Ko nam umre nekdo, ki nas je vso življenje spremljal, je prav, da ga ljubeče resno z vso ljubeznijo, pospremimo na zadnjo pot.

Po tem pa pomislimo, kaj je bila njegova zadnja želja, kaj bi nam kot človek zapustil.

Sigurno ljubezen, veselje, radost in srečo, vsak, ki nas je imel rad.

Kajti, mi ne moremo ohraniti ljubezni zanj ali on ohraniti za nas, čeprav je taka žrtev zelo velika, vendar resnično mogočno je, če dovolimo in verjamemo, da je ljubezen odšla z njim in da jo bo zmeraj imel in čuval, kakor je prav, kadar je tudi pri nas tako.

FERRATA BRENTARI

Kljub temu, da sem velik individualist, ki ceni svobodo in neomejeno gibanje, se vsaj enkrat na leto ne morem izogniti čredništvu. Tu so moji stari prijatelji, skupaj smo preživeli že veliko lepega, v soncu in dežju, snegu in mrazu. Spomin na težke trenutke s časom zbledi, ostanejo le lepi spomini.

Enotedenski program osrednjega izleta PD Nova Gorica (avgusta 2002) je bil precej natrpan. Dolomiti Brenta, pogorje Sella z vzponom na Piz Boe, Karnijske Alpe z vzponom na Monte Coglians in še kaj malega vmes.

V hišo, v kateri sem živel s starši, bratom in sestro, smo se vselili spomladi leta 1956. Sem smo prišli iz Frama. Oče in mama sta parcelo kupila tik nad cesto Maribor – Ljubljana. Prejšnji lastnik je bil gospod Pokrivač iz Morja, tako se je pisal. Meni, ki nisem in nisem mogel razumeti, se je zdel priimek zelo zanimiv, Pokrivač.

Bil pa je kmet, prav iz vasi Morje. Oddaljenost od drugih krajev tam naokoli je bila razmeroma velika; na primer, do Frama je bilo približno 1 uro in še nekaj čez, seveda peš; do Rač enako in še to si moral skozi gozd Dobravo; prav tako oddaljena je bila tudi Polskava. Obisk Maribora ali Slovenske Bistrice je bilo podobno potovanju v neznano, ali še bolj slikovito potovanju na luno. Čeprav se o tem, o luni, ni kaj dosti govorilo.

Solze in trpljenje niso običajna lastnost demona-tirana. Kaj je tega demona ganilo, kaj ga je ranilo?

Je ozdravitev obsedenca - samo čudežna legenda?

Evangeliji poročajo o nenavadnem procesu. V Markovem Evangeliju, pogl. 5, se glasi: Ko je Jezus stopil iz čolna, mu je prišel od grobov sem nasproti človek z nečistim duhom, ki je bival v grobnih votlinah. In nihče ga ni mogel več zvezati niti z verigo, kajti večkrat je bil v okovih in zvezan z verigami, pa je verige potrgal in okove zdrobil in nihče ga ni mogel ukrotiti.

Cele dneve in noči je prebil v grobnih votlinah v hribih in kričal ter se tolkel s kamni. Ko pa je oddaleč zagledal Jezusa, je pritekel, se vrgel predenj in glasno zavpil:" Kaj hočeš od mene, Jezus, ti sin Boga, Najvišjega? Rotim te pri Bogu: ne muči me!" Jezus mu je rekel:" Pojdi, nečisti duh, iz tega človeka!"

Kamena, bakrena, bronasta in železna doba, predtem in potem pa kaj?

Lesena doba? Uporabo lesa vrli izkopaninoslovci zanemarjajo, ker ni ostankov. Zaradi tega ne vemo ničesar o vojskah, ki so šle nad sosednja plemena ne le s pestmi, zobmi in kamni, ampak tudi s kiji in koli, in so svojim alfa samcem priborile nekajštevilna lesena kraljestva.

