Odhajam s strahom v novi svet življenja
Gol ,da uničim svoj strah v zubljih gorenja
Brez maske na obrazu spačen od bolečin
Predati se življenju ali pa naj izgorim.

Bežim prestrašen v sanjah v prepad drvim
Ne vem več ali sanjam ali trdno spim
Sem jaz ali on si ti,ki želi si,da se zbudim
Bled spomin iz dežel senc občutek bolečin.

Noč posrkala je dan,da zbudi rodi se zarja
Rdeča kot kri me vleče,da srce napolni mi
Življenje me srka vase ,vrtniec v večnosti
Zgorel v strahu,pepel ostal je več me ni.

Na meji jutranjega spanja
pišem z vetrom.
Kot dih nosi barve lesa
in zaznave zvokov
večnega gibanja vej.

Pelod puhastih semen
se je ustavil za šalom
in sanja pozlačene barve dreves.

V lokih nad visoko travo
lebdijo zlastosončne galerije.
Po vejah posedajo
tihe govorice ptic.

Sem le bleda senca,
senca na asfaltu.

Zdaj spredaj,
zdaj zadaj,
ob strani...

Vedno zunaj sebe,
nikdar eno s sabo.

Viden je le moj obris,
temna silhueta.
Jedro vsem ostaja skrito,
veter z njim pometa...

Hoja skozi nepremičnine.
Med pragovi s hišnimi številkami.
Napeto oprsje glasov ulice.
Sivine v zavojih.
Četveronožci.
Skrajšane poti mimoidočih.
Razgaljena površina.
Zaporedje trenutkov.
Brezciljnost pogleda.
Raztresen ostanek trenutka.
Utrinek.
Skrla brez duše.

Ujeta v tvoje sem dlani
roke stisk vse mi pove
nežen in topel objem sledi
mojega življenja vse dni.

V srcu tvojem sem ujeta
brez sten in stropa je ta ječa
ostajam in nikamor nočem
od tihe sreče milo jočem.

Ustvari si nov koncept življenja,
ko bo duša onostranska.
V dovršenem redu trenutka.
Trušč luči, ki izvali spomin.

Ker duh nima domovine,
si mora najti azil.
Sončni panteon,
kjer rajajo ozvezdja.

Tam stoji kamen
s koščkom čiste patine.
Iz samih občutkov,
ki so združili v zgradbo svet.

zvita v klobčič
prepredenih misli
čakam

mačka v pričakovanju
slastnega obroka
predem dajanje

kradem si dih

roka objame blazino
v nosnicah vonj
znanega

lahko zoriš, četudi nisi žito
lahko drhtiš, četudi nisi bilka
lahko ječiš, četudi nisi veter
ujet med vejami mogočnega drevesa

lahko si
zame
zase
za kogarkoli

svet imaš na dlani…

Veš, kadar želim si nekoga objeti,
objamem pač tvoje telo.
S prsti pogladim po svilnati koži
in nate naslonim glavo.

In kadar želim si z nekom govoriti,
zazrem se pač v tvoje oko.
In tiho in nežno šepečem besede,
da sliši jih tvoje uho.

Ovita v črn pajčolan
žarim v preseku časa.
Današnji spet večer
v pogledih tvojih nemir
ko čutiš, da te vabim k sebi.

Hočeš me v svoj svet
a jaz le prgišče sanj
lahko spustim ti v dlan.
Moj dih pa gre naprej
zaspim s teboj v snu
ljubezen je in jaz sem tu.

Postaviš se med umrle.
Vstaneš. Si bel list papirja.
Albatros vzleti nad ladjo
sredi razburkanega morja.
Osvobojen teže.
Kar imaš še dobrega, odstopiš nebesom,
kar je slabega odstopiš v korist pekla.

Odet si z obleko ptičjega perja,
ki ni ne eno in ne drugo.
Ni rojstva in ni smrti.
Ni mladosti in ni starosti.
V pristanu te čaka hiša,
da postaneš lastnik niča,
ki sanja o cvetočem Judeževem drevesu.

Skrivnostna moč ljubezni,
nežen šepet modrosti,
zlita v vsem kar te obdaja,
njih energija počasi te opaja.

V tišini ujeta lepota,
katero opazile so oči,
zaznalo ljubečo je srce,
sporočilo vse do duše gre.

