Do tega večera,
Bila sva navidez vesela,
Bila sva prijatelja,
Drug o drugemu vse sva vedela,
Do tega večera,
Nisva poznala čustev,
Nisva vedela,
Da se ljubiva,
Do tega večera, se nisva poljubila,
Toda zdaj je prišel trenutek,
Da si zvestobo obljubiva,
Primi me za roko,
Vdihni vase zrak globoko,
Reci mi da me ljubiš,
Ta večer letiva visoko.

Vetrič je zadremal,
Enkrat se je pretegnilo sonce;
Reka je prisluhnila,
Oblak je sedel na dimnik:
Novico povem vam,rodila se je
In ime ji je preprosto Sreča.
Kitara se smeji in poje o Ljubezni,
A detece malo je nasmešek sprejetosti objel.

Srečala sem svojo usodo
-svojo ljubezen.
Zrla sem mu v oči;
modre in globoke so bile.

Poguba in smrt tej ljubezni!
Tako pravi moja usoda...
Ne ugovarjam. Prepuščam se temu,
kar piše v dlaneh.
Usoda...kruta in zlobna!

Zadnji tvoj poljub
sem vtisnila v spomin.
Zadnji tvoj dotik
in zadnji stisk roke.

Gledala sva si v oči
in tisti tvoj nasmeh
je ob slovesu zamrl.

Misel, da poslednjikrat
pred menoj stojiš-
(čeprav v mislih
večkrat boš prišel)
odrinila sem stran..

Stojim na pogorišču svojih sanj.
Z bosimi stopali teptam zadnje žareče
ogorke...

Sreča.
Bolečina.
Jaz in ti.
On in jaz.
Strah.
Ljubezen.

Vse je odšlo!
Še spomini so se zavili v temo...

Oče kajkrat težko bilo je biti,
kot dedku pa še huje se mi zna goditi.
Hčerki sem nekako skušal razložiti,
kako samoupravljanje v ekonomijo umestiti.

Žena me je gledala nezaupljivo,skepsa jo je dajala,
ko sva s hčerko o bratstvu in enotnosti pametovala.
Še bolj je žena zavijala z očmi,
ko sem ji tolmačil, da smo bratje, enaki v Jugi vsi.

Nikjer Te več ni,
pred vsemi se zapiraš,
se skrivaš pred ljudmi,
počasi, potiho umiraš...

Si tiho, ko zvonec zadoni,
oken in vrat ne odpiraš,
samo v sanjah srce Ti bedi,
počasi, potiho umiraš...

Steklena vežica okrog srca,
Tukaj, da nikoli se ne preda.
Krhka, kakor je življenje samo,
Ljubil bi, a le predano...

Srce moje, daj zažívi,
Preko mej poglej, igrivi
In v temí poglej v sonce,
Ki nikdar se ne preda v konce
Tistih misli, ki le kdaj
Morda prešle bi rade v raj.
V harmoniji glasbe,
Te duševne preobrazbe
Le pomsli še na srečo,
Ne na reko le perečo,
Ki odnesla bi vse misli,
Ki naredijo smeh ta pristni...

Samo tri stvari so res važne-
prva je biti tu,
druga je biti v zdaj
in tretja je imeti rad.

Ker sem tu,
vidim, slišim, občutim,
smejim se, jočem,
srečen, da sem tu.

Kje si hiša mila,
kjer me mati je povila?
Kaj ste s travnikom storili,
kjer otroci smo shodili?

Češnja, vsa bogata, rdeča,
hruška, jablana, pa nešplja bodeča?
Ničesar več ni; z asfaltom ste vse zalili,
kot bi mladost in spomine mi ubili.

Kaj si moški pri sto letih res želi?

Da mu nekaj organov drugačno funkcionalnost nazaj dobi.

Prvo, da videl bi kot takrat, ko dvajset jih je štel,

saj slaboviden kakor je, bi danes še za kamelo pohitel.

Drugo, da srce in vsi organi s kožo in kostmi bi kakšnih sedemdeset let mlajši bili.

Hvalnico lepoti peti
z glasom čistim kot kristal,
da skozenj se milina vidi,
ki duši jo obupa val.

O sreči pisati,
ne da stran bi popackal
s solzo, ki v grudih se rodi,
da bi zlomljeni jo bral.

Piš vetra cefra mi liste suhe,
sonce žge v srčiko minule lepote.
V mlaki spominov ležim
...lepša sem od regine bila.
Vonj po zažganem priča o koncu mojem.
...nekoč pa dišala sem bolj od jasmina.

Ždim v pesku,
nemočna in toga,
le široko razprte, upajoče v daljavo strmijo oči.
Znana postava skloni se k meni,
nežen šepet pove,
da znova nisi ti.

Plesala bom ples sedmih tančic,

tebi, njemu, vsem!

Čisto gola bom plesala,

golo moje bo telo,

gola moja duša.

Spomni se, kadar mimo greš,

da tu izvir je vseh želja,

da prav tu odprle so nepoznane

se poti.

Prišel si tistega jutra

neznanec v moje spanje

in zbudil me iz sladkega sna.

V mirnosti ždelo je moje srce

sredi prsi,

pomirjeno končno od prve bolesti.

Mar pomniš še, kar si nekoč dejal?
"Da nikdar ne izbrišeš me..."
in svoje ustnice na moje si položil.
Zdi se kot urok bi izrekel tedaj,
zdaj davno že tega,
nekje v mraku srca
spomin na ta trenutek
tako živ še skeli.

Napisala sem tvoje ime na bel papir,
s skrbno oblikovanimi črkami
-šele tedaj sem se zavedla,
da tega ne bi smela.

Z ihto sem izbrisala te črke grozeče;
upajoč, da jih brišem iz srca,
sem s solzo sledi izmila...

Gabrijel & Dunja

Neke ptice nikad ne polete po zraku,
neke ptice nikad ne polete po mraku,
neke niti nemaju krila za to, da lete.

Ja sam samo čovjek, nisam ko ptice,
i letim dušom do sjajne komete,
letim srcem i ona mi obasjava lice.

Mislim, da je čas,
Da se spomnim kaj na vas
In na té, ki nehote
Spisala si pesmi glas.

Sem le človek, sem povedal,
V misli sem se vam zapredal,
Sem po malem le olepšal
Dan, da bolje je izgledal...

Dvigujem roke k tebi nebo,
vzemi že končno to slabotno telo,
to revno dušo, ki samo trpi,
v samoti živeti več ne želi.

Odšlo je iz mene, vse kar je lepo,
ljubezni zame nikdar pač ne bo,
dvigni me visoko, naj se rodi,
iz mene milijon lepih stvari.

Poslan si nam kot luč, ki sije v temi,
kot ljubezen, da ponovno srce zagori,
kot topla dlan, ki k sebi nas ovije,
skozi tvoje oči sonce nam posije.

Na varno pot nas zmeraj vodiš,
nikdar nikomur ne sodiš,
ljubezen seješ in deliš,
naše sreče si želiš.

Hvala za vsak trenutek,
za vsak svoj čas,
ko si stal ob strani,
da nikdar nismo bili sami.

Prisluhni!

Pridi bliže in prisloni glavo na moje prsi.

Mar slišiš?

Mar slišiš, moj ljubi?

Moje srce bije v sreči in med bitjem

šepeče tvoje ime...