Koščena doba? Kosti so služile za orodje in okrasje, lobanje verjetno tudi za posode in brez dvoma je kak skupni prednik vseh danes živečih ljudi svojemu bratu z golenico razbil betico. A kosti se drži patina mrtvih, zato bi bilo neokusno po njih imenovati človeške dobe, in to kljub temu da so k preživetju ljudi prispevale neprimerno več kot kamnite, bronaste, bakrene in železne konice, rezila, posode in okraski.

Sčasoma se bom morda le »streznila« in prenehala hrepeneti po svojih dosežkih, saj je to morda le želja po dokazovanju, želja po otipljivih dokazih moje tako imenovane vrednosti. Ampak sedaj še nisem tako daleč, sem šele v začetniškem odvajanju od odvisnosti od te težnje.

S tem sicer nikakor ne preziram, omalovažujem ali podcenjujem teh tako imenovanih otipljivih, deloma preverljivih in izmerjlivih rezultatov človeške dejavnosti, prizadevanj in nenazadnje ukvarjanja z razvijanjem in negovanjem samo njemu lastnih talentov...

Svet ni tisto, kar mislimo da je! Mi nismo tisto, kar mislimo da smo!!

Kdo smo?

Človek je duhovno bitje, energija; ni samo fizično telo!
Energija je večna ( ne moremo jo uničiti, samo pretvarja se lahko iz ene oblike v drugo), duhovno bitje je večno.
Čas je da se zavemo, da smo mi ta bitja. To je sicer v nasprotju z vsem kar nam govorijo in nas prepričujejo, vendar kljub temu drži.
Duhovna bitja živijo v svetu ljubezni, radosti in miru.
Vodi jih intuicija.
Ustvarijo karkoli potrebujejo.
Ne poznajo strahu, skrbi, jeze, žalosti in pohlepa.

To je za vse, ki uživate v svojih kavicah. Raziskava je pokazala, da starejši ljudje, ki pijejo kavo (tudi brez kofeina)lahko živijo dlje, vendar se morajo odreči drugih navadam, ki jim ponavadi pritičejo.

Poleg vode je kava najbolj popularna pijača na svetu. Vsak dan po svetu spijejo 2,25 miljard skodelic tega opojnega napitka. Zaradi kofeina so je drži slab sloves, vendar je polna antioksidantov in bioaktivnih snovi. Povezana je tudi z zmanjšanjem depresije in spreminjanjem ravni estrogena pri ženskah.

Biti starš zagotovo ni lahko. Še posebej zato, ker si nas večina staršev želi najboljše za svoje otroke. Toda kako vedeti, kaj otrok v resnici potrebuje? Kako vedeti, kaj resnično podpira otrokov razvoj? Ob vsej poplavi najrazličnejših informacij , ki jih dobimo bolj kot ne nekako mimo našega kritičnega uma in prepolnih urnikih, se je težko zavestno odločiti, kaj je najboljše za našega otroka.

Za zavestno presojanje in odločanje je namreč potrebna naša polna pozornost, naš čas in energija, ki pa jih investiramo v glavnem v službo, materialno blagostanje in družbeno mrežo, otroke pa vzgajamo po splošno sprejetih smernicah, ker pač 'to' tako je.

Otok Sal

Nemir v meni se je stopnjeval, ko smo (januarja 2006) po šesturnem letu iz italijanskega Bergama pristali na edinem mednarodnem letališču na Zelenortskih otokih, na otoku Sal. Objel nas je topel pasatni veter s svojim značilnim, vznemirljivim vonjem, ki v dolgem sušnem obdobju neprestano piha iz Sahare. Najbližja od tod je Afriška celina - obala Senegala, daleč na severu se nahajajo Kanarski otoki, na vse ostale strani pa se penijo valovi Atlantika. Povem vam, to je noro!

Doma naju je s sopotnico Natalijo mučilo vprašanje, kam pobegniti iz te dolge in mrzle zime? Vsekakor nekam, kjer večno traja poletje, nekam, kjer ni naglice in depresije razvitega sveta, nekam, kjer so ljudje prijazni in še imajo čas za druženje. Pobegniti nekam, kjer velja pravilo »maybe tomorrow«!