Na drugi strani mavrice
ljudje so bogatejši za nasmeh.
Na drugi strani mavrice
nihče ne sluti, da obstaja greh.
Na drugi strani mavrice
(tako vsaj govorijo pravljice)
te čaka kup zlata.
A vedi-tam zlato ne žvenketa s cekini.
So v loncu zlate misli, pisani spomini.
In šepet ljubezni velikega srca.
Na drugi strani mavrice,
na pol poti od pravljice
do ponorelega sveta...

Le kaj bomo
s tolikšno količino neba.
Za sanje potrebujemo noč,
da se izprazni oko.

Sanje zvodenijo.
Odtekajo in zalivajo nebo.
Nebo je koža sanj.
Čaka, da dan razsvetli nočni privid,
ki so ga sanje stkale v temi.
Sanje so projekcija duha
z neizpolnjenimi željami dneva.

Ko sem bil mlad, mi je po glavi rojilo sto stvari.

Mislil sem, da potrebujem svobodo,
a so mi rekli, da potrebujem smer.

Mislil sem, da lahko izbiram,
a so mi rekli, da imam obveznosti.

Mislil sem, da bi moral slediti svojim sanjam,
a so mi rekli, da moram upoštevati pravila.

Pred nami se razprostira oder sveta.
Oči zrejo iz teme kratko obstojne mavrice.
Zgodovina igra samo sebe, svoj teater.
S seboj nosi logos, predplesalca,
ki svet poganja v gibanje in igro
svoje neizčrpne iznajditeljske ljubezni.
Nebo uprizarja dramo svojega veličastva
skozi igralce svetovnega gledališča.

Kdo je pisec in režiser človeških iger?
Fortuna ima v rokah režijo in je skrita
pod mnogimi larfami človeških obrazov.
Mesijanski ples večnega življenja
tudi ne omehča trdih ličnic okleščkov,
ki se zbirajo na dnu teme v vrsti,
čakajoči na arheološke rekonstrukcije teles.

Na divjem črnem vrancu odjezdila sem to noč nazaj
do jezera Ljubezni.

Puščavski pesek se je dvigoval od silnega nemira
pozabljenih sanj.

Zvezde so sijoče mi padale na dlan, še mesec je prišel
in jaz sem segla vanj.

Zaobjela sem kristalno čisto vodo, na gladini spet uzrla
tvoj odsev.

Zaprla sem oči ko v mislih se je čas sunkoma vrtel in tišina
mi je podarila pravljice odmev.

Po dvorišči sem ter tja
živ žav neutrudno se podi
skače, vrešči in se smeji
ustaviti se ga nikakor ne da.

Iskrice, kot svetle zvezdice
bleščijo v zvedavih se očeh
drobna usta držijo se na smeh.

Sediš na klopci v parku
sama, gledaš ljudi
hite mimo tebe v koraku
polni svojih skrbi.

V mislih s teboj živim
odpustil nikoli si ne bom
v vsak dan hitim
objel srce tvoje ne bom.

Bujno zelenje
prelestna lepota
vsepovsod življenje
dišave poletja.

Oko moje zazrto
v modrino neba,
ki vpija zelenilo
gozda dreves odprto.

V večnosti tam, kjer ni nobenih skrbi
Tam živijo princi in dobri čarovniki
Od tam črpam svojo moč in sijaj
Kradem besede, ki čuva jih zmaj

Zmaj, ki bruha ogenj, besede, strasti
Da pišem o tebi, ljubezn v večnosti
Na krilih metulja me nosiš v tišini
Si samo kot privid z starimi spomini

Sejal sem grenkobo, požel sem pelin
Dajte mi zdravilo, da v miru zaspim
Sanjal bom tebe, kraljico mojih sanj
Prelomil obljubo, več nočem biti sam

Roka uglašuje čustvo lepote.
Poduhovljeno uravnoteženost nians.
S strastno močjo plešejo plavuti ptice
in čopič se zaganja v barve cvetov
in meša vonjave čašastih listov.

Vsaka poteza slikarjeve roke
je komaj rojeni otrok,
ki pije odsevajočo svetlobo,
premaguje čas in ohranja
večno lepoto trenutka.

Skrivnosten šepet modrine,
skozi katero prodirajo oči,
zasanjano ponese te v globine,
tja, kjer si doma.

Vsaka kaplja posebej,
odpleše svoj ples,
ustvarja melodijo duši,
kliče solze v oči.