(Zoran Pevec: KAKO NAREDITI PESEM)

Poezija se ne vsili, se izpostavi. (Paul Clean)

Pesniki vedo, česar ne vedo filozofi – da mora skrivnost ostati skrita. (Kajetan Kovič)

Poezija je izguba časa, denarja in statusa. Toda vse te izgube so malenkost v primerjavi z radostjo, da ti je bilo dano biti del čudeža pri nadaljevanju in ohranjanju sveta živega jezika in poezije. (Tomaž Šalamun)

Pesnik zabija domislice kot žeblje in obeša nanje spremstvo. Ničesar ne razplete snovno-psihološko, vse navrže, ničesar ne izpelje. (G. Benn)

V veter vrzi vse moje besede,
posadi me na svoje grede
in mimogrede pridi kdaj
pogledat, kako tudi besede cveto.

Danijela Premzl

Pozno popoldne so se bori zravnali
in borove iglice so začele tiktakati mir.
Veter, po nevihti stisnjen v morje,
se je krmil s planktonom in krepil v močeh.
Tako potuhnjen je bil od same samote.
Udarjal je v tečaje skal, jim izruval dušo.
Rad bi se naselil v njih in jim iztrgal iz telesa
tisočletno moč. Jim izpraznil telo.

Negibno dno je sprejemalo sončne luči.
V globeli je ležala ugasla zvezda.
Morje se prelomi in me sprejme vase.
V njem leži deževje, spomin na mraz,
divje valove in na ljubezen z nogo v vodi.
Dotiki, poljubi in sanje iz plovnih rek.

I.
Kakor strela prek jasnega neba,
zadela me je Amorjeva puščica sredi srca,
s sladko bolečino oči sva v eno spojila
in čutenje nečesa prelepega, koprnečega prebudila

eden v drugem, tako močno in silno, da zadostovala
ni več trezna glava, ne lastna pamet, ko se vžgala
je z globin prečiščenih misli najina skrivna ljubezen.
Nič ne de, če zavistneži želijo povzdigniti nad naju bolezen

Na hribu, ki pne se v nebo
samotna kapelica stoji
in nad njo molče gredo
jate ptic – edini romarji.

Kot ostarela mati gleda tam
na vinske trse in domače vasi.
Redko še stopi kdo v njen hram,
šopek rož redko na oltarju cveti.

Taščica na grmičku je potožila
o samoti, le pisan metulj zadrhti
na kipcu pozabljenem in umirila
se je divja sapa v piš, ki ječi…

Osupnil me je tulipan konec aprila,
Položil si ga iz svojih rok
K mojem mladem licu.

A sedaj, ko ostal je le spomin,
Poganja še tulipan iz korenin.

Vendar ti ne veš, kako me ranila
Je nevihta besed, ne veš, da Bog
Nič več ne prisluhne mojem klicu.

Ti si moj svet.
Moje Sonce in led.
Si najbolj oddaljen kraj
in čisto pri meni sedaj.

Tvoje roke so zlate,
ko me objamejo me zamenjaš za ves tvoj zaklad.
In tvoje oči me najbolj spominjajo nate,
globoke so, bolj kot najglobji prepad.

Sebe sem stlačila v steklenico,
da se nimam tam zunaj tako zapleteno.
Narisala sem mejo med mano in steklom.
Z ozonskim plaščem sem obdala sebe
in sklenila, da morava biti vedno skupaj.
Kot poparjena lista mi visita ušesi,
da ne slišim zunanjih glasov in trušča.
Naučila sem se molčati in brzdati jezik.
Ozankala sem si oči z dolgimi trepalnicami,
da boljše spim in naredila iz rok veliko pentljo.
Ko potrebujem ljubezen me moj dragi
potegne po nekaj požirkov ven iz čutarice
in me zasuje s sladkim pecivom potešene ljubezni.

A bi ti še
Še malo tebe
Še malo mene
Dal v naju
Kot v raju

O človek mučenik, ki kupčuješ z ljubeznijo
in odpiraš nedostopne skrivnosti erotičnih sanj,
ki hlipajo budne in brbotajo nemoč.

O pijani škorec z metaforo v kljunu.
Absurd, ki oddaja iskre.

Ogenj duh!

Brez barve, brez okusa, brez mer.
Brez začetka in brez konca.
Brez časa in prostora.
Košček hrupa v zrnu prosa.
Glas brez bistva in brez svojstva.
Klic bolečine pod tkivom besed.

Moja Luna ima obraz!
Zabuhlih lic
in solznih stezic,
ki ga je povozil čas.

Njene so oči,
kakor limonine koščice
In nos na sredi,
kakor hribček, ki dviga z gladke se potice.

Na podstrešju spijo duhovi angelov
z genetsko spremenjenimi krili,
ki so jadrali po nadzemlju
in delali veter iz tujih misli.

