Potujejo njene misli
skrivnostno skozi čas,
odgrinja počasi in tiho
se njen pravi obraz...

V očeh so zapisi
njenega pravega imena,
kažejo globino,
ki ni ne svetloba ne tema.

Višje od tega kar lahko
pretvoriš v besede,
se skrivajo pomeni
in dotiki njeni nemi...

V pogledu ogenj, voda, zrak in zemlja,
združijo se v element ljubezni...
ko tvoj prešerni smeh odkriva
ves nemir skrivnosti v tebi...

In zajamem te s pogledom treh smeri,
od tam in tu ter tja, kjer si in nisi,
pustim viharnem morju v tebi prosto pot,
naj silijo na obalo peščenega zlata...
Raziskujoč s pogledom tem ljubezni...
Da najdem stopinjo v pesku
tvojega prvega koraka...k meni...

Ali si že kdaj mislil proti samemu sebi?
Če tega tvoj korak ni zmogel,
potem nima reflekcijske moči,
da bi občutil premikanje tal pod nogami
in rast cvetoče in dišeče lipe slovenstva.

Če tvoja praksa ni mišljenje
in če si samemu sebi neka oblika prakse,
potem prihaja tvoj jaz iz stare navade v ne-jaz.
Demontaža sistema ne odžene jate,
ki se z okužnostjo leve strani daruje tistemu,
ki te kot leno gos – ga, ga ga- dodobra nahrani.

Če me ugasneš in spremeniš
moje telo v svečni skipek,
da ostanem v lehnjaku svojih kosti
brez organov, te vprašam:
kaj boš naredil iz mojega duha,
kaj boš naredil iz moje etike in idej,
z erogenostmi površine moje kože.

Kam boš umestil moja spoznanja,
na tisoče spominov in projekcij v bodočnost,
vse negative mojih senc,
ki so plesale pod svetlobo sonca.
Kam boš zložil vse dotike, gibe,
obuditve in zavedanja.
Mi boš zasadil v popek amarilis,
v oči vodni liliji, cvetoči begoniji.

Prijateljstvo
daje moč,
poživlja,
ko se počutimo
oslabljene in
izčrpane.
Sprejema
brez pridržkov
in obsojanja,
na zaupanju
gradi.

V svojem svetu si vse to, in tudi ono,
vse, karkoli pač si zaželiš;
s pesmimi si svojimi zgradila dvorec
pravljični, v katerem zdaj živiš.
In mnogi so obiskovalci tvoji,
deležni delčka tvojega sveta,
zgrajenega iz sanj, ljubezni,
ki deliš jo njim in naokrog.

Ime je tvoje stvarno v tem in onem svetu
in velika tvoje je pesnitve moč,
ko govoriš o senčni sreči,
minulih časih, kateri so ostali tam,
kjer si v sebi našla zavetišče
pred vsem, kar je in ni v realnem svetu,
ki ne dopušča v bistvu teh spominov,
ko počasi, zagotovo tonejo v pozabo
pod silo vplivov odtujenega sveta.

Nisem najlepši, tudi najboljši nisem,
ne poznam in ne znam vsega,
tudi vse stvari mi ne gredo enako
dobro od rok, kot nekaterim...
Nisem najpametnejši, jih je na milijone
pametnejših od mene...
da o bogastvu ne govorim, z denarjem
ne znam, nikoli nisem znal, se ga bojim...
Se ga bojim, zato sem vedno "uboga para"...
Z mano ne boš "Rajskih vrtov" doživela,
potokov šampanjca, se kopala v njih,
prepotovala metropol sveta, izpolnila
vseh svojih želja, skritih v kotičkih duha...
A eno vem, to je zagotovo, v žepu imam,
v strganem žepu hranim bonbon, ta je zate,
da poteši Tvoj PRVINSKI NAGON...


gabriel s

Pij iz čaše nektarja, ljubljena moja,
pij iz teles neznanih in znanih rož,
ki so pustile omamno sled v opojni dišavi tekočine...
Naj ti preplavi telo toplota brhkih stebelc,
ki polzijo po grlu, kot žametni potoček kronskih draguljev...
Pij iz te čaše, samo enkrat, samo zame,
bodi čebela, ki iz nektarja pričara med in poleti kamor ti duša želi...
Ne oziraj se name, odleti, jaz ostajam tu,
kjer brezčasje kraljuje in bitje srca obstoji...
Pij iz čaše nektarja, ljubljena moja...

gabriel s

Treba je poguma,
da si zaželiš stvari.
Tudi tiste drzne, nemogoče.
Treba vztrajnosti je in moči,
da iz dneva v dan želiš si vroče...

A vsak trud je kdaj pa kdaj poplačan...
In zgodi se, da kdaj sanje oživijo.
In zares trpijo pravzaprav le tisti,
ki se sanj in upov in želja bojijo...

Znotraj velikega čudeža
je kamenje,
ki ga zarašča trava.

Zunaj tega čudeža
vladajo zakoni štirih strani,
ki ne poznajo svojega očeta
in ne svoje matere.

