Ukradla sem delček neba
in prišla na svet, kjer vse ureja nek red.
Videla sem, da kroži luna okrog planeta.
Vse je raslo in valovalo pred menoj.
Tu se je raztezala ogromna žitna njiva.
Padla sem vanjo in se kotalila naprej.

Znašla sem se v objemu učene nevednosti.
Ljudje so me obložili z okraski,
vendar nisem razumela njihovega pomena,
da je zlato vse, za kar se borijo.
Z ogrinjalom sem obrisala rosno nebo.
Življenje mi je odvzemalo moči in dneve.
Suša me je prižemala k sebi.
Fosil čas mi je strmel v oči.

Temačno spoznanje je izgon.
Izgon duha!
Preženejo telo,
ne preženejo pa duha v pregonu.
Duh je nepropustna koža.
Duh je ritual, okovica misli, ki varuje.
Kamor greš, s seboj nosiš duha.
Lahko greš v Buenos Aires, Peking,
Sanghaj ali Moskvo. Vseeno je kam!
Vedno nosiš s seboj duha.

Če primeš me za dlan,
mi bo lepo.
Če se mojega dotakneš lica,
mi postalo bo toplo.
Če mi razigrano razmršiš lase,
neslišno potrkaš na moje srce.
Če mi v uho zašepetaš:"Imam te rad..."
si našel ključ od mojih vrat.

Ključ od vrat moje glave,
ključ od duše, srca in telesa.
In če me z nežno strastjo objameš,
greva skupaj gor v nebesa...

Objeta v času, ki nežno beži
med prsti kot pesek beli polzi
in išče del tebe v meni to noč.

V ognju prižiga svoje lepo telo
izvira iz reke izlita nazaj v nebo
se vrača prelepa nazaj na zemljo.

V soju večera uslišiš govorici srca
sence skrivnosti počasi drsijo na tla
tančice neznanega odgrinja tema.

Še hodim, diham, čutim,
Še živim!
Za hrbtom mojim težka pot strmin.
Na srcu so rane in vojska brazgotin!

AMPAK ŽIVIM IN SE UNIČITI NE PUSTIM!

Se ne predam, čeprav boli in žge.
Ne bom jokala!
Se veselo bom smejala in glasno pesmi pela!
Vseeno, če bo noč.

VEM, ME USLIŠAL BO IN DAL MI MOČ!

Osvobodimo se čudnega vtisa,
da smo rojeni le za okras črni ebenovini.
Za bolestni blues oči v gubah temé.

Kaj bi brez fanfare življenja?
Izžarevanja lepote barv.
Z milino ovenelih rož v očeh
darujemo dneve nočem.

Vse poti me vodijo
skozi tvoje oko.
Na kljuki zrkla
je moja roka.
Vstopam v prostor
za posvečene
in ti mi odpiraš duri
v udobje duše.
Iščem dan miru.
Sprejemaš me
in piješ požirek
za požirkom.

Vsi imamo očeta in mater,
ki nekoč postaneta večna.
Nekega dne ostanemo sami
in starši zasedejo prazno mesto,
ki jim znotraj otroka pripada.

Otrok se svojih staršev vedno
hvaležno spominja. Nek blag spomin
spi v veži, ki ga dramiš v svili sanj.
Tudi pesmi so včasih iz takšne snovi,
da duša potuje po prstih in išče.

potopim se v odsev
sramežljivosti zadrhtim
ko me slačiš poželjivo
hotno se približaš
moji nedotakljivi čistosti
lažni belini

zaznaš me v globini biti
posrkaš dišim

obarvaš rdeče …

Poglej ljubi kako se mi zasvetijo oči
ko si ob meni, ko me nežno božaš ti.
Moji dolgi lasje padajo ti na dlani
mehka koža čaka, da jo božaš ti.

Poglej kot bi zvezde padale z neba
so dotiki tvoji nežni, odpirajo srce.
Poljubljaš moje Tebe željne ustnice
objeta nežno stapljava v večno Eno se.

V svet pošiljam krila ptice,
ki je v kletki zame pela.
V veter spuščam seme rože,
ki je meni le cvetela.

Rada sem imela ptico,
sem ljubila tisti cvet...
Ljubosumno sem ju skrila,
zdaj ljubezen spuščam v svet.

