..................Krasotica, LE
........................Kako si me našla,
..................Da srce mi žge
........................Pogled, ki je rašplja....
..................
........................Krasotica TI,
......................Ki mi misli grupiraš,
.....................Da srce mi tli,
.....................Ko oči mi zapiraš....
.....................
......................Krasotica SI,
.......................Ko zdaj tu te zagledam
.........................V žaru noči,
............................Ko se v sanje zapredam....
.................................
....................................Krasotica, KI
........................................Domišljije prgišče
............................................Izvržeš v temi
...............................................Na moje gorišče....
.................................................
..................................................Krasotica MI
..................................................Osvetliš temne lise,
.................................................Ki v ognja luči
...............................................Spremenijo se v biser....
.............................................
..........................................Krasotica VRNEŠ
......................................Življenje mi v tir,
..................................Ko srce mi obrneš
.............................V sreče izvir....
...........................
.....................Kraostica, LJUBEZEN
...........................Sem v tebi spoznal.
.....................Dopusti da izlezem
...........................Iz ječe skušnjav....

Bilo je čudovito jutro v maju,
ko se pesem ptic razlije po dehtečem gaju,
ko s sijem bisernim se utrne rosa,
iz meglice stopi ona – bosa!

Ko v tančico se prozorno le odeta
kot prikazen iz nebes vzeta
pravljično kot vila spušča mimo,
za hip utonem pod srca udarcev plimo.

Prišla sem do spoznanja,
da je bilo vse to moje iskanje »bližine« nekoga,
le moja iluzija v svetu navideznih sopotnikov.
Tega ni moč spremeniti
ne s pravimi trenutki, ne s polno luno
niti s čisto ljubeznijo.
Sem in ostajam sama s čutenjem sebe..
Vem, da tako mora biti
in nisem žalostna v prebujanju najtišjega miru.

pišem pisemce...
misli se zlivajo
pod peresom

za trenutek obstanem...

pero zaječi....

praska po papirju...
pušča bledo sled....

Prisluhni tej tišini,
kako te objema, govori
Prisluhni tej milini,
ki pri konjih govori.

A slutiš v tej toplini,
tam, kjer slap ti žubori
Verjemi enkrat v tej tišini,
da srce še hrepeni

Pusti me, naj sanjam
pod smreko visoko.
Še dan mi daj
preden izpustim ti roko …

Pusti me, naj sanjam
pod oblakom v maju.
Še časa mi daj
preden zapustim te v raju …

Kaplje vode na koži,
so kot dih življenja,
poljub ugodja v tej tišini,
kateri se predajaš.

Svežina dotika obraz,
pošilja misli v pozabo,
popelje te v mir in osamo,
ter pušča za seboj sledi.

Srkaj mojih ustnic kri
v ognju se z menoj prižgi
ob meni bodi ko življenje
iz izvira se izteče…

Preden me v lepoto
zavijejo oblaki beli
ljubi se z menoj
za solze se ne zmeni.

Bodi takrat Angel moj
izgubljenega sveta
napoji me z ljubeznijo,
da bom ljubljena odšla.

Morda kdaj dogodi se,
da me zdrava pamet najde,
a se bojim,
da bi utegnil njen prihod
pregnati domišljijo,
zakaj zdi se, kot da
za obe prostora ni
pod isto streho.

Jaz obdržala bi obe,
če mogla bi,
od njiju vsaka
svoj prav ima –
morda bi se celo utegnilo
zgoditi, da se mi posestrita.

Danijela Premzl

Pusti nekaj še za jutri.
Odpri oči, zaživi vendar!
V tebi skrita je lepota:
najdi in užij jo,
deli jo med druge.
Ti si čopič,
ki nariše
marsikomu smehljaj na obraz,
ti si kakor knjiga modrosti,
ki vsakomur najde misel, ki mu pristoji.

Danijela Premzl

Hiti počasi.
Pazi na korake.
Nikoli ne reci nikoli.
Nihče ni tak kot ti.
To je samo tvoja zgodba,
pisal jo boš sam,
mi smo le opazovalci,
priče, tvoji soigralci,
glavna vloga pa je tebi dodeljena,
da jo s prepričljivostjo umetelno odigraš.
Veš, vsakemu je dana ta naloga.
To nikakor ni misija nemogoče,
vse se da, če se le hoče.

"Oprosti!" je težka beseda za vse.
Za solze vse tvoje,
za črno gorje.