To noč
so ljubimke
mojega obraza
sence,
ki padajo
na rodovitna tla…

Za malo mene
še toliko več Tebe
prinašajo mi
in jaz jih pijem
žejna tvojega,
meni ljubega Sveta…

Pustila bom za sabo del sveta,
ki sva ga nekoč ukradla zase.
Ugasnila vse zvezde tvojega neba
in se z nočjo vrnila vase.
Ugasnila bom pesem,
ki si mi jo včasih pel,
spurtila tisto ptico,
ki si zame jo ujel.

Ko opazuje človek svet okrog sebe
s strehe svojega sveta,
takrat je vse drugače
kot se običajno zdi.
Frustracij ni, izgine majhnost
nenehno vztrajajočega iskalca tega,
kar dvignilo bi ga iz, hmmm,
lastno ustvarjenega
sivega povprečja,
nastalega predvsem v
njegovi glavi.

Sem vse za tiste,
ki si želijo del mene.

Sem vse to,
kar je izbranec moje duše, misli in srca.

Ne, ne moreš ločiti kdo je kdo,
saj sva eno.

Zvjezdana noć...
Mrtva tišina,
u njoj ti i ja...
Drhtimo kao listovi
na vjetru,
pijemo rosu žednim
usnama,
otkrivamo tajne
jedno na drugome,
predani zanosu
ljubavnih valova...

dunja

Noč se je umaknila jutru in sonce je sijalo
na prebujajoče se življenje novega dne.
Na rosnih listih se odžejajo metulji,
visoko v drevesnih krošnjah pesem zaživi.

Po stezi riše senca mojih se stopinj.
Obdan z življenjem vstopim skozi
skrivna vrata nevidnega portala.

Namesto sončeve, smaragdna, medla je svetloba;
rahel hlad zaveje skozi jutranjo omamo.
Počasi in previdno rišem te stopinje
v tla, ki vodijo v neznano, vendar
vodi pot od tu nekje, do tam, ne vem.
Svetlobe medle soj to nakazuje v daljavi.

Ostale so besede,
nekje globoko zapisane v meni,
in ne zmorejo na površje,
zato jih sprejmejo čustva,
ki utirajo pot do svetlobe,
da v mojem imenu povedo,
kar sama ne zmorem,
od te silne hvaležnosti,
za vso prejeto ljubezen.

V imenu Ljubezni,
brez da bi se obrnila,
sem jih prehodila,
vse stopnice iz pekla do nebes…

Sledila sem le senci sebe,
divje plesala svoj ples,
odslovila vse iluzije,
ki so prihajale vmes.

Bolečino sem v solzah pila,
da se je pretakala z menoj,
a jaz sem se le vzpenjala
in našla sebe skozi boj.


Tale vrtnica, ki je rasla sredi trnja in gorja - je zate iz srca.

Brezčasje sedi na Tvojem licu,
koren mangrove eksotično pije sokove
iz Tvojega objema, ne morem blizu,
ne smem zraven. Sem edini, ki je brez
Tvojega objema, poljuba, ljubezni!
O, Ti roža mavričnih noči, iz tvojih ust
lahko pije samo smaragdni kolibri s svojim
dolgim, nežnim kljunom... Še sama ne veš
kdo bi to bil, a vsi vedo, da so prav oni tisti...
Ne vedo pa tega, da bo Tvoj cvet obiskal
poseben gost, tisti, ki mu boš dala svojo
dušo, srce in misli. In Tebe je strah, da ga
morda ne prepoznaš... Kaj veš, morda si ga
že srečala, želela, imela, a videla nisi, ker je
bil v senci mangrove...

gabriel s

Gospod, Ti čakaš na mojo molitev,
ne morem Ti darovati molitev drugih,
lahko in tudi moram Ti darovati le svojo.
Upaš, da bom zvesta svojim besedam in obljubam,
ki jih izrekam v molitvah,
a hkrati dobro veš, da Te bom že ob
prvem resnejšem naporu razočarala.
Četudi vem, da mi vedno znova vse odpuščaš,
in kot praviš, celo pozabljaš na moje vsakokratne zablode,
se jih jaz sama vedno znova spominjam in vedno znova jih,
ne vedno hoté, ponavljam.

Ne želim si, da bi videl samo mene,
za ostale pa bi zaprl srce,
ne želim te posesivno posedovati,
ne želim te napraviti odvisnega od mene…
Ni se ti potrebno spreminjati zaradi mene,
stori to, le če tako sam čutiš, da bo najbolj prav…
Ne terjam od tebe vsega tvojega prostega časa,
tudi mi ni potrebno polagati računov…
Lahko sem ti samo blizu,
vendar pa bom vseeno dovolj oddaljena,
da bo ostala spoštljiva razdalja,
da boš mogel biti resnično »ti«
v vsej svoji pristnosti.
DANIJELA PREMZL

Si povesta?

Brez besed v vrvenju govorjenja
le trenutek predolgega pogleda
v njemu nemir, v njej nežna zmeda.

Kje sta?

Srce takrat ne bije ritma vsakdana,
obstaneta nekje drugje, zaveznika
z besedami brez črk zaznamovana.

Nikogar ni pred menoj...
prvi stopam po tej poti...
in nikogar ni za menoj...
me nihče ne dohiti...

Nikogar ni nad menoj...
Bog je samoumeven...
in nikogar pod menoj,
ker hodim po dnu...

In tečejo reke...
svojo pot...
in letajo ptice
po širni modrini...
in volk se podi
skozi pomladni sprelet...