Moja topla dlan na tvojem licu,
izliva vso mojo ljubezen vate,
milina objema odpira srce,
da sem eno s teboj.

Rodila se je solza,
kot čisti kristal,
seme večne ljubezni,
ki jo podarjava reki življenja.

Ko žuborite kot reka
skozi zaklade svojih globin,
ne imejte zaprtih oči.
Skrbno si oglejte pot,
po kateri vas nosijo brzice.
Tolmuni vas vabijo,
da vstopite v kamrice
po življenjski črti duha.

Angel vas vodi
v najbolj skrite kotičke,
da z bistrim pogledom
izmeri vašo dušo.
Blago vam šepeta
in žarek sveti
skozi veje dreves
kot medla luč,
ki trepeta, da bi vas videla
v vseh potrebah,
se dotaknila sanj
in žeje telesa.

Nisi ne oblak in ne voda.
Neka posebna kozmična struga si,
hrumeča neodžejana reka.
Nisi ne včeraj in ne jutri.
V včeraj se ne moreš vrniti.
V jutri ne moreš vstopiti.

Nekaj med stegni ženske si
in nekaj, ki leži v blatu.
Vmes je življenje in pušpan.
Hrepenenje in žeja,
ki je ostala v dojkah matere.

po tvojem licu
drsi melodija spominov
varno shranjenih v
drobnih gubicah obraza

kot notno črtovje zarisani
nevidni očem

utrgam vrtnice cvet
podarim ga tvojemu
vprašujočemu pogledu

skozi telo me prestrelijo zublji
ognjene kočije misli
kričijo
igrajo se z mojimi hotenji
vrelih strasti

gasiš jih
s svojimi sunkovitimi gibi
parajoč moje drobovje

boli občutek praznine
telesa žejnega tebe

Odrešuješ me samote,
prijatelj,
pridi ogrnjen v pelerino
svoje mehkobe.

Vstopi vame
z oblačilom studenca,
k prinaša zlati vrelec luči
iz medgrudja,
kjer valuje zagon,
rojstvo novega,
žuboreče
s svetlobo rastline.

Usedla sem se na gubast kamen,
ki mi je pripovedoval zgodbe dežja.
Govoril mi je o mladi zvezdi,
ki se je zaljubila vanj.
Dal mi je vedeti, da je dopolnjeno
delo maternih zvezdnih rok.

Pel je in studenec je žuborel v njem.
Delal je vreme, strmel v nebo
in nastavljal obraz pretanjenim
ognjem nočne svetlobe.

Odznotraj ji je žarel obraz
in duša je šumela
kakor kita cvetnih kobulov
v nevidni gozdni globeli.
Igre svetlobe so prodrle
s poželenjem skozi zvoke in barve.
Gibala in dihala je kakor drevo,
listi, sadeži in veje.

Imela je vklenjeno srce
prav na točki, kjer jo je ptica
pričakovala s svojim petjem.

S se smeje, se solzi,
spiralasto suče in včasih skeli.
S zna biti senca...
Takrat svileno sneži.
S je smetana na soku
in solina brez soli.
S je svetel kot sonček
in srečen kot smeh.
Včasih siten kot smrčanje,
včasih silen kakor svet.
Je star kakor spanje
in slep, kot so sanje.
Svetleč kakor sveča,
samoten kot sreča.

Se je srce že zdavnaj s soncem napolnilo
so me dežne kaplje pobožale prelepo in milo.
V meni je vsa ta lepota tudi ko zapiha veter
enkrat z juga in drugič pridivja iz severa
in se na vso moč trudi, da spodnese tla.

Nepremično stojim takrat ko z lasmi se poigrava
podarim mu nasmeh in lahko mu podam roko,
vendar ne pride mi do duše, ne zna pihati dovolj globoko.

Zaman je iskala po svetu
krušna mati dobrota pravičnika,
da bi raztrosila svoje drobtinice
v akvarel lačnih ribic.

Svoje materinske roke je razsipavala
čez sedmero jezer in sedmero dolin
in razdeljevala ljubi kruhek
iz svojih svečeniških žepov.

To noč sem videla kako je prišla

moja roka v vesolje, v Vse kar je.

To noč sem videla svoja življenja

kako se vračajo v istem imenu

preoblečena drugače k Tebi.