Bodi sreča, ki ne spi,
topel dih, ujet v dlani,
upanje, ki vedno tli,
svetla točka, ki žari,
v puščavi smerokaz poti.

Vsako misel, ki se zdi
da je plaha, brez moči,
združi v up, ki naj žari,
pa čeprav solzne oči
zatrjujejo da ni poti.

Glej, mreža cest v srcu živi,
kjer bile so le čeri.

Darinka

Sem le človek, ki se trudi,
Zate, zanj, zanjo utrudi.
Dajem vsem, ker vse se vrača,
Nerad v osebah vidim berača...

Dajem vse, ker se mi vrača,
igral ljubezni sem berača,
Sedaj sem srečen in semena
Dajem, rešim vas bremena...

Ljubim s srcem, čutim srečo,
Videl sem jo opotečo,
Ki sedaj na vrh gore
Priplezala je zamé...

Ne vem več, spomini so minljivi,
kdaj je to bilo, ko nisva več bila...
Ko nisva več bila Midva, ampak
si spet bila Ti in sem spet bil jaz...
Vsak zase, vsak v svojem svetu,
med svojimi planeti, svojimi zvezdami...
Ne vem več, manj pa tudi ne in se
čudim samemu sebi, kako lahko
nekdo danes je, jutri pa več ni,
čeprav ga videvam vsak dan,
čeprav je vsak dan, ob meni živi...
Ne razumem, morda sem bedak,
morda so drugi pametnejši in jim
je vse to razumljivo, jaz še danes
ne dojamem, kako lahko eno telo
se na dvoje razdeli, eno izgine v noči
in drugo med zvezde odleti v nebo...

gabriel s

Pominaa godini otkako bevme zaedno,
otkako tvojot baknež zapali plamen,
večno ke gori vo mene i za Tebe...
Kako da beše včera, Gabi, ljubov moja,
ljubov moja, nikogaš soneta dokraj...
Se budam vo mugrite, sum pokrien so
tvoite miluvanja i koga sonot si zaminuva,
se budam sam, Tebe te nema kraj mene...
Kako da pominaa vekovi od posledniot den,
od denot, koga si dadovme proška i
zaminavme sekoj po svojot pat, po svojata
kalvarija... Kako mačinja se igraaat vo mene
spomenite na Tebe, na moment ripaat kako bez razum,
da zaspijat pokasno, izmoreni, srekni...,
a navečer, navečer plačat kako mali deca,
kako mali deca, koi ne ja dobiele očekuvanata nagrada,
bidejki cel den bile mirni... I rekov denes na dušata moja,
dosta solzi, dosta maki, te pokanuvam, dojdi so
mene, dojdi so mene dušo moja, ela,
sonuvaj, sonuvaj ja večer i ostani so Tvojata Gabriela!

gabriel s

Gladna tvoih usana
tvoga glasa, tvoje kose.
Tražim, tekući zvuk
tvoih koraka u noći.

Izgladnjela za tvoim
osmjehom, što klizi
za tvoim rukama boje
pobjesnjelog žita
i nestalnom sjenom tvoih trepavica.

Je dokaj sinoptično izražanje v besedi,
prikaz občutkov in svetov
povezanih besed čarobnih,
je skrito pesnikovo bistvo v povedi,
skrivnostnih dvorcev teh prozornih.

Mogočni stebri štirih elementov
kot pesnika zaščitni znak,
simpatični odraz teh zvestih komintentov
so Ogenj, Voda, Zemlja, Zrak.

Indici kažejo v smer Nonsfere,
ki to ni; Hekatine dileme.
Je prostor ta imaginarni dokaj
poln besed, ki krožijo okrog mene.
Se vprašal bi, kaj te besede žene,
vendar kaj dosti ne vprašujem se, zakaj.

V svetu tem, ki svetu je vzporeden,
zrcalijo podobe se od mene, njih in meni;
občutek dokaj dober, malone izjemen,
kar zdi se mi, da drugi je, to drugemu se zdi.
Sledi so sveže v pesku tega časa,
za menoj, pred mojo, stopala utirajo se naša.

Kdaj bo glas njih prišel do nas,
Ki se izgubil je na poti v nebo?
Kdaj bo njih krik smrtni
Rezal nas v uho,
Nas prebudil iz zablod,
V katerih zasanjano živimo.
Kdaj bo mrtev njih pogled
Nas spomnil za kaj vredno je živet'...

Te boli.
In žalost ti sije v očeh.
Neskončnost časa v temnih nočeh.
peče v prsih, kot Sonce žari.

Bolečina.
Razumem tvoj strah, njegov šepet.
In hkrati občudujem tvoj pogled.
Tvoje misli, pretresa tvoja me globina.

Zaspana
V mili svetlobi temnih nebes,
premlevam igro tvojo, ki igraš jo zares.
Iščem najden že refren - vem da ni zaigrana.

Iščem besede

raztrgane stavke

krpam s svojo nitjo v neskončnosti

ki je mogoče nikoli ne bo

brez tvoje poezije

ni moje poezije

brez stavkov

brez besed...

Se spominjaš
tistega koščka neba
kamor sva zrla?

Rekla sva,
da bova ga ukradla zase,
sva imela v očeh ljubezni,
za vse večne čase.

Tam, kjer se moja dlan
je prvič tvoje dotaknila,
pogled se z mojim srečal je,
zgodila se je čarovnija…

Padle vidim zdaj junake,
Obraze blede v krvi mlake,
Oči prijateljev res pristnih,
Ki umrli so, da jaz sem preživel...

Čemu le jaz sem preživel...

