Si kot veter...
tvoj dotik čutim na obrazu,
tvoj nežni glas slišim v srcu...

Želim si,
da bi bil resničnost !

Ta trenutek,
si vse kar potrebujem.

A si kot veter,
ne morem se te dotakniti...

To je malo gazirana pesem, ob kateri zardevam.
Videla sem, da na plažah ležijo golojožkarice
in moški lačni prijaznih besed in ljubezni.
Zore z rdečkastimi robovi na ustnicah
So videni tudi nevidni vampirji pred diamantnimi vrati
z zlatimi cestami okraj sanj. Neka otrplost
bogastva, gostija v peklu, radost v nebesih.

Obljube samemu sebi. Same zarote.
Že skoraj legenda vsakega poletja.
Ideje znotraj kraljevskega imperija dopustovanja,
poduhovljeno fiktivne kot večnost čakanja
na igro avanture. Če pride, ti da tvojo žetev!
Glasba, gazirana slatina, voda in pir.
Pravi spektakel norosti! V vetru trivialnosti
z oljem in kremami namazanih muz.

Nič ne skrbi.
Ko ajda zazori,
na polju vse diši
Nič ne skrbi.
Ko mak rdeči zacvete,
to roža mehka rdeča je.
radostno sredi žita,
smehlja od jutranjega se svita.
Joj vse lepo je,
polja so košata,od
žita vsa so zlata.
Krasijo žito makovi cvetovi
žarijo v soncu kot kresovi.

Ivi Bohorč

Moj vrelec je zasut.
Poželjivo tipam po njem.
Tožijo čuti. Vznemirjena sem.
Nemo prisluhnem bobnenju.
Vali se kamenje, pokajo skale.
Mačka pa leži udobno v meni,
polna prekipevajoče potepuške strasti.

Nekoliko odrinjena in obsedena
je moja duša začela ponavljati
Arthurja Rimbauda:
A črn, E bel, I rdeč, U zelen, O moder
… Božanski hrup, ki učena čela naredi
in uglaševala sem notranje strune
nezadoščenosti, koprnenja in uglasitve.
Bila sem sama kot še nikoli.
V blodnjah hrepenenj s svojo lastno
samoumevnostjo, ki se gosti s samoto.

Preproga iz neba nad nama,
zvezdnate noči bile so mlade,
takrat si obljubila sama,
da nihče te meni ne ukrade...

Sem čutil, da lahko se ti predam,
za naju zagorele so Plejade,
takrat sem ti obljubil sam,
da nihče me tebi ne ukrade...

Narava, prinašalka luči
je izdihnila novo jutro skozi površinski svet.
Na mizi leži knjiga osladnega vonja:
skonstruirane zgodovine –
visoki dosežek enoumja
pod električno žarnico,
ki nasilno sveti proti točki zavesti
s pestjo zavezujočega spomina.

Odpri se list,
sedaj sem se sposobna boriti!
V mojih možganih se je zapisalo vse potrebno,
ki lahko raztolmači lekcije zgodovine
iz veličastja, zapisanega času.

Utrip življenja,
srca radosti,
večnost hrepenenja
ljubezen sladkosti.

Ivi Bohorč

So rekli mi, da pisati jaz ne znam,
da zmeden je moj program.
So rekli, da ne vem kaj govorim,
bo zato boljše, da v kotu jaz tičim?

Tiho kakor mrtva riba,
kakor bolna veja ki se v vetru ziba.

Jaz nisem to, za kar me imate.
Jaz nisem to, vi me sploh ne poznate.
Mene nosijo čustva in spomini,
Cvet so ukradli mi, utrgali kakor rastlini.

Včeraj, 28.junija, sem bila v Zagrebu, kjer je bila predstavitev pesniške zbirke Zdenke Đurinovac-Hudorović in pesnika Zal Koppa, ki je izdal že tretjo pesniško zbirko, knjigo z naslovom Dragocjeno trajanje. Predstavitev je bila v prijetnem ambientu Gradskega Satiričkog kazališta Kerempuh in pocaščena sem bila, da sem bila povabljena na to predstavitev, predvsem zaradi pesnika Zal Koppa.

