Mir v srce se naseli,
ko razmišljam o željah
za vas, prijatelji.
Privoščim vam iz dna srca
vse to, kar bi želela tudi sebi,
torej osebi, ki jo imam najraje…
Vseeno pa je moje srce dovolj široko,
da premore prostor za vse vas,
dragi prijatelji,
ki vam gre odkazati
prav posebno mesto,
saj me vsako srečanje z vami
bogati,
misel na vas me spremlja
skozi sončne in deževne dni.

Danijela Premzl

Ne zaduši
čuta za pravičnost,
ki se odraža
v zmožnosti sočustvovanja,
v zmožnosti resnično koga imeti rad,
si želeti trajnega in pristnega miru na svetu,
naj namesto rož zla
presijejo in osvetlijo sleherno srce
žarki ljubezni,
da bo skozi njihove oči
dan lepši videti.

Danijela Premzl

Vedno nekaj novega nastaja,
to, kar še ni bilo, se poraja,
neznano odgrinja pregrinjalo…
Srečata se dva trenutka –
in takrat se preprosto zavemo,
da nismo vsemogočni
in edini, ki bi vladali vsemu.

Eni imajo tako gledanje za iluzijo in utopijo,
a drugi se ob njem krepijo…

Zaprem oči. Popolno temo prekine soj svečke, ki gori.
Veš, da sem utrujena, da se mi še skodelice čaja dvigniti ne ljubi,
toda tebi ni mar, ker čutiš kako mi telo ob tebi tiho drhti.
Počasi me prekriješ z nežnimi poljubi.

Razmišljam, kako tonem v sanje v tvojem objemu.
Želim si te, a te nočem že nocoj-
hočem, da me imaš trdno v svojem prijemu
tudi ko prvi sončni žarek leže na obraz tvoj.

V njegovem pogledu sem se čutila doma.
V užitju ugodja nekaj posebnega.
Imela sva skupno vremenarsko hišico na vrtu.
Ko je deževalo, sem se skrila v njegovo oblačilo.
Ko je sijalo sonce, se je on iskril na mojem.
V očeh sva imela drug drugega.
Nekakšno monografsko razstavo akvarelov
iz najinih rok sva ustvarila.
Odhajala sva na veliko jaso sredi gozda,
kjer se je pasel njegov beli konj.
Tam sva se pogosto sestajala.
Jaz hrepenenjska, zamaknjena vila in on.

Kakor pijane mušice je to ljudstvo.
S presnovo mu izgoreva drobovje,
medtem ko luč razsvetljuje prazne prostore.
Kako zastrt z mrakom in sencami je ta čas.
Eno samo ločevanje med zunanjim in notranjim,
dvojnost s silno potrebo po količinah,
ki lahko preživijo same zase. S svojim namenom.

Z nihanjem po zraku se drobnarije pozno ponoči
selijo v omare, oguljene v ogledalu, popisane z besedili
tistega, ki jih je uporabljal za dokončno ozdravitev
in služijo postavljanju mejnikov med telesi.

Veliko vesolje novorojencu naroči:

živ si,

zato živi!

Vsak trenutek bodi z mano,

to energijo sprejemaj kot Mano,

božjo hrano.

Besede, ki jih pišem so vinjete,
ki odpirajo oči in nosijo v sebi
mali sij, ki jim osvetljuje pot.
So bose noge otroka v nalivu,
ki bredejo veselo po vodi
in se dotikajo regratovih semen,
plavajočih sanjavo po ribniku.
So kot v igro zatopljene deklice,
ki se igrajo mame in zibajo
celuloidne punčke, snežno bele
kot žarek s čutom Device Marije.

Čas je, da priznam,
Nisem tista, jaz se ne dam.

Čas je da znorim,
se svojim čustvom prepustim.
Čas je za moje vse,
čas za dušo in srce.

Poskušajte razumeti zakon neba,
ko ure in ure sneži
in sneg pobeli vso pokrajino.
Tedaj s hladno roko s kosmi pokrije
zelene spomine pomladi
in darove obilne jeseni.

V snegu sem našla mladostne sledi
in vonj svojih potnih kapljic,
ki jih je priklicala tišina neizrečenih besed.

Njegova ljubezen ni njena.
Samo včasih jo s toplim pogledom obleče
in jo pusti čakati na milost njegovih oči,
da ji ogreje srce s slinastim pogledom.
Bogve zakaj. Kaj tedaj rabi od nje.

Morda mu poje petelin v krvi.
Morda ga je oplazil žarek globokega vida
in mu napolnil mehurček hrepenenja pod jezikom.
Kaj če je vzljubil vonj njenega nagega telesa,
vzhajanje kruha v njej. Petje ptice, ki je
z vetrom in zibanjem veje ni mogoče utišati,
niti z menjavanjem barv je ni mogoče potešiti.

