Glej, dragi, tulipani cveto,
S stebelc ubogih žari zlato,
Skozi zrak blaga vonjava hiti,
Privabi čebelo in v nebo zadiši.

Še veš, ko za trenutek si odšel
In me v pričakovanju pustil samo?
Vrnil si se in nežno mehak je zavel
Vonj na nedolžno rožno omamo.

Utrgal si tulipan, zaprt cvet
In ko le tedaj bi zaslutila
Da to bo cvet bolečin, pripet
Na večen spomin, ko sva se ljubila…

Nočeš Maja na vrh gore,
Nočeš Maja burje, ki ti dih vzame,
Hočeš nežen veter v katerem ti srce vztrepeta,
Hočeš moškega, ki te nežno objame,
Ki nežno te vzame, v naročju varuje,
Kadar se počutiš osamljeno, da s teboj sočustvuje.

Hočeš moškega ki te bo pustil sanjati,
Ki ti bo z dlanmi zaprl oči,
kateri te bo vodil boso po peščini,
ti znal šepetati v mesečini.

Me je ljubil? Me še ljubi?
Sploh kdaj še misli name?
Kdaj sliko v roke vzame,
moj na njej obraz poljubi?

Kaj pa jaz? Ga ljubim sploh še?
O njem še včasih sanjam?
Ali le proč odganjam
nanj misel, ker hudo mi je?

Ne vem, če on še ljubi me,
vem zase zagotovo,
podobo bo njegovo
še dolgo hranilo srce.

Ko stiskate grozdje v vino,
opravite to delo z milino dežja
in toplino sonca,
da bo vino obogateno
tudi z vašo ljubeznijo in slastnejše.

Z vinom zaužijete tudi vonj trpeče zemlje,
premočene z vinogradnikovim znojem.
Nikoli ne poglejte pregloboko v kozarec,
kajti v njem je tudi žalost,
ki lahko postane večja od veselja.

Danes bomo zaplesali,
nič govorili,
le noreli
in se igrali.

Potem gremo domov,
umirat in se sekirat,
vrtali si bomo luknje
v glave, ker hočemo drugam.

In pride dan,
ko bomo spet plesali,
drugačen ples,
o tem, se sploh ne govori.

Zakaj iluzija zapravlja
čas z mano,
čemu črna prikazen
sklepa posel,
kaj hoče
bolezen od mene,
kdo je ta množica,
ki me nagovarja,
zakaj me gledaš,
nimam,
kaj hočejo,
ne dam,
kam grem,
koga ne maram,
zakaj,
kje bom kdo,
kdaj,
kaj mi je
zdaj.

Kadar ljubiš pregloboko,
se zdi, da si visoko,
glava ne dobiva slike,
gluha ušesa vedro frfotajo,
vsi občutki te izdajo.

Srce je le črpalka,
naj še tako bije,
ob svojem času v grobu zgnije,
le duša more ljubiti
a sebe zavedati se začne,
šele, ko srce umre.

Skrito je nekaj,
kar prihaja kuvertirano
z nevidnimi drobtinicami logosa.
Skrito sodi k samemu bistvu
in se lahko samo od sebe razodene,
lahko pa ostane nerazkrito
kot luč za zamreženim oknom.

Razkrivanje je delo duha.
Lahko je utrujeno spraševanje
iz radovednosti ali radoživo
iskanje resnice, zapečatene z voskom.
Dogaja se kot višje stanje zavesti,
ki prišepetava in se opredeljuje
kot skrivnost do nevidnega stržena.

Vedno bolj si želim
umetniško izklesati
svojo okorno podobo
in čim bolj izbrano
zapolniti votli prostor
svoje lupine.
Pomerila sem že skoraj vse barvne odtenke,
preizkusila učinke njihovih kombinacij,
imela sem nešteto inspiracij
za oblikovanje čisto svojih kreacij...

Ti si čar in mik življenja,
potrebo po Tebi izraža
vsaka moja želja.
Zaradi Tebe polna hrepenenja
ne dotikam se več
zemskih tal,
ne lakote, ne žeje,
ne telesne teže,
spon nobenih
več ne čutim,
da le v bližini
Te zaslutim…

Kod zastaviti korak, do kod?
Kje je meja dovoljenega?
Še izbiram svojo pot,
pot, ki meni je namenjena.

Vsaj približno vem, kaj hočem,
upoštevaje to, kaj moram in kaj smem;
vsak dan vsaj en plemenita gesta
naj se zariše neizbrisno vame kot pečat.

