UŽIVAJTE...

Uspešno staro leto je zaprlo vrata,
Že skoznje novo leto je vstopilo,
In še poslednjič svojega objelo brata.
Veselja, smeha, radosti obilo,
A kar ljubezni tiče se, naj se razcveti -
Je za vas voščilo moje iz srca.
Tisto, česar si želite, naj se vam zgodi,
Energija sveža naj vam vzgona da!

Večerni zvon, domovine drage glas
me vabi v očetov dom in domačo vas.
Angelček, ti varuh moj boš pri meni stal,
jaz pa bom Bogu večnemu slavo dal,
zaupno poklonil se božjemu detetu bom.

Ko glasba zazveni,
naj veter na mehkih krilih
ponese jo do vseh osamljenih ljudi.
Zvonček droban milo zapoj,
napolni z ljubeznijo srca vsa
in sladko uspavaj sinka mojega.

Če hočemo živeti in verjeti vase
od dne do dne, od postaje do postaje,
povzdignimo dušo gor v zračno nebo,
visoko, visoko čez telo,
s privzdignjenim srcem vstopimo
v novo leto 2008.

Tam, kjer modrost zaganja enigmo
telesa, tam kjer se osmica zavije
v neskončne krivulje srečnih naključij
med viticami tišine z utripanjem srca.
Od tam dobimo veliko darov in cvetja.

V vetru
plešejo
snežinke
bele,
na
ta večer,
ko
leto
se poslavlja,
želim
Vam
praznike
vesele,
Srečo,
Uspeha,
predvsem pa,
mnogo,
mnogo
Zdravja!

Dušan

Visoko na vrhu objema me mraz
Šum orla v letu sproži v srcu plaz
Kaplja preden zamrzne, zaječi
Trga me, lomi me, ne najdem moči.

Kako bi vrnil čas nazaj v trenutek
Takrat, ko izgubljal sem občutek
Ustavil bi se, ne omahnil bi naprej
Počasi zajel bi sapo, izdihnil užival bi v njej.

Ob sončnih dneh ljudje posedajo
po klopcah ob morju.
Ne menijo se za datume
in dneve v tednu.
S sabo si prinesejo malico
in termus s čajem.
Drobijo kruh in krmijo galebe.
Mnogi so kot stari kuščarji
s sončno kapo na glavi,
mlajši brez službe,
pa se raztegujejo z dolgimi telesi
kot deževniki. Pisana druščina,
ki se prilagodi vsakemu vremenu.

Tkati zanimiv vzorec,
in to brez vidnih spodrsljajev,
zahteva celega človeka,
veliko utečenosti,
prakse, iznajdljivosti,
uporabo vsega možnega znanja,
pomagaje si še
z malce domišljije
in domiselnosti.

Brez duhovnih globin,
teh poživljajočih oaz,
je človek le še
neko mehanskim odzivom
in večinskemu potrošniškemu mišljenju
podvrženo bitje,
ki se nikoli ne vpraša
o smislu svojega obstoja,
če pa že,
išče rešitve,
za katere
se ni potrebno
pretirano truditi –
če je le mogoče,
bi jih najraje vzel
že lepo embalirane
s prodajnih polic
za simbolično ceno…

Danijela Premzl

Bil je božič, čez par dni pa bo novo leto,
zato že naročil pira s'n novo paleto.
Zraven še bo vino in žganje, jooj kak' bo spet lepo,
ko vsekan kot mavrica dobil v glavo bom kepo.

Komaj že čakam na ponedeljek,
ko bejbe prišle bojo v moj zaseljek.
Skupaj se bomo kepali do jutranjih ur,
potem pa počakali bujenje naših kur.

Zelen grič kot starec se zdi,
siv od večernega mraka,
vase zguban od težkega zraka.

Razorana njegova je koža,
nočna sapica ga boža
in na njegovih ranah klije

Všeč ti je bilo,
ko sem prihajala z vlakom
in ti prinesla v torbi
prgišče domače zemlje
in tvoj zimzelen –
tihe speče besede,
ki jih je izrekel moj ded zate
preden je odšel
v nekem julijskem nalivu,
ne da bi se mogel
od sina posloviti.

Opazujem te, kako pripravljaš kuhano vino
na sveti večer. Včasih se tvoj pogled
ustavi na meni in začutim toplino
nekje okrog srca, ko zreš vame brez besed.

