*
Bratu v slovo

Brat moj dragi,
zame bil si vedno Brenk.
Ko bila sem majhna,
učil si mnogih me stvari
in marsikaj spoznala sem zato,
ker si mi pokazal ti.

Nekoč si mi kačo majhno
na skrivaj v žep položil.
Ko sem jo izvlekla,
sem zakričala,
ti pa le po tiho rekel,
pa ja ne boš skakala,
saj sem ti slepca le privlekel.

Tam zgoraj se mesec ponovno smeji,
kakor da brska po spominih se zdi,
morda misli na tople majske noči,
ko so češnje cvetele si ponovno želi.

Je maj že mimo, so češnje odcvetele,
le spomin ostaja na okusne zrele,
takrat cvetje ki je prevzelo,
ob vsej lepoti je povsem prevzelo.

Morda obuja spomine majske ljubezni,
ko sem gledal visoko v nebo,
kjer zvezdne steze teko,
od koder pozdravlja mesec lepo.

Nič dobrega ni
te dni,
veliko vročih besed,
težkih misli
in velikih skrbi
malih ljudi.

A sonce vabi,
med pisane trave,
na popoldanske zabave,
k rekam, potokom,
vse tja do morja,
kjer ohladimo glave
in puščamo prosto pot čustvom srca.

*
S poezijo v srcu, ki ne vene,
Lahko prenašamo življenja prozo.
Zapoj si pesem, ko bi hrulo od groze
Ob spoznanju, da je kruh tvoj kamen,
Da ti briga sile tvoje žre kot plamen,
Da pod pezo omaguješ, ki hudo te tlači
In misliš, da poti naprej ni in ne steze.

S poezijo v srcu, ki ne vene,
lahko prenašamo življenja prozo.
Trdno stoj in nikdar, nikjer ne kloni,
z zavestjo, da ob bok stojim ti vedno,
ne samo za Božič poezijo vedro
-(ki duha krepi in misel sladi)-
temveč za življenje vse ti jo poklonim.

Lastnina preteklosti.
Vse, kar je za mano, je njeno.
Izprežem se iz njenega jarma.

Pretekli prazni upi iztegajo lovke.
Ne menim se zanje,
ta lov je končan.

Ne hranim jih več.
Lastnina preteklosti.
Vse, kar je za mano, je njeno.

Prišel si v samotni solzi
razkrivaš svoje domovanje
v tišini vodiš me na potovanje
v neskončnost, v drsenje med planeti
ob njih pisani prašni delci
oddajajo vame svojo melodijo
solze polzijo, polzijo.

Tvoja moč močnejša od moje miline
svetova oddaljena milijone svetlobnih let
prišel si, prišel si me objet.

Tam nekje se konča morje,
a še lepši pogled je na obzorje,
v soncu bleščijo se gore,
s snegom obdarjene.

V jasnem vremenu vabijo,
kot kristalno čist pogled,
prelep je ta naš svet,
vse je kot en sam cvet.

In ko gore in jezera žarijo,
tamkaj dobri ljudje živijo,
ponekot dobri kot kruh,
iznajdljivi, po miru up.

*
Človek vsak, ko rabi pomoč,
mora poklicati 112,
a to ni hec, niti šala ne.
Pokliči jo, ko hiša bo gorela,
če jo strela bo zadela,
ali pa boš videl,
da nekdo z avtom bo drvel,
hitro jo pokliči,
da se ne bo zaletel.

To številko pokličeš lahko,
zagotovo te na cedilu pustila ne bo.
Ko pa otroci s tem
hočejo zabavati se,
starši, pazite se.
Na tej številki zagotovo javita se dva
in pomagata ti, če se le da.

Utrip srca ne zamre,
Vse dokler ljubezen živi,
Dokler v srcu ogenj tli,
Nič ga ne stre.

Morda kdaj trepeta,
Ko osama ga bremeni,
Breme nosi, ima,
Potem pa spet zaigra.

Zato ljubezen v dvoje,
Najleše verze tke, poje,
Vse nam je lep sončen dan,
Najlepše stihe piše nam.

So mesta kjer se ponoči vse blešči,
Reklame, luči na stotine gori,
A v vasi skromno le zvonik osvetljen,
Pričara domačnost, čarobno noč.

Le zvon v noč odzvanja,
Sem ter tja pes zalaja,
Vsiljivce ponoči preganja,
V siju zvezd ni videti kraja.

Ko vas v noči miruje vse spi,
Tam v mestu miru nikoli ni,
Hrup avtomobilov se oglaša,
Nemir v spanje prinaša.

Se pesem z griča spet oglaša,
Ljudje vedo od kod prihaja,
Kdo poje se nihče ne vpraša,
Ubrano je petje ko sonce zahaja.

A leta so minila je mimo ta običaj,
Ljudje ne vedo kako in zakaj,
Zdaj časi ko pesem je krasila ljudi,
Glasba iz zvočnikov grmi.

A nostalgija ostaja, živi,
V spomin na preteklost, tiste dni,
Kjer je beseda med ljudmi živela,
Zdaj izgublja na moči ki jo je imela.

Je pokukal sončni žarek skozi priprta vrata,
Kakor da bi želel razvedriti polepšati dan,
S svojo toplo svetlobo je polepšal dan,
Prostor je hipoma oživel.