Premalo je reči le eno,
naj bodo vsaj dve.
"oprosti, oprosti, oprosti za vse!"

Vem da boli,
in žalost ne mine.
Vem, da živi,
bolečina ne zgine.

Sem vam dolžna eno pesem,
še od včeraj, za nazaj,
da opišem kakšen raj,
al' kako me ranil je neki zmaj.

Dan's mi v glavo nič ne pade,
zato od mene same jade,
ni ne raja in ne zmaja,
zaman me čaka še Danaja :)

potopil si se v misli
razraščenih korenin
ujetih v potezah
tvojega obraza

za trenutek zaželel
pretrgati izruvati
razraščeno
zakrvaveti

V spomine se zapiram,
Kot ujetnik v celici.
Dobre, slabe zdaj grupiram,
Njih efekt se ne izgubi.

Kot ujetnik v celici,
Le zabijam mrke dni.
Njih efekt se ne izgubi,
Ko v svet odprem oči.

Le zabijam mrke dni,
Meni nič več ne pomaga.
Ko v svet odprem oči,
Vidim temo, mrak prevlada.

Oči na njej počivajo,
Ki smehlja se ti, igriva.
Pametno odkrivajo
Kaj v pogledu svojem skriva.

V njem je strast in sla goreča,
Kakor lačna je ujeda...
Sam ne veš, pristopiš... gneča...
Roka v roki... pogleda ujeta...

In gresta iz gneče v noč.
Oditeta res daleč proč.
Pod zvezdami sredi divjine...
V objemu strasti sredi zime...

Dragi bralci, pisci člankov in pesniki.

V uredništvu Pozitivk smo se odločili, da vas povabimo k ustvarjalnosti in smo pripravili akcijo, da razgibamo poletje. Pozivamo vas, da napišete pesem o POLETJU in jo pošljete na info@pozitivke.net do 28.8. 2007. Prosimo, da pesmi ne pošljete direktno v objavo.

Med vsemi prispelimi pesmimi bomo izžrebali tri nagrajence, ki bodo prejeli lepo knjižno nagrado. Podpišete se lahko tudi z psevdonimom ali z uporabniškim imenom. Tri nagrajence bomo obvestili o žrebu in nam bodo naknadno posredovali naslov, kam naj knjigo pošljemo.

Želimo vam obilo pesniške inspiracije.
Uredništvo Pozitivk

Drage pesnice in dragi pesniki ter vsi, ki ste brali mojo poezijo!

Nabrala bi vam rada šopek rož in vam jih podarila, vendar cvetje mi je povezalo roke v delo, da smo postali skupna sila. Pesnimo cvetenje in se ne moremo ločiti. Zato sem vam napisala nekaj misli, ki so poniknile skupaj s šopkom v mojo dušo.

Izrula sem iz ust nekaj koreninic, ki imajo željo, da bi še poganjale in cvetele. K vam pošiljam ptico, da vam jih v kljunčku prenese. Vsaka koreninica zopet požene v cvet. Želim vam veliko ustvarjalnega dela in lep, z zlatom obsijan pesniški portal.

Tatjana

zakaj ni
drobcenega trenutka
nežne sapice
dahnila bi
zašepetala na uho
mi prevetrila misli

le zakaj samevam
pozabljena cvetlica
veter jo je odpihnil
iz vrta najinih drhtenj

Ljubiti
Je
Utvara?

Biti
Enost
Zmota?

Elipsa
Neznanega?

rada bi ti dala svobodo
poletel bi k soncu
lahkotnih kril

rada bi ti dala moč
ne zaznaval več
ne želel najinih hotenj

rada bi ti dala ključ
odklenil bi srce
strgal sebe poletel

Nikoli ne bom tvoj,
tvoj angel varuh bom,
bil bom vedno ob tebi,
v dobrem in slabem, veren sebi.

v sreči in nesreči,
v moči in nemoči,
bom ob tebi vekomaj,
tvoj angel čuvaj.

Da, Oče, mnogo me ljubiš,
kajti mnogo mi odpuščaš.

Naj bodo moje misli Tvoje bele lilije,
naj bom tudi jaz ena Tvojih dragih cvetk.

Nisem bela, oblekica je moja siva,
in taka se bojim stopiti pred obličje Tvoje,

hkrati pa vem, le priznati moram vse iskreno
in spet kot sneg bom bela vsa.

Danijela Premzl