Piše: Ana Švigelj v novih Misterijih www.misteriji.si

Uporaba tablet kalijevega jodida ob jedrski ali radiološki nesreči
Konec aprila so belgijske oblasti sporočile, da bodo vsem enajstim milijonom prebivalcev razdelile jodove tablete – kalijev jodid, kot zaščito za primer jedrske katastrofe v Evropi. Razdeljevati jih bodo začeli prihodnje leto. Tablete kalijevega jodida pred jedrsko ali radiološko nesrečo ali takoj med njo zavarujejo ščitnico pred obsevanjem zaradi kopičenja radioaktivnih izotopov joda v njej.

Kako pa bi bilo ob jedrski nesreči z jodovimi tabletami v Sloveniji?
Na spletni strani Ministrstva za okolje in prostor – Upravi za jedrsko varnost pišejo, da se lahko pri jedrski nesreči v okolje sprostijo različne radioaktivne snovi. »Med njimi tudi radioaktivni jod, ki lahko pride v človeško telo z vdihavanjem, uživanjem hrane in pitjem.

Premišljujem o lepoti življenja, o daritvi in podarjanju, o ljubezni in ljubljenju... O vsem tem, kar nam je podarjeno na pladnju življenja, kar nam je naravna dedna pravica, da varujemo in ščitimo...O marsičem, kar smo zamudili v preteklih življenjih in sedaj popravljamo...
O sestrah in bratih, bolečini v mojih prsih ob nemoči da jih zbudim....Premišljujem o marsičemu; kaj me vse še čaka predem zaprem krog...
Učenje, lekcije, lekcije, učenje….

Enkrat jih pošiljam, drugič sprejemam. Dokler so te lekcije vezane na pričakovanja posameznikov ali njihovih egocentričnih usmeritvah, in se omejijo na verbalnem nivoju izražanja, jih nekako kot ping-pong žogico lahko vrneš nazaj. Ko dovoliš, da to verbalno postane seme in skali v plevel, takrat nastane problem. Pa ne kot problem v tem smislu besede da ne moreš dihati, delovati uresničevati zastavljeni nalog! Je problem, ki je sam sebi namen, povsod prisoten in razdirajoč v svoji teži in obremenitvah lastnega prepoznavanja.

Malo deklico Lizo so pripeljali v bolnico. Bila je zelo bolna in za uspešno zdravljenje je nujno potrebovala kri od svojega petletnega bratca, ki je pred letom čudežno preživel enako bolezen, njegovo telo pa je uspelo razviti protitelesca, ki so potrebna za borbo proti bolezenskim virusom.

Zdravnik je malemu dečku pojasnil položaj v katerem se je njegova sestrica znašla in ga vprašal, če bi ji bil pripravljen podariti svojo kri. Fantek je le za trenutek pomislil, potem pa globoko zajel sapo in dejal, »Ja, to bom naredil, da bom rešil Lizo.«

VSI ODGOVORI SO V SAMEM ČLOVEKU.

Nezadovoljstvo z določenimi stvarmi in situacijami lahko v nas vzbuja občutek, da mora življenje temeljiti na nečem popolnoma drugačnem. Ali na skrivaj domnevamo, da nam ne da svojih ključev? Ali pa smo nekaj takega kot » potrošniška družba« ali »potrošni ljudje«. Kljub pravici do človeških pravic, moramo na žalost ugotoviti, da danes človeško življenje velja malo ali nič!

Vsepovsod se zaseda in razpravlja o spremembah in izboljšavah, o tem kako bi moralo biti, oziroma, kako bi lahko bilo. Krize ni kraja ne konca. Tudi svetovni mir je še zelo oddaljen in ljudje dnevno v bojih, katerih začetek in konec nista spregledljiva . To se okoli nas vedno dogaja. Vendar pa dokler se na to ne dotakne neposredno( izguba službe, zavod za zaposlovanje, Rdeč križ, Karitas...), poskušamo ohranjati lastno hišo v prijetnem stanju.