In če bi hotela strniti vtise, ki so me prevevali ob branju njegovih pesmi, eno od svojih biserov je recitiral pesnik tudi sam, lahko rečem le besedo, ki pove veliko: poklon Zal, tebi kot pesniku in poklon tebi Zal, kot človeku. In kako se lahko rodi prečudovita poezija ljubezni, če ne skozi prste osebe, ki je čuteča in še toliko lepše brati poezijo, ker v njej postavlja žensko na piedestal in jo ceni kot najdražje in najbolj čudovito bitje tega planeta...

Ljubezen, moja ognjena hoja po puščavi,
vihar peska, ki mi izžiga oči.
Občutim te v neodžejanih ustih
kot prazen poželjiv prostor pričakovanj.

Si podtaknjena neobstojnost
tujega obličja v moje hrepeneče srce.
Si kopneče bitje na soncu z oporoko
neskončne reke z nedoločljivim
rdečim kipenjem na sončnem grebenu.

Takrat,
tega je že dolgo nazaj,
sem te videla
in hkrti te nisem,
vem,
da bil si tu,
a tvojih nebeško lepih oči,
videti bilo ni,
od takrat preteklo je veliko dni,
noči,
veliko preveč.

V daljavi horizont teman,
Kot vihar se približuje.
Skušam ubežat zaman,
Ker pobeg mi otežuje.

Kakor ptica v temi,
Letim v neznane loge,
Da v mislih ne šumi
Se zamotim, delam kroge.

Se mi plan je spet podrl,
Koj razmišljam le še črno.
Svetel se pogled zastrl,
V žilah je le vrenje krvno.

Odpusti si,
zavrzi okovje,
ki si si ga zvezal okrog duše.
Tvoja bolečina boli tudi mene,
ne vem zakaj,
a takšna energija me dohaja.

Sprejmi mojo dlan,
občuti mojo bližino,
prisluhni govorici nevidnih misli,
ki dohajajo tvoje telo.
Naj dotik ljubezni,
odvzame še zadnje moči,
bolečine, ki nad tabo bedi.

Dotaknil sem tvojih se ustnic nocoj,
strastno jih ljubil in bil sem le tvoj.
Odprem oči...
hočem nazaj!
Naj dan mi napolni eho iz sanj

Če znale bi zboriti, kaj povejo
zlate sveče v gluho noč...
Z nasmeškom na obrazu
...želja miljon ....

Stisni se k meni,
objemi me,
vsa se mi predaj,
spoznaj moje polje.

Odpri brezni užitka,
odpri izhod,
ne boj se
izpustiti vajeti.

V tej glavi nemirna misel spi
in vrat jo vse težje nosi
trga se opna zdaj se zdi
nekaj bo šlo in milo prosi

Nikdar ne povrne se v raj
in druga so vrata vsa zaprta
razblini se črn, pisan zmaj
obala je skrita in zastrta

Koliko pelina je morala užiti.
Koliko jetniških vrat je razbila,
ko se je osvobajala ujetosti.

Upornica v njej je morala zmagovati,
preživeti, biti, obstati.
Lomila je led v stopnjah zasnežene gazi.
Reševala je konja in kočijaža,
ki sta se utapljala v rečnih tolmunih.
Doumela je, da se jo je življenje polastilo,
da vode naraščajo čez razum,
in da ne bodo odžejale otroške duše.

Kako naj ti povem,
bolj iskreno kot tako..
da vse kar v srcu vem
je da pogrešam te močno?

Kako naj ti priznam,
da si vse kar najbolj si želim,
kaj vse zato jaz dam,
kako boli me, pa se vseeno prilagodim.

v mesečini opazujem zvezde na nebu
temno nebo mlečna cesta
vsemirje povsod
še pomnim dotike
še

brezmejnost prvega poletnega dne
poljane zelenih trat
objemi, ki jih ni
poljubi, ki manjkajo
dotiki, ki zdravijo

Smeh na licih …
sijoče oči …
Vse to … nekam izginja,
dan za nočjo …

Iskren pogled …
Postaja boleč …
Preprosto … ne veš,
Kaj reči češ …

Razumem in vem,
Da te ljubiti ne smem …
Razum obvladat se da …
A za čustva potrebna sta dva …
Ti živiš svoje življenje,
Jaz si kreiram si novo trpljenje ...

Sunshine

Misim nate,
v soju luninega sija.
Pesem pišem zate,
močno srček mi razbija.

Žalost nikakor mi ne dovoli zaspati,
oči rdeče mi solza še zaliva.
Zjutraj zgodaj treba bo vstati,
takoj ko Sonce Zemljici pokima.