V ljubezni vidimo partnerja vsega popolnega.
Mislimo, da čutimo, pa so v resnici naši čuti zamegljeni.
Mislimo, da je resničnost kar se dogaja, pa je le iluzija.
To vemo, ko ljubezen mine, ko vse postane drugače.

V Ljubezni čutimo partnerja popolnega.
Vemo, da lahko čutimo in izražamo sebe take, kot smo.
Vemo, da lahko njega takšnega kot je.
To vemo, čeprav ne razumemo božanskega načrta.

Oj kako me to,
boli če za
vse kar se zgodi
kriv le ti si ti.

Oj le kdaj drugače bo,
saj mogoče
tudi bo
ko mene več na svet" ne bo.

Kot pesem ki,
se poje v slovo,
in takrat
ko solzno je oko
nič več se ne blešči
v meni solzica.

Kako čudovito zmogljiv je naš um.
Od kod le mu navdiha za vse te iznajdbe?
In vse čudovite knjige, ki so napisane.
Življenje smo si poenostavili,
skoraj imamo krila kot ptice.
Ne bomo pozabljeni,
dela bodo o nas govorila.
Nihče ni prav praznih rok,
nihče ni izvržek življenja,
nihče ni nevreden…

Da bi življenjske modrosti drugim prodajala,
za to sem še vse preveč nezrela.
A jaz, romarka,
na to pot sem se namenila,
da naberem si utrinkov,
vtisnem v svoje izsušeno jih srce,
ki zares bo srečno le,
ko imelo bo dovolj,
da bo lahko ponovno vse razdalo.
Zato ne bo nikdar umrlo…

Danijela Premzl

Obrita si,
plešasta, prevarana,
na tebi ni več kocin.

Razpihana, z udrtim obrazom si.
Gola, obrita in plešasta.
Kje je tvoj močno zaraščen gozd,
enooka ljubica?
Nekdaj vsa poraščena,
s subtropskim dežjem namočena
v delti Orinoka.

noč, toplina mesečine,
melodija svetlih zvezd

s i j o č e ...

ven pod noč položim si telo boleče,
zaprem oči, poslušam glasbo te noči

z v e n e č e ...

Pa si se skrilo sonce
za žalostne veke večera.
Si me ožgalo
je bolelo
me zaskelelo
zaslepilo za večno oči.

Pa sem te čakala
v novem jutru da vzideš
prepodiš senco nemira,
da izgine dvom.
Si se le nasmejalo
grozeče neurje poslalo.

Naj bo energija moja - zate vsa,
če res ne vidiš…
vsaj občuti me
preden bom ponosno,
s solzo v očeh odšla.

In naj bo ona meni
bolečina s težo kamenja
ker nisem znala,
ker si nisem drznila
prelomiti to prekletstvo
in sva se razšla.

Brezizrazen pogled
le krik tako prodoren
neslišno zakriči skozi solze
počasi kaplja
deževen je večer.

Nekje globoko preži
ima podobo noči
kot nož reže
vse krvavi
obraz je spokojen
ne slutiš
ne veš da boli.

Rada bi bila kot nekoč a čas povozil mi je moč

Rada bi bila kot nekoč ne da se biti kot rekoč

Rada bi pokazala se, sleci me, in videl boš, da zame gre

Dandanes videti sem drugače kot pred leti, saj tradicija in čas trenutni, sovražnika sta postala

…

noč.  nje vonj šepeče
melodije nežnega poletja

d e h t e č e  …

okno na stežaj odprem  lase razprem
v mehko svilo se ovijem barve cvetja 

r d e č e …

Tam na nebu
svitajoča zvezda,
zasijala v vsej svoji je lepoti.
Delila delček svoje je ljubezni
na zemljo tudi nam ljudem.

Svitajoča zvezda,
se je v pesmi moje zaljubila,
je ponovno zažarela
kot tisočkrat poprej.

