrita vstopanja,
dihanja odznotraj,
ki znajo tkati širino gladine.
Sprejeti nevideni val,
nemirne oči obzorja,
zasončen izraz presenečenja
in v premeru kamna spoznati bilko
s poganjkom v božje oko.

Zven tipke pianina
pomaga rasti stržen,
goreti plameneči stenj
v skipku duše, ki ga sprejemaš vase –
črnilo božjega sadeža skozi ride rasti.
Skozi morje naključij vstopaš v glasove,
obšite s sipinami zelenih sanj
in brstjem besed.

To noč,
bom umrla.
odšla bom proč,
in se nazaj ozrla.

Ta dan,
si pokazal mi,
da moram stran..
ostala je solza, krvi.

To noč, ne bom spala,
vem.
In Luna ne bo sijala,
grem.

Igraj srce,
igraj to melodijo,
melodijo sreče in ljubezni,
naj občutim zdaj vse to,
kar vidi moje oko.

Rdeča barva z rumeno se zlije,
nebo z njo se prekrije,
tvoja barvna odeja,
moj pogled vabi,
ob katerem dušo mi omami.

Od lepote zastane ti dih,
zarosi se oko,
prijeten občutek spreleti telo,
duša v hipu se umiri,
magiji večera se prepusti.

Moj nahrbtnik je oče,
ki ga nosim navkreber celo življenje.
Nahrbtnik mi je spremenil mišljenje
o prostoru, času, stvareh in ljudeh.
Ko ga znotraj osvobodim teže,
v njem raste kamenje pod velb neba.
V prah naseljena molčanja
mirijo nevihte brez spomina.
Noč v kamenem kožuhu se plazi okrog
in viharnik se opoteka med resjem senc,
ki gnezdijo temo in z zavezanimi očmi
tipljejo sadeže semen, davno pokopanih.

Dva,
poskus združitve
na isti valovni dolžini.

Nemogoče,
dve različni mentalni energiji,
na različnih frekvencah.

Sila,
prisiljenost, nujnost spajanja,
kratki stik v možganski statiki,
spojni deli pripravljeni
na združitev.

Kdo bo dirkal
se potil
paradiral
se valil
za tisto
zmeraj isto
nikdar krajše
ne do konca
bolj v glavi
razmetavanje prane
roganje
beg
umik
izhod
navada
razvada
sprevrženost
potreba
bistvo smisla
nesmisel v prihodnosti
mahedranje
vrtenje
gor
dol
libido.

Še enkrat zate
z dna, iz globine,
nikdar v spomine,
sekundna iskrica
kratko zažari,
ne ugasne,
ne mine.

Za druge čase
ohrani,
za druge ljudi
prihrani,
zdaj,
le igraj.

Uporabi vse zvijače
le zase živiš,
pozabi na krivdo,
slabo vest,
vse za hlače
ni važno kaj je v njih.

Postala si mit
in tvoja anoreksična rit,
tvoj reklamni pano,
ki ga je razvrednotil celulit.

Peroksidne svederce,
zravnal in zamastil,
bleščeč nasmeh
v spako degradiral,
napeto kožo
v pergament prežvečil,
prsim s težnostjo zaudal,
malo žemljasto sramotico
v sramotne palačinke spremenil,
nos v kljuko slalomsko
navihano, kot imbecil ukrivil,
noge zvil in upočasnil,
žile izpostavil, zavozlal,
zatemnil oči, jim barvo spral,
zaklani glas ubil,
petje aritmiral, razglasil,

Osrečujoče nasičena ros je ležala v travi
in gledala odlet galebov nad morje.
Imela je dušo pripeto na ladijsko vrv,
na srcu sidro, ki jo je prikovalo k obrežju.

Bila je sestavljena iz nedotakljive luči,
ki ji je poganjala jadra na mestu spomina.
Ni vedela ali ima kožo iz draguljev
ali iz svile, ali je list, ki se tišči k rastlini.

Zdelo se ji je, da se spreminja v čolniček,
ki ga bo vetrič odpihnil na morje.
Pod seboj je občutila drhtenje sokov
v bilkah in nežne želje cvetov.

Naveličana sama bloditi skozi življenje,
se odločam: našla te bom!

Navkljub vsemu...

Ja, v meni je en tak strah. Spremenljive velikosti,
ogromen kot Vesolje
in kot prahec majčken drugič.
In od časa do časa čisto in povsem zbledi...
Izgine...

Človek NE preboli, bolečina se samo potuhne in v objemu kakšnih osamljenih,
deževnih dni kakor vulkan izbruhne.
In teče kakor lava skozi srce in privre na dan skozi oči,
se zalesketa in po licih spolzi in tiho ,tiho kane na tla in izgine.
In človek ima le še polovico srca in SPOMINE.

Mislinja

Življenje je samo izkušnja prsti,
ki preizkuša modrosti svetlobe na sebi.
Če je zavest večna substanca.
Razvoj višjih duševnih sil.
Vzneseno zlatostruno zvenenje obetov.
Kakšen je glas tvoje višje narave.
Kako je z opustitvami, ki so spravile
v stisko svet. Je to izum bogov,
ki so duhovno sestavljeni?

Um raziskuje poti,
a vsaka pot ima le svoj konec,
brez spoznanja resnice.
Vstopaš na tisto pot,
kjer se svetlika
in kamor se zaganjajo drugi.

Čas ne pozna usmiljenja.
Zida in kleše zidove pred teboj,
dela oblačke iz tvojih misli,
kuje noči, razkazuje in skriva zvezde,
sonce te vabi naprej,
a v njegovo luč nikoli ne prodreš.

Izgubljena med ljudmi,
ki jim mar zame ni.
Izgublena v čustvu ki boli,
izgubljena v množici poti.

Izgubljena, sama čakam dan,
ko sonce posijalo bo svetlo.
Ko nihče ne bo več sam,
in bo luč razsvetlila temo.

Izgubljena sem v sebi,
in iščem novo dlan,
Dlan, da me odvede stran,..
kako si želim biti ob tebi.

V prahu na polici omare sevajo spomini.
V tišini dihajo živi in jim bije srce.
Rada imam te davne geometrije,
ta molčeča srečanja, prelistavanje
albumov, ki me preselijo v pretekli čas.

Podobe so kot seme, ki ga izriva dež.
So prebujene bilke, ki hočejo
cveteti večne na svojem naslovu.
Zaspane muze lepote, spodbujevalke
davnih navzočnosti, mi hočejo delati družbo.

Današnji dan je poseben dan. Na skoraj točno določen dan si se rodil ti, dragi moj mož! Ob tem dnevu naj ti bo še posebej lepo, brez skrbi, brez slabe volje, brez misli na fasade, ograje in na razne farbe. Ustavi se za trenutek pomisli koliko let sta stari tvoji frklji in tvoja žena...

Vidiš, smo še maldina! Čas hiti in vse se spreminja. Energijo jemlje nam in daje. Temelje gradi in se maje. Išči srečo v sebi-družini, ta nikoli te ne bo izdala. Krepko zdravja, sreče naj začini, a življenju pogosto reči hvala!!

Magdalena, Alekseja in Paulina

Izgubljam se v megli
sivega vsakdana
z ubitim srcem, z motnimi očmi.
Nekje globoko v srcu pa še tli
mi rahla senca upanja,
da sreča mi bo dana
morda, nekoč, v prihodnosti,
morda v življenju onstran
sedanjega življenja,
morda še v tem me sreča doleti?