Ko se razvnamejo govorci,
kar koj pokažejo se borci,
ki bodo vse prekričali,
da bodo le svoj prav dokazali!

Pa meni tega treba ni,
ker za oslovo senco vredno ni,
da bi ljudje besedovali
in se z grdimi besedami poimenovali.

Sanje so magično stanje,
kot v pravljico vstopamo vanje
in si vedno znova želimo,
da jih nikoli ne zapustimo.

Vsak ima svoje sanje;
eni sanjajo lep svet za vse, tudi zanje,
drugi pa težke, turobne in polne strahu,
kar jih utruja in ne da jim nočnega miru.

Ujemite svojo srečo,
ki že nestrpno
čaka na vas,
čeprav se vam poredno skriva
v čisto običajnih stvareh,
katere z lahkoto prezreš:
samo pomislite na vse
»čebelice« v redovalnici
vašega vsakdanjika slehernega dne,
ki ste si jih pribeležili,
ko ste (komu) kaj dobrega storili
ali so kaj dobrega storili vam…

V sebi želim ohraniti otroka,
ki se vse prevečkrat umakne iz prizorišča
in ga prepusti resnobi odraslosti.
Pa ne sme zamreti njegov glas,
ki mi je kot smerokaz,
ne smem se
(na ukaz)
prenehati
igrati in prepevati,
sicer bom v pustinji
ždela zamorjena
in osamljena.

Predse
položim kozarec božičnega sonca
in se grejem
in berem pesmi
in iščem v njih poezijo,
da izženem izsušeni nemir.
po kapljicah pijem
nejasne izlive,
ki so slutnja, upanje,
tožba in obtožba.

Dok snijeg lagano pada
Gledaju me tvoje tople nježne bademaste oči
Kao zvijezde u noči.

Kada zakucam na tvoja vrata
Veseli doček i glas, ko biserje od zlata.

Voliš samnom da se igraš
Tvoja igra je ljubav bez kraja
Puna nježnih zagrljaja.

Tudi to noč sem sanjala tvoj dotik,
ki me vso razišče v sladkem spanju,
ko doživljam vse, o čemer mislim čez dan.

Tvoje nežne dlani privabijo ugodja krik
in prepustiva se trenutku, oba v pričakovanju
nečesa izredno lepega in tako se zaspan

večer prevesi v vročico noči.
Ne vem, kakšen je tvoj dotik, tvoj poljub-
ne ti ne jaz ne premoreva toliko moči
v sebi, da bi priznala svetu navkljub

V ta svet,

kot nit v prt vdet,

izstopi sam,

ki se počuti ujet.

Zvezdica sijoča,

v kozmičnem negibna,

mirujoča.

Dolgo se je v njiju lomil žled
in se spreminjal v seme ledenih kristalov.
Na krilih golih angelov so plahutale strasti.
Njegova samota je šla skozi njo.
Bila sta lačna drug drugega
Na najdaljšo praznično noč v letu.

Za Silvestra se v posteljah
slačijo samo angeli do golega
in se gubajo med belimi rjuhami
kot opiti in nemirni duhovi.
Brez sramu trkajo slečeni na vrata
novega leta, s penino nazdravljajo
in si izrekajo dobre želje.
Ne morejo doumeti, da se jih je
polastila nekakšna časovna roka
iz umirajočega kraljestva,
kjer plavajo ribe v akvariju
in žro druga drugo.

Se ustavimo…
Spet ga »križamo«.
Spet smo slepi, spet smo gluhi.
Kaj še potrebujemo?
Dal nam je najdražje, kar je imel!
Dal nam je svoje srce,
Svojo dušo.
Iztrgal jo je iz sebe in njo nam dal!
Mislite, da tako Ljubezen bi dobil
Nedostojni?!
Iščemo to, kar je pred našim nosom.

Sem videla osamljenega snežaka,
Ki se je otožno smehljal,
Pogled je bil topel in oči so se iskrili z dobroto,
Le kje, kje ste vi Bratje in Sestre?
Pridite k meni.
Ko sem bil reven Me niste sprejeli,
Zdaj, ko imam vam kaj ponuditi me spet zavračate.
Ponavlja se ena in ista zgodba.
Kako dolgo še bo Kajn in Abel se med sabo bojevala?

Novo leto je kot dete, ki se ob polnoči rodi,
toliko upanja, strahu in pričakovanj pesti ljudi.
Pa letu in otroku je želeti samo vse Dobro iz srca.
da Sreča njuna prva bo sopotnica.

Tako letu kot otroku Sreča nujna je,
saj kaj hitro kaj narobe gre.
Vsi, ki dvomite, izklopite misli svoje polne strahov,
da detetu in letu ne nataknete težkih, suženjskih okov!