Verjetno poznate koga, ki se na smrt boji pajkov. Zamislimo si, da takega človeka skupaj z pajkom zapremo v nek velik prostor brez oken in vrat. Kako bi tak človek doživljal svojo resničnost-svoje trenutno življenje. Sklepam, da bi bil v nekakšnem krču strahu in v stalni pozornosti do pajka. Verjetno bi bil pajek v enem kotu, človek pa v drugem. Tak človek bi si zelo omejil zmožnost delovanja, ker bi pajek stalno privlačil njegovo pozornost. Ne glede na to, kaj bi se v prostoru dogajalo, bi bilo njegovo trenutno doživljanje povsem podrejeno pajku.

Že en sam pajek lahko popači naše doživljanje dejanske resničnosti prostora. Ta prostor je namreč mišljen kot sinonim za življenje; za dejansko resničnost v kateri se odvija zavedanje našega življenja. Pajki so stalni dogodki v tej resničnosti. Naš odnos do pajkov pa naše doživljanje teh dogodkov, oziroma resnica našega razuma o teh dogodkih-življenju. Tako resnico botrujejo naše pretekle izkušnje nekje iz globin naše zavesti.

Mušice nad vodo so dale slutiti, da bo deževalo, saj so se v rojih kot zlovešči stebri spuščale in dvigale nad gladino temno zelenega tolmuna. Kot sence globin so ribe prežale na plen, ga čakale, da je priletel od zgoraj, iz neba, ga prijele in jih že ni bilo več. V celotnem prostoru se je čutila napetost, nemir narave je bil v zraku, v vodi, med drevjem, v vsej okolici struge potoka.

Samička vodomca, ki je imela gnezdece pod skalnim previsom, je precej živahneje letala med vodnimi kapljami, ki so še v zadnjih sončnih žarkih blestele in žarele kot biseri narave. Vse je bilo čutiti, kot da se pripravlja na nekaj grozečega, na nevihto; tudi zvoki žuboreče vode in oddaljeno grmenje na vzhodu je napovedovalo. Vsi so najavljali, da se potok pripravlja za sprejem, kar mu bo dano, položeno v strugo; da se bo moral boriti s silami, ki so ga že na tisoče let delale le še bolj močnega, bolj odpornega in osamljenega v tem.

Piše: Nerina Darman v novih Misterijih www.misteriji.si

Napol mrtve celice se okrepijo, da se lahko borijo proti bolezni in jo premagajo
Med izumitelje, ki so največ doprinesli človeštvu, kot sta Nikola Tesla in dr. Royal Rife, se uvršča tudi Georges Lakhovsky, utemeljitelj večvalovnega zdravljenja. Postavil je teorijo o bioloških nihanjih celic v sozvočju s kozmičnim sevanjem, Sončevo, Zemljino in atmosfersko energijo. Z njegovim znamenitim večvalovnim oscilatorjem se je pozdravilo nešteto bolnikov po vsem svetu od vseh možnih bolezni, uspešno pa je zdravil tudi živali in rastline.

Osnovna njegove teorije je zdravo ravnovesje celične vibracije. V bolezni je porušeno in ga je možno povrniti. Vsaka celica in vsi njeni sestavni deli, vključno z jedrom in kromosomi, delujejo zaradi svoje mikroskopske majhnosti kot mini resonatorji na visokih frekvencah.

April 2005. Po večernem pristanku na otoku Djerba in nastanitvi sem naslednje jutro kaj hitro ugotovila, zakaj so Arabci pa pirati, kot sta bila brata Barbarossa in Dragut, spodrinili od tod Rimljane, Rimljani pred njimi pa Kartažane. Posedovali so ga tudi Bizantinci, Feničani, Vandali, pa kasneje Italijani, Francozi, Španci in kdo še ve, razen zgodovinarjev, kateri osvajalci.

Danes je Tunizija predsedniška republika z enodomnim parlamentom, neodvisna od leta 1956. Tako precej prebivalcev obvlada poleg uradne arabščine tudi italijanščino, nemščino ali francoščino. Osvajalcev – turistov - pa bodo zagotovo imeli, zaradi izrednega posluha zanje pa zaradi čudovitega okolja in ugodnih cen, vedno več.

Ko človek poskuša resnično bit učiti, namesto da bi iz njene obujene ljubezni zaživel in ji dovolil razodetje je isto, kot da bi učil ribo plavati.