Vem, do jutra boš obkrožen z ljudmi,
jaz pa bom tudi to noč ostala sama;
stala ob oknu s solznimi očmi
in upala, da moja uteha bo nekoč tvoja rama.

Nedelja je in ko pade mrak
me presenetiš s povabilom na čaj.
Sladkoben vonj zaveje za mano skozi zrak
ko odhajam…«Morda se bo pa danes kaj

več iz najinega poznanstva razvilo«…,
pomislim, in se odpravim tebi naproti.
Decembrsko ivje mi je vroča lica že ohladilo.
Mmm…nocoj naj misli tavajo po svoji poti….

Kr neki, kr neki, kr neki,
bil sem pri peki, pri peki, pri peki,
pa sn vidu neki, vidu neki, vidu neki,
potem sem sel pa k reki, pa k reki, pa k reki ...

Pa sem vidu ladjo, vidu ladjo, vidu ladjo,
in se spomnu na Nadjo, spomnu na Nadjo, spomnu na Nadjo,
kasneje plu z ladjo, plu z ladjo, plu z ladjo,
spomnu se naju za kadjo, za kadjo, za kadjo ...

Svet, ki ga ni
moč videti z očmi,
mi govori.
Bojim se
prevelike
zaupnosti.
A mika me,
da bi se približala.
Skrivnost.
Shajati z njo ni lahko,
a ne imeti je
je ne živeti in ne umreti.

Danijela Premzl

Kurja polt me oblije,
ko mi kdo opisuje
naravne katastrofe
in vseh vrst zločine.
Sprašujem se,
kako se le more
sorazmerno
uravnovešen
človek
v nekem trenutku
usodno ponižati
na raven
podivjane
krvoločne zveri.

Tiho bodi, otožno srce,
časa ne vrneš,
zaman so upi in želje,
solzo le v očeh utrneš.

Zjoči se, prašno srce,
vsakega nekoč zapusti sreča,
zdaj žalost tvoje je ime,
ki gori kot na grobu sveča.

Sredi noči šele zaspim,
prisluhnem, da dihaš ob meni
in potiho si zaželim-
Usoda, nikar mi ga ne vzemi!

Življenja tok hiti naprej.
Vse imava, vse manj je želja
sedaj ko živiva ljubezen brez mej
in pesem sreče nama venomer igra.

Ko s poljubi govoriva spet-
grenak čas,pustila sva te za sabo,
neizrekljiva pravljica je najin svet,
to ljubezen je, ki ne zatone v pozabo.

Kako prelep je decembrski čas,
Ko pisana jesen jemlje slovo
In skupaj čakava na zimski mraz,
Ki naznanja, da prve snežinke bo uzrlo oko.

A vendar v meni pojejo ptice in rože cveto,
Saj zame je vse leto ena sama pomlad,
Ker vem da sem tvoja in da le mene imaš rad.

Življenje.
Prazen list papirja.
In potem
piše na njem
vsak dan več.

Vsak dan več
in ne moreš več nazaj,
ne moreš me več ljubiti,
kajti vrstice so,
tam nekje na livadi,
zapolnjene s hrepenenjem.
Prerasteš,
ene in iste besede,
daješ jim nova imena.
Naveličaš se iskati oči,
ki gledajo stran.

Olga Kolenc

Včasih že vse JE!
Kot trenutek,
ko z neustavljivim hrepenenjem
poletijo jate ptic,
čez utrujena polja.

Včasih že vse JE
in neopredeljiva skrivnost
je v veličini tega trenutka.
Ti misliš name
in jaz mislim nate.
Lepe misli,
tako, kot jate ptic
vedno najdejo pot pod napušč,
kjer si spletajo gnezda.

Veseli se jutra,
ki je podarjeno,
meni in tebi,
nam vsem.
Včeraj,
danes,
morda tudi jutri.

Ne vidim prav tvojega obličja
med zemeljskim in svetim prostorom.
Z zadnjim naporom ustvarjalčevih moči
si postal naivni srečnež razvoja,
častihlepnež sanj, iskalec skrivnosti,
prilastitveni dotik mesa duši,
potomec dinozavra z repom na krasu
in ribe z glavo v morju.

Ves goreč od vneme si prepričan,
da verjameš v vrednosti svojih zmožnosti
rásti, prerasti nebo, se dvigniti više in še višje
z astronavtiko duha v območje popolnosti,
v ozračje glasbe v višjem smislu.