Še pajčevina v kotu se je brez sramu,
V vsej veličastnosti prikazala,
Len muc se je počasi pretegnil,
Nato pa šel ven na dvorišče.

Psiček je pomahal z repom,
Mucka pa kar ignoriral,
Obema so sončni žarki godili,
Živali sta vitamin iz sončnih žarkov dobili.

Ponovno mak bo zacvetel,
z lepoto vse bo objel,
ko veter se igral bo cvetovi,
z lepoto bo vse prevzel.

Na nežen cvet prišla bo na obisk čebela,
sladkega daru vesela,
še metulj za hip se bo ustavil,
nanj ne bo pozabil.

Kot v nežen makov cvet,
ko čmrlj bo objet,
srkal bo sladak dar,
ki je maka čar.

Vsaka ptica ve,
kako s svojo močjo zamahniti s perutmi,
kako leteti sama
in kako v jati.
Kako se nasloniti na veter,
kako uzreti mehko jutro,
ki se mirno in zlahka splazi
skozi grmeče neurje,
in kako risati mogočen let
na svetlo jasnino neba.

Vsaka ptica ve,
kako pravilno živeti,
ker se sliši in se usliši.

No me razvajajo sončni žarki,
Sladek ptičji spev,
Prve cvetlice na jasi,
Le hrumenje traktorja me moti,
Polivanje gnojevke,

A življenje teče dalje,
Rojeva se življenje,
Narava je oživela,
Trate so zelene,
A podrto drevje opominja.

Bliža se velika noč,
ki prinaša nam
notranjo moč...

Bog prihaja
na pomoč.

En sam slavospev življenju,
ki postaja vse bolj blagoslov...

VESELE VELIKONOČNE PRAZNIKE!

Danijela

Nekje iz daljave kot da slišim glas,
Daleč je že minil je tisti čas,
Ko smo fanje zapeli v noč,
Ko je pesem imala svojo moč,
Odmevala je med gorami,
Ljudje so prisluhnili niso se počutili v osami.

Odpirala so se okna domačij povsod,
Pesem je potovala okrog,
Srca je prevzela, vsa vas je pela,
Pesem ljudi je prevzela.

Zdaj domačije ne sameva,
A pesem več ne odmevava,
Mladi rod pozabil je na običaj,
Se le v spominih vrača nazaj.

Jože

Slišim potok skozi gozd šumi,
Pomlad se prebuja, sneg se topi,
Tja v dolino k Savi hiti,
Čeprav še vedno rahlo sneži.

A Sava v dolini glasno buči,
Polna pritokov na cilj hiti,
Nič je ne ustavlja na cilj želi.

Odnaša vejevje je blaten njen tok,
Ob bregovih se obnaša kot otrok,
Se poigravava z bregovi,
Ponekod so blizu domovi.

Obljubam Narave kaže zaupati.

Oblaki obljubljajo padavine.
Jutro obljublja dan.
Večer obljublja noč.
Vdih obljublja izdih.
Sonce med dežjem obljublja mavrico.

Obljubam Narave kaže zaupati.

Vera vase obljublja radosten uspeh.
Narava to ve.
In Jaz tudi!

Snežinke padajo zima še kar traja,
a jaz želim si pomladi, želim si maja,
ko bo povsod okoli vse cvetelo,
ptic stotero bo žgolelo.

Vse se bo spremenilo,
pomlad v maju svoj nosi čar,
pozabila bom na zimo,
uživala pomladi dar.

Ponovno bodo čaplje poletele,
labodi s krili frfotali,
tam od daleč štorklje bodo se vrnile,
na rodno ognjišče niso pozabile...

Mraz z vsem hladom nas objela,
Pesem v mrazu je izvenela,
Petje žalost nosi s seboj,
V dušo nemir naselil se nocoj.

Še ptičje petje kot da ga ni,
Prenekater ptica v mrazu obleži,
Jo veter s snegom prekrije,
Ki klub sonim žarkom brije.

Ledene sveče oznanjajo.
Da snežinke še naletavajo,
Mraz najde pot skozi oblačila.

Zakaj vse lepo izgine,
Se še zakoplje v spomine,
Kot svetla luč nas obišče,
V težkih čeprav kdaj sozla polzi,
Pomin jo izbriše vse dobro želi...
trenutkih poišče.

Ko lep cvet je z nami,
S spomini nikoli nismo sami,
So kot sonce ki nam sveti,
Nežno boža nikoli ne potemni.

In takšno sonce naj vsem sveti,
Iz težav nam bo pomagalo,
Rešiti iz težave nas znalo,
Pot v prihodnost utrjevalo...

Tam kjer rod Slovencev za obstoj se bori,
Najlepša roža v gorah cveti,
Vabljiva planincem poželjiva,
A rokam prepovedana nedotalkjiva.

A sreljaj od tam morje modro naše,
Kjer vsak rad v vodo skače,
Da se osveži, z valovi poigra,
V globinah skriva se jih ima.

Še čarobnih rek imama jih poznamo,
Tam Dravo, Muro, Krko imamo,
Sočo ki med skalami hiti,
V soncu čudovito se iskri.