In potem človek dolgo uči ribo plavati, ta pa nikoli ne zna plavati, kot bi on hotel.

Vsi ljudje so dejali, to se ne da, in imeli so prav.

Ko pa je nekega dne enemu modrecu to uspelo, so vsi ta neverjeten uspeh začudeno gledali.

Piše: Eva Majnik v novih Misterijih www.misteriji.si

Geoinženiring tudi nad Slovenijo (1)
Vreme je bilo vedno nepredvidljivo. Vendar pa zdaj postaja že čudno, nenaravno. Za komentar smo povprašali Gregorja Škerla, podpornika Civilne iniciative Modro nebo. Na njihovi Facebook strani (goo.gl/EHUcLe) spremljajo neobičajno vreme in objavljajo vremenske karte v povezavi z geoinženiringom.

Se tudi vam zdi vreme nenavadno?
Na YouTubeu je pod Trontely dosegljiv posnetek vremenske napovedi našega vremenoslovca Mirana Trontlja. To je bila ena njegovih zadnjih, če ne ravno zadnja oddaja na televiziji. Povedal je: »Še en mesec je pred nami in polovica leta bo za nami. Teh pet mesecev pa je bilo razmeroma suhih, toplih in sončnih. Nekaterim je bilo takšno vreme kar všeč, vendar pa to niso bile naravne razmere. Kaj bo sledilo, ne bom rekel. Mislim pa si. In te misli niso preveč lepe.«

Pisati, izreči se, iskati smisel, odrešljivost sveta z logiko leske, res ne gre. Gotovo so modre besede na mestu, če jih izberemo v pravem trenutku in racionalno, s pravo mero. Pisati danes o slovenstvu, narodu, o preživetju v lastni identiteti, kritizirati slabosti v dandanašnji družbeni stvarnosti, pluti po razburkani gladini, jo z dlanmi gladiti, napisati domačo nalogo na lastni koži, da te potem skeli, kakšen smisel ima vse to naprezanje? Kakšna je pravzaprav tista drža, ki jo ljudje od posameznika pričakujejo?

Odškrniti z jezika tisto besedo, ki privre, ne vem od kje ali ostati v zlati kletki molka. Seveda razgaliti se in staviti sebe na kocko tako, da se sprehajamo bolj nagi kot ogrnjeni s tančico molka po svetu, je vedno tvegano. Očitajo ti lahko nacionalizem, nestrpnost, manipulatorstvo, besedičenje kar tako. Izražati se kritično, ni hvaležno in modro, posebno če govoriš o odgovornosti do drugega, o osamljenih, zavrženih, brez moči, skratka če pogledaš malo bolj na družbeno dno. To niso posebno zaželene teme.

INTUICIJA ALI VODSTVO.
» Na vseh svojih poteh priznavaj Njega in On bo vodil tvoj korak.«

Človeku, ki pozna moč svoje besede in posluša napotek svoje intuicije, je vse dosegljivo. Z besedo lahko aktivira nevidne sile in tako okrepi telo ali reši svoje probleme.
Najpomebnejše je, da učenec izbere prave besede.. Zelo pravilno mora oblikovati prošnjo, ki jo naslovi na nevidno.

Ve namreč, da je Bog vir, ki lahko usliši vsako prošnjo. Ve tudi, da je njegova beseda aktivni vir.
»Prositi in dobili boste.«
Prvi korak mora narediti človek.« Približajte se Bogu in on se bo približal vam.«

'' Pridite in poglejte, dragi kolegi ! Tukaj smo jih našli, '' je vzkliknil profesor Emilio Fontana trem možem, ki so mu pazljivo sledili navzdol po razpadajočih stopnicah. Prebili so se skozi temno, prašno, podzemno sobano v starodavnem samostanu Sv. Janeza, kjer je ležala skrinja iz ebenovine, kot po čudežu zelo lepo ohranjena.

Profesor Fontana se je z zmagoslavnim smehljajem obrnil k ostalim arheologom, medtem ko je z enim naglim gibom odstranil pokrov. Motna svetloba njihovih pred vetrom zavarovanih svetilk se je zlila skupaj in posrkala temo.