Lahko nam je toplo
že ob čisto preprostih besedah,
ki nam jih nekdo nameni,
a nasprotno nam je lahko
tudi v dobro ogreti izbi hladno,
če ni vsaj kančka prijaznosti…

Danijela Premzl

Zvečer, ko pade skrivnostni mrak
in z jesenskimi zvoki
obarvan večer je čisto vsak,

se tiho pripodijo od nekje golobi,
ki iščejo svoj par.
V neznanskem miru ozkih ulic
bojijo se težkih burjinih sulic.

Samevanje
spominja na pozabljeno
življenje,
iztrga te iz močnega prijema časa
in postavi v praznino,
ki se je tako bojiš
vpet v izmišljene vezi,
v urbane okove.
Izoliran od informacije
si primoran slišati spet
svoje srce
in gledati
topo mreno varovalnega zidu,
ki te duši kot plahta cvetočega morskega planktona.

Neverjetna je ta moč energije,
kakor da del naju izstopi,
se združi v eno,
še preden se dotakneva,
prepleteva s telesi.

Obema primanjkuje zraka,
ne zdrživa več,
skozi poljub vzdihneva,
tisto združeno energijo,
ki omamlja celotno telo.

Iz črk sestavljamo besede
o pojmih, ki postanejo krilata bitja,
s pomočjo katerih raziskujemo skrivnosti
in razkrivamo, kar obstaja kot resnica.

Duh je najmanjši infinitezimalni
delec, je tista snov, ki razvname
in obnori poželenja.
Strasti nevednosti, zakodirano resnico
v tarči inteligentnega izstrelka.
Zagori korpus in ostane pepel.

Nikomur
ne bom povsem
razkrila tega,
kar sem nekdaj blodila.
Bila je stiska in sreča,
stiska v sreči
in sreča v stiski.
Predala sem se toku Svetlobe
in čakala,
da me popije,
kdaj bom vzeta,
počutila sem se včasih svéta,
ne od tega svetá,
kot da sem nekje drugje doma…
Kot da je že čas poslavljanja in sprave.
Bila sem blažena v svoji sladki zamaknjenosti
in odmaknjenosti.

Je nekje dežela taka,
kot bi si želel jo vsak...
Vonj cvetlic, ščebet v drevesih,
živa voda, čisti zrak.

Je nekje dežela taka,
kot bila je v davnih dneh,
ko začelo se je z bilko
in končalo pri ljudeh.

To deželo nosiš v sebi...
Za hip se ustavi in vase zazri.
Pa spoznal boš-kar želiš si,
od davnega dneva v tebi živi!

...Tli, ljubezen, tli v meni!
Naj te ne ugasne tuja hladnost
in življenja mojega bremena...
Tiho ždi in čakaj v meni,
da v trenutku nekem
se nekdo dotakne te,
te spet razpihne v zublje
silnega plamena!

...Žgi, v meni, strast, le žgi!
Naj občutim te,
čeprav pekočo, v svoji biti!
Le žgi, močno divjaj
prek čustev mojih,
ne kloni pred hladnoto ravnodušja,
jaz nočem v sivi vsakdan se buditi!

Nekaj je v zraku.
Kot zastor z lepo žensko.
Odprtina za sončno luč.
Soba velika kot njiva.
Vsa prst je zrahljana za setev.

Nekaj je zahrepenelo ob oknu
tako dišeče s svojim smehljajem.
Biomorfno plastenje
z mehkimi potezami angela,
ki ni več luč, ne ogenj
ne pršenje neba.

Kar prišla je.
Tiho. Neopazno.
Nepovabljena.

Pa je sedla
na moja kolena.
In se obešala
na moja ramena.
In je plavala
v mojih očeh.
In me božala
po praznih dlaneh.

Čas ni nikogaršnji zaveznik,
je le tolažba pričakujočemu,
ko ne doseže tistega,
po čemur nesmiselno posega.
Čas je ta, ki ustvari privid upanja,
in ničesar ni nad tem, ki je, edino.
Razpoložljivi čas, dan samemu sebi,
svojim ciljem in hotenjem,
vsebuje vztrajnost, kakor tudi samo upanje,
pa vendar je čas relativen, in cilji se oddaljujejo,
v tem fantastičnem zanosu, ki je ravno toliko,
kakor tudi ni, udejanjen v realnem, razen morda...
In ta morda je oklepajoča misel,
dajanje času čas, v imaginaciji, nameri,
dosega svojih lastnih ciljev in hotenj.
Dan zamenja noč in jutro se prebudi v dan,
oblaki gredo svojo pot in reke brez prestanka tečejo,
V času, ki je čas, kateri se ne ustavi,
ki ne zmeni se za upanja in vsa hotenja,
in povem lahko, kar dobro vem, da
čas ni nikogaršnji zaveznik.