Danijela Premzl

MARJETI

Meseca julija praznuješ rojstni dan,
   v horoskopu tvoje znamenje je rak.
Ali s srečo tale znak je zaznamovan,
   trenutek življenja ti pokaže vsak.
Radost izmenjuje rada se s trpljenjem,
   rane ublaži prijateljski objem…
Je mogoče sploh boriti se z življenjem,
   je mogoče sploh le uživati v njem?
Eno življenje le človeku je dano,
   zato uživaj v njem polno, kar se da!
Tisto, kar boli te, bo vsak hip končano,
   za vedno spet k tebi bo sreča prišla!
In naj ti za vedno bo mehko postlano –
   to želi ti Ljuba iz vsega srca!

Ljuba Žerovc

Kako uskladiti materialno z duhovnim,
vidno z nevidnim,
oprijemljivo s čutim,
resnično z neresničnim?

Kako uskladiti dobro in slabo,
zgoraj in spodaj?

Kako povezati smrt in življenje,
rojevanje in umiranje?

Bil si moj dragi, zdaj prijatelj si mi spet,
ki kdaj pa kdaj pokliče me, ali tudi ne,
ki kak sms napiše mi mimogrede,
nekoč, nekdaj pa si pomenil mi ves svet.

Kaj storim naj s čustvi, ki jih ne rabiš več?
Kaj si storil s svojimi, so ti ubežala?
Ah, kaj vse za en sam tvoj "ljubim te" bi dala,
tako pa se v srce mi le zadira meč.

Veter v laseh
Poljubi v dlaneh
Še hočem več?

Vihravi dnevi
In nore noči
Prepih v duši
Na pragu sledi …

Samo naj pride že kdo in me da spat …

Z ljubeznijo te bodo nekoč obiskali spomini
in ti jim boš prepuščal svoje duhovno telo,
ovit v toploto svetlobe. V bežnem hipu
boš našel spokojnost in mir,
ki nosita s seboj spoznanje,
da je v vsaki dozoreli jagodi
nekaj tvojega otroštva,
nekaj sporočil, ki te učijo brati.
Nekaj tistih celic duše brinjevega grma,
ki v daljavi ustvarjajo ples boje
na vznemirjenem morju.

Igra življenja
je razburljiva,
vloga nobena
ni zanemarljiva.
Duška si daj
in se do konca
izpoj,
sprosti svoj naboj,
zavzemi prostor,
ki ti pripada
in strastno zapleši
v ritmu utripa sveta.
Ne presliši lastnega
ritma srca.

Danijela Premzl

Preblisk se rodi
kar nenadoma,
ko najmanj
misliš nanj.
Zaman se pripravljaš
na njegov prihod,
zaloti te
v trenutku
nepripravljenosti.

Biješ po moji lupini,
stikaš po vsebini…
Drobce ovoja boš zavrgel,
vsebino pozabil.
Nazadnje se boš
nezadovoljen
podal
v nova iskanja
in v besu nemoči
se boš znesel
nad vsem,
česar ne razumeš.

Danijela Premzl

Pogled mi je ujet
v svet omejenega
dojemanja,
a obstajajo čutila
za odkrivanje
povrhnjice
privajenega bivanja;
menda je ravno zaradi
te pustolovščine iskanja

Neguj cvet prijateljstva,
da ne ovene.
Skrbi zanj
ob vseh razpoloženjih.
Podaj se v pustolovščino
tega osrečujočega odnosa.
Ne boj se tvegati
storiti vse,
da to vez ohraniš…

Gledam modrino neba, globočino…
Ki se nikjer ne konča.
Čutim neskončnosti moč, prostornino…
Zavest se v sanje poda.

----------------------------------------
Jadram zdaj ptica v morju neba…
Krila se dvigajo v zrak.
Na valu krvi utripa srca…
Svoboden sem, pravcat junak.

Iztrgala sem okras rumene njive
in ples razigranega zrnja,
ki je zarisovalo blagostanje kruha
in veliko veselje sonca.

Stkala sem iz slamic aranžma sreče,
ki je po svojem vonju podoben gnezdu ptice,
ki sprejema v dar bilke in plodove klasja,
ko s čistim letom določi obraz in smeri neba.

Shranila sem v svoje srce soj ognjišča
in dimenzije ognja, ki zbližujejo
in podaljšujejo razdalje plamenov,
ki razumejo sanje in prostore strasti.