Z veseljem bi življenje dal,
Da njih bi rešil, dlje poznal,
Da bi ohranil to kulturo,
To brezmadežno mišljenje,
Ki grozi mu izumrtje zdaj,
Ko poti ni več nazaj.

Napisala: Gabriel S & Nuška

ON:
Danes mi sen ne gre na oči,
čeprav se želijo zapreti,
tihe mu sence pijejo kri,
ker hočejo v temi živeti...

ONA:
Ko se dan v noč prevesi
spomin me k tebi odloži,
vračam tiho se v tvoje misli,
občutiš me in ne zapreš oči...

ON:
V črno temo gledam,
saj z njo si vsa ovita
in komaj se zavedam,
da že jutro zunaj svita...

Skozi izrisano sliko tvojega zvena
Rišejo se besede prijateljstva pomena
Brišejo v nevidno, na en sam mah
Kilometre dolge v zvezdni prah.

Ovita v barve neskončne miline
Potopila sem misli v spominih tišine
Saj solz mi na tisoče v duši vre
V krošnji srca po licih polze.

Hodim sam po stepah,
Po neskončnih travnih jasah,
Opazujem dar narave,
Ki me spremlja v koraku
In se zlivam vanjo, ona vame,
Kakor krogla me zadane.

Se utapljam med gozdovi
Med zelenjem šelestečim.
Kakor medved pot utiram,
V tolmunih deževnice se umivam.

Bom, če le mi dovoliš...
Izsušil solzo ti z oči,
Pobožal lice in pregnal skrbi,
Kakor ti si večkrat mi...

Bom, če le mi dovoliš...
Prišel do tebe tja,
V sanje, do roba neba,
Skupaj zrla bova zarjo sonca...

...Bom, če le mi dovoliš...

Sledi v pesku časa...
...Čas v sledeh v pesku...
Oboje je kot eno,
Ki te spremlja v življenju...
...skozi čas in skozi prostor,
Skozi dušo in srce...

Preko spominov gora
in ljubezni morja
Te spremlja in te vodi.
Te opomne kakor glas,
Ki je skrit nekje v nas...
Kakor angel, ki varuje...
...Sled v pesku naše preteklosti...

...Ker ta je, ki naredi nas takšne, kakršni smo...
...Ki delamo sledi v pesku časa...

Koliko puteva
do jednoga poljubca,
kakva lutajuča samoča do tebe.

Usamljeni vlak, polako se kotrlja
kao kroz kišu, a to jutro
nikako da osvane.

Ljubavi! Budemo li mislili,
kolko kamenja će nasto stati,
taj vlak nikada neće stići,
niti će to jutro kada osvanuti.

Jesen je spet, ko dolgo v noč
spomini stari sanjajo o Tebi,
kot suho listje brez objema,
zadržujem jih nekje v sebi,
da na površje ne privrejo,
da mi spet ne šepetajo,
kako lepo, kako lepo
mi je bilo ob Tebi...

Ljubila sem te, pa te ne bi smela. Obljubljal si mi gradove v oblakih, pa jih ne bi smel. Ranjena je bila ljubezen, porušeni gradovi v oblakih. Razšla sva se!

Zakaj?

Niti zares se še nisva uspela ljubiti, čeprav sva se že ves čas ljubila v duhu. Bila sva si usojena, po nekem čudaškem, krutem namenu usode. Oboževala sva se, izlivala sva svoja čustva v veter hrepenenja. Srkala sva iz čaše opojnosti, se omamljala z nektarjem ljubezenskih sanjarij in obljub. Bila sva priklenjena vsak v svoji temni, ozki celici, ni nama uspelo pretrgati kovinskih vezi, le hrepenenje naju je nosilo drugega k drugemu. V sanjah sva se objemala, a resničnost naju je spet trgala narazen. Trpela sva, obkrožena z bližnjimi, a nisva imela drug drugega. Le v duhu sva bila skupaj, le v domišljiji sva se prepletala drug z drugim.

Ko nisem videla več razlike med teboj in menoj,
ko nisem prepoznala črte, kje se končaš ti in začnem jaz –

sem vedela, da sva združena, da sva eno.
Jaz sem tvoja ženska polovica,
ti si moj moški del, ki je v meni.
Videla sem del sebe v tebi, zato sem te vzljubila.
Vedela sem kaj boš naredil, kaj boš rekel,
tudi ti si se prepoznal v mojih navadah....

Jokal si in mene je bolela tvoja nemoč,
nisem znala, ti pa si bil zbegan.
Nisem razumela, saj tudi sebe ne razumem.
Vse se spreminja, le midva ostajava eno,
ti v meni moški del, jaz v tebi ženska polovica.

Ko boš umrl, da samo trenutek mirovanja dela v meni,
potem se bova ponovno spojila in bila celota.

Ko sem bila še majhna,
so mi vtisnili v kožo znamenje,
ki se je razkrojilo, prišlo v notranjost
in ugasnilo otroka v meni.

Duhec je ponoči taval v nočni srajčki
in iskal očeta v neznosnem času.
Med ločjem in pomladno travo
se je ati spremenil v metulja
in se usedel na otrokovo ročico.

Oblaki so drveli v obliki konjev
in v vzgonu gibanja risali
in poudarjali praznine neba.

Dvignite se bratje in sestre
proti bagdadskim kalifom
na zlatih letečih preprogah.

Ugasnite pohabljeno cigaro
na koži izrojenih udov duha,
da zacvilijo do neba, do neba!

Premaknite pogačico svojega značaja
v skladno simetrično razvrstitev dreves.
Dregnite v komolce tiste,
ki vam nastavljajo pesti in nože
med besedami, ki vam krojijo usodo.