Stoječ na razpotju treh poti
uporabim oči Hekate...
Vse je jasno in vidno,
megla ne ovira pogled...
In vem, da je tam...
ravno to, kar želim...
in pot je le ena od treh,
pa vendar se ne razlikuje
v svojem vabilu...

Retorično...o katerem jazu govorimo?
O jazu, ali jazu kot jazu
v odnosu do samega sebe?
Ko reflektivni jaz deluje
v popolnem razmahu,
takrat se jaz prebuja
in neodvisno deluje,
brez bremen lastnih želja
in imaginarnih hotenj...

Mimo škrlatne barve sonca...
mimo nevihtnih oblakov...
po modrini jasnega neba
okrog visoke gore
plahutajo krila...
zvezdne ptice...
in se spusti...
stoji na skali sveta in opazuje...
zlata polja pod seboj...
in luči so vidne...
in ptica mirno stoji in opazuje
zlate strele,katere veter trosi okrog sebe...
in...nekoga je zadela...morda...ni zagotovo...
pa vendar nekdo pada
v polje luči...
in ptica razpre krila ter poleti...
s svojim telesom omili padec in pade sama...
v polje zlatih luči...
in nihče je ne opazi...in se otrese...
ter odleti...z vetrom proti modrini neba,
mimo nevihtnih oblakov in škrlatnega sonca...
tja...in še naprej...
v začetek konca in konec začetka v začetek...
vase...

(Iz zbirke Črni brat)

Kateri likalnik te je zgladil,
da imaš kožo kot rezek zvok glasu,
ki zadene v tišino miru.

Kdo ti je ustvaril pest,
da mečkaš drugemu obraz.

Kdo ti je pobelil senco duše,
da postajaš ves osojen in neviden.

Sladka si kot med,
rad bi te lizal spet in spet,
nobenega kotička zgrešil,
nato novo dozo nate bi vlil.

Ja, jaz sem tak sladkosned,
najraje imam med,
ta mi najbolj diši,
ki po tvojem telesu polzi.

Oblačim se v mehke snežinke.
Zavijam v prosojno meglo.
Pokrivam se z belo odejo,
potapljam v tolmune s temo.

Ko stopam po puhasti cesti
stopinje mi nemo sledijo.
Ko blodim med golimi bresti
iz ust se oblački kadijo.

Stari pozdravlja prijatelj me mraz,
zareže prav tja do kosti.
Se sonce slabotno z neba mi nasmehne,
pa v belem se vse zablešči...

Rahel veter tiho boža
svilnate lase.
Grenka solza nežno spira
ranjeno srce.

Prvo pomladansko sonce
greje hladno kri.
Pajek v glavi spretno plete
mrežo žalosti, skrbi.

Tiho mrak se plazi v žile,
utrip srca ustavlja.
Se v očeh pogled odsoten
od prostranosti poslavlja.

Vzemi si čas. Trenutek zase.
Zapri oči. Prisluhni glasbi...

Sapam vetra,
ki v vejah nežno zašumijo.
Valovom reke,
ki čez trdne skale bučno žuborijo.
Pticam,
ki v mogočnih krošnjah spevno žvrgolijo.
Otrokom,
ki se razigrano dneva veselijo.
Odmevu korakov,
ki se v lahnem taktu v noč izgubijo.
Spretnim prstom,
ki iz strun napetih izvabijo otožno melodijo...

Danes je sončen dan. Potiho zobam.
Odnesli so zadnjo brento.
Veter odnaša orumenele liste
in trte so se zavile v molk počitka.

Mislim na porodne bolečine trte,
ko so obiralci z nje trgali grozde.
Tudi ko jo je vinogradnik obrezoval,
je čutila bolečine in točila solze.

Kdaj bom našla svojo pot?
Tisto pravo, meni lastno?
Kdaj moj zmeden um
se bo otresel zmot?
Kdaj srce bo bilo mirno,
kot po nevihti ocean,
a v globini valovalo strastno?

Kdaj, le kdaj
postala močna bom kot skala?
Da ne bodo več bolele
me krivice, vsak prepir?
Kdaj ne bom se več ničesar bala?
Kdaj iz mojih vlaken končno
izginil bo ves ta preklet nemir?

Veš, danes sva se srečala…

Meglica se je spuščala
na prve znake zapuščenega dneva
stala sem tiho ob vodi
poslušala skrivnostne pripovedi
prisluhnila kaj mi veleva…

Obrnila sem obraz na senčno stran
prihajal si tujec, meni tako znan...
In kamenje sivo prepredeno
z algami časa je oživelo,
drevesa so upognila se k tlom,
posušeno cvetje je ponovno vzcvetelo.

Prijelo me je, tišči me, zvija,
odšel bom , kjer bom sam v tišini,
kjer mir morda občasno zmoti grom,
mogočen grom ali pa le sapa.

In že sem lahek kot pero,
neznansko breme je odšlo,
le še šum, šum vodovja, še vrtinec,
silni srk in mir je. Mir. Do jutri.