Medtem, ko je angel brez kril
zavezoval svoj baletni copatek,
plesal svoje sufije končne resnice
in se vrtel kot pirueta na obrobju sanj,
mu je Eros igral na saksofon in flavto.

Tla so se mu spodmikala.
Lebdel je in padal in padal
v mehko peno čudežnih sanj
in pristal v sladostrastju zgrbljenih pen.
Pod njim se je nabiralo hrepenenje
in poslavljale so se zlate naveze
z baletno predstavo nebeških razsežnosti.

Cvetica si, ker mi dišiš,
vonjave tvoje so opojne,
po znoju, po parfumu,
po nektarju nekje v globini
prelestnega telesa.

Ko tvoj sem, vsa mi zadehtiš,
ko tvoje so obline znojne,
kot da bile bi v rumu
namočene, v očeh sinjini
pa dvigam se v nebesa.

Vijolica dehteča si,
na svetu vsem ji ni enake,
poljubi tvoji, tvoj objem
so vse, kar najbolj potrebujem,
česar si zares želim.

Ljubezen s teboj
je moja,
najino slovo
je tvoje.

Skozi modrino
gledaš boj,
osvetljuješ, barvaš
pogorišče v meni.

Mehko in tuje
se bova razšla,
jaz odšel bom,
ti odšla.

Zatrla si srce
za prgišče sanj,
zaprla si se.

Prišel sem pote
ni te bilo,
skrila si se v laž.

Zaupanje si vrgla
psom izganjalcem,
nadela si masko.

Tvoje srce je drugje
in moje telo bo kmalu,
ostalo bo ostalo vse,
nikdar več se ne bo nabralo.

Iskrice ugašajo boleče,
ljubezen teče v nič ihteče,
nekdo drhteče slavi,
reže usodo, da te izkrvavi.

Solza zgodbo govori,
duhovi ponavljajo reprizo,
nihče ne ve, nikogar ni,
žalost je zasedla mizo.

S teboj bi zletela na krilih ljubezni
In odkrivala nove svetove,
Z mehkobo posute cvetove,
Ki padali bi name kot tvoji poljubi,
Nežni in mili kot je vrtnica, ko ljubi
Jo sonce s toplimi žarki pomladi.

A ti si njen in vsi se imate radi,
Le jaz ostajam vedno sama,
Ker zaželiš si me le, ko nje ob tebi ni
Zaželiš si le bežne trenutke strasti.
Jaz pa še vedno sama
Čakam da izgine tvoje poželenje,
Da v duši zbudiš duše hrepenenje

Lahko je tebi, metulj tih,
Ki prešerno razpreš krila,
Sedaš na rože in opijaš se njih,
Ne da bi se duša od te ločila.

Ni mi več mar za cvetje, za dan,
S soncem obsijan,
V meni temni se od črnih noči
In kadar navzgor strme oči,
Vem, da teči ne nehajo solze,
Dokler v meni je bridko gorje

Kako si želim te spet videt,
Da s teboj preživim to večer,
Da te vprašam če si z drugim srečna,
Če pomisliš kdaj kje sem.

Kaj so ti prinesla, odnesla,
Vsa ta leta, brez mene,
Če so te mogoče osrečila,
Moje srce le vene odkar te ni.

To večer bi te rad še zadnjič videl,
Tudi če zadnjič bi zrl v tvoje črne oči,
Rad bi te vprašal, kako se ozdravi bolečino,
Samoto, ki jo nosim v srcu odkar te ni.

Skoraj celo življenje sem mislila nanjo.
Na dekle s košarico pšeničnih las.
Bili sva mladostni prijateljici.
V meni je pustila drobno sled,
ki se je zarasla na zenici pogleda,
se vtisnila v kožo, v vse telo.

Za zmeraj mi je zapustila obrise in snov
za razmišljanje, za stopnjevanje želja,
z vsemi podrobnostmi podobe,
ki so jih odsevale njene kretnje, njeni gibi
za zamreženimi okni internata Majde Vrhovnik.

USTVARJATI
LJUBITI
TOLAŽITI
VARATI
UBITI
zadnji košček mene
LJUBITI
LJUBITI
ampak koga

Med travami-vidiš valovanje,
Zibanje lahno naprej in nazaj?
Vse najine ure nekdanje,
Vse nosi v sebi zvesti kraj!

Med skalami – slišiš bučanje
Razbesnjene in divje vode?
Vsako noč nemirno je spanje,
Le, ker me misel nate bode.

Bode me, ker nisi več moj,
V mislih sem s tabo,
A ti nisi z menoj,
Boli, ker puščaš me za sabo.

Samota kliče spomine,
ob njih si ti,
srce je polno bolečine,
a tebe ni.

Le kje je žar pomladi,
ko narava se budi,
zaprta sem v bodeči ogradi,
odkar tebe ni.

Noge pozabile so stezice,
a misel na najine poti beži,
kjer nekdaj so pele ptice,
a danes vse je tiho, ker te ni.