Lepa Zgornjesavska si dolina,
Julijce so ti v okras
rada obujam tu spomine,
se radujem teh lepot.
Sava tukaj tvoj izvir je
čista in kristalna si
bistra prišumljaš v dolino
mirno tečeš mimo nas.
Gore sive so okras ,
pobočja strma blagoslov
po pašnikih se čreda pase,
vesela šopka svežih trav.

V daljavo
neznano.
Nazaj k naravi.
Prvinskost,
instinktivnost.
Klic divjine
in davnine.

Kaj ima ta čas ponuditi?
Postavi te v dogajanje.
Te izpije, izmozga,
do dobrega zdela,
vzame ti vse,
izkoristi do obisti,
do zadnje kaplje znoja,
do poslednje ure
in do poslednje utrujene misli.

S kretnjo mi nakažeš,
naj se ti približam,
zagledam vprašaje v tvojih očeh,
zrcali jih tudi tvoj nenehen nasmeh…
Tvoja sproščenost še mene sprosti,
plaz besed iz obeh se utrga
in tvoji vprašaji v očeh
se spremenijo v vijolice

Danijela Premzl

Kje je ostrina mojega vida,
kje je razdalja med mano
in cvetočo belo orhidejo
v apoliničnem svetu podob,
ideja lepega, pralik, paradigma,
hierarhija idej na najvišjem mestu?

Kje je mera moje ljubezni,
da občudujem prečudovito telo,
v katerega sejem svoje misli.
Je to svetloba, ki prihaja od ognja
za mojim hrbtom, zapisana meri globine?

Rada poljubljam kogarkoli
Rada se smejem
Rada plešem
Norim
Se ljubim

Rada delam čudeže
Rada rada

Še raje se poljubljam s teboj
Še raje se smejem s teboj
Še raje plešem s teboj
Norim s teboj
Se ljubim s teboj
Živim s teboj

Prihajam k tebi,
da spesniva vzdušje
ob steklenici piva
in da se izogneva starim debatam.
Odleglo mi bo, če te iščem
v novem sporočanju tišine.

Zid je spregovoril,
odkrušil je resnico po delcih.
O revščini nepobeljene sobe.

Prišle so lastovke.
Prinesle so bilke slamic,
grudice zemlje in zakrpale zid.

Prišle so čebele
in v linah pustile strd,
medeno sled svoje ljubezni.

Objela bi te
in pustila pri tebi svoje srce.
Vzela bi si vse
poljubila na mehke te roke.

Odkrila bi ti vse,
kar povedati ne znam.
S teboj igrala le
tako da se predam.

Že en nasmeh je bil dovolj
in vlil mi je moči,
kaj v meni vse prebudi
en pogled iz tvojih globokih oči.

Sonce, ta žareča krogla,
z žarki boža moj obraz,
nežne sapice mi z morja
gladijo gube skrbi, ki jih prinaša čas.

Palme nudijo zavetje, hrano,
galebi šepetajo pesem mi v uho ves dan,
podarjajo občutek, to nebeško mano,
da ti si tu, ob meni, in z ladjo sanj pripluješ v moj pristan.

Ker te ljubim, pišem ti to pesem,
ker želim si te, ti pojem jo,
ker te obožujem, ves se tresem
od neznanih sil, ki v srcu so.
V moji duši še naprej pojavlja se
veličastna želja, da bi videl te
spet po dolgem času, Sinjeoka!

Vse telo po tebi joče, stoka,
ker še vedno polne tebe so noči,
ker smehljaj tvoj še mi pred očmi lebdi,
ker še vedno ljubim te, predraga,
ker nenehno le po tebi hrepenim,
in čeprav srce mi kdaj omaga,
tebe le od vsega najbolj si želim.

Smo ljudje različni si:
beli, črni, mešani –
vsak ima svoj prav…

Združenja in mitingi,
sestanki in kongresi,
shodi, zborovanja,
delavnice in forumi,
projekti…

Ideje se mešajo,
nazori se križajo,
pota se zbližujejo,
a še vedno (se) iščemo.