Poglej svoj predpasnik,
ki je padel izpred tebe v kamniti vodnjak.
Koliko odtisov srca je na njem,
ki si jih nosil s sabo zaradi spomina.
Koliko življenjske moči je še prikrite,
v curku vode je ljubezni na pretek.

Kakor legenda o čarovniku,
je zgodba o bajeslovnem Kupidu,
ki spreminja ljudi v leteče zmaje zaljubljencev,
vodo v zlatorumeno vino, nebo v sončen dan,
ki prši zlat prah in te spreminja v sužnja
z močno svetlobo gostujoče ljubezenske luči.

On je odmikal odejo,
da bi ji izkazal svojo naklonjenost.
Njej se je izmuznila duša
in postala je plen njegove pohote.
Zapeljala ga je v duhovno kamro,
kjer sta kramljala pozno v noč.
On je bil modra lilija, ona pa bršljanka
in ovijala ga je s sijočimi nitkami
svoje miline in njegovega upanja.
Vsa je žarela v siju ognja.
Bila je žerjavica v razsutem
pepelu na grmadi velikega kresa.
Vnovič je hotel začeti igro plamenov,
vnovič je hotel okušati glasbo njenega duha.
Tako naravno in človeško
se je ulegla zvečer ob njem
in všeč ji je bilo, ko jo je ljubil
z neverjetno mehkobo glasu
in prepisoval nanjo svojo dušo
z duhovnim jezikom in telo
s slikarijami svojih koprnenj.

Nikamor nista bila povabljena
in vendar sta povabilo sprejela.
Tako zažejalo ju je ob mizi s prigrizki,
ko se je dotaknil njenega telesa.
Mogoče pa si je tega najbolj želela,
da je zahrepenela po njegovem drhtenju,
ko je kipnil. Zaslišala je pok šampanjca
in vretje kipenja. Vedela je, da ga je
treba nahraniti z njemu ljubo slaščico,
da bodo njegove kapilare prehranjene.
Pripravita si slastno večerjo.
On bo bral njeno kožo,
ona pa mu bo napisala meni njegovih želja.
Čaka, čaka, da se mu lahko da
v hipni podobi svojega poželenja.

Spančkaj Dete moje,
spančkaj, tiho tiho zaspi.
Potopi se v sanje svoje,
sanjaj mir, ljubeče ljudi.

Spančkaj Sonček moj.
mirno očke zapri.
Naj umiri se srček tvoj,
v sanjah na novo naj zaživi.

Ne zmerjaj jo tako prisrčno,
kajti če pokuka vate,
bo naredila dva sprejema –
enega zate, enega zanjo.

Edina stvar, ki je ne more vedeti je,
ali te dolgočasi, ko slišiš let pikapolonice
okrog cvetlice človeške velikosti,
s tisto melodijo, ki ti ne pusti oditi.
Ona mora uporabiti milino krila,
če te hoče ljubkovati, božati s svojimi očmi,
s katerimi ne more razvozlati tvojih z lučjo svetilke.

Blagor tistemu, ki si trenutku
svoje zmage podeli večnost.
Svetovni duh postavlja svoje meje.
Večni so samo berači
in njihovo kljubovanje revščini.

Hipoteka pohlepa poseduje
in udari s hitrostjo bliska
v drobovje trojanskega konja.
Mlinči ostanek starega sveta
in samo sebe pod kolesjem
v primežu uma, ko vest božjih ognjev
zateguje obroč okoli človeštva.

Ljubezen je reka, ki v morje se zlije,
kaplja ljubezni kot žarek posije,
žarek svetleči, skozi tvoje oči,
solza sreče večkrat se spusti.

Energije tok nežno valovi,
opaja, pušča za seboj sledi,
v duši in srcu postane toplo,
dotik nebeške ljubezni je to.

Založba Pivec v okviru projekta 11. slovenski dnevi knjige v Mariboru – Ko te napiše knjiga 2008, ki ga prireja Mladinski kulturni center Maribor, razpisuje natečaj, na katerem lahko s po eno pesmijo sodelujejo vsi v slovenščini pišoči pesniki/ce ne glede na starost in stopnjo uveljavljenosti.

Žirija bo izmed sodelujočih izbrala štiriindvajset najbolj uspešnih avtorjev/ic, ki se bodo konec marca oz. v začetku aprila 2008 pomerili na dveh polfinalnih Pesniških turnirjih v Velenju in Novem mestu.

ko sem sama s sabo
ko ne čutim potrebe po nikomer
ne rabim besed

moje misli so kot ptice -
počakajo, ko se naveličajo leta
vzletijo, ko želijo
sproščeno prhutajo s krili
počutijo se čudovite in svobodne
ker jih nihče ne lovi

in ni mi treba razumeti njihovega smisla
in ni mi treba iskati besed, kamor bi jih ujela

ubesedene misli hrepenijo po tem
da bi jih spoznali drugi

Ko se v začaranem krogu vrtiš,
ko stiska ti vroča prsa boža,
ko sled poti življenja se izgublja,
ko nič ti ne pomeni najlepša roža.

Ne obupaj, ozri se, ker sam ti nisi,
okrog tebe takšnih je veliko.
Knjigo ti dobro preberi, napiši pesem lepo,
primi čopič v roke, naslikaj neko sliko.

Najboljšega prijatelja svojega ti pokliči,
zaupaj mu trpljenje, izprazni dušo.
Upanje v življenje tako se vrača,
pomoč ta hitra kakor dež je suhi zemlji,
zdravilo za dolgo sušo

Smiljana

Pošiljam ti solzo, čez ocean.
Tako, ki zdravi bolečine neskončnih ran.

Pošiljam ti Sonce in veter vzgnan,
in en pogled, vsem drugim neznan.

Pošiljam ti svojo ramo, ko si sam.
In smeh, za takrat ko od žalosti si pregnan.

Ne bom pokril te z dušo,
Ki včasih mi trpi...

V srce zaprem te
In ujamem vase...
Z ljubeznijo poljubljam ustne,
Hlad preženem z njih.
Topel ti še dih postane...
...Ko zaveš se... Niso sanje...
.....
...
.

Ljubezen je v meni, ki ti jo dajem.
Dajem sebe, kolikor je mogoče,
kolikor imam in toliko kot znam.

Ni pomembno kaj narediš s tem,
nič ni treba narediti, nikamor iti.

Sploh ni potrebno, da ti povem,
saj čutiš toploto, ki te žge, da goriš,
veš in vračaš ljubezen, kot govoriš.

Vse se spreminja, vse izginja.
Včerajšnja realnost je danes iluzija.
Današnji trenutek je in ga že ni več.
Resničnost je v meni, resničnost živi.
Resničnosti ni mogoče videti, ker se spreminja vsak trenutek.
Ko govorimo, zaznavamo, je vse
že preteklost, je mimo zdaj-a.
Vdih in izdih je resničen in tisto, kar je vmes,
vse ostalo je iluzija, kot si jo zamislimo, kot si jo zaželimo.

Gledava se že dneve in noči.
V plamenih prepovedanega sem vsa razvneta
in čutim, kako divje mi srce ob tebi nori.
Vonj po njegovi prevari in želja po tebi se v meni prepleta

Želim, da mi nekdo pokaže kaj pomeni ljubiti,
želim, da si ta nekdo TI, natakar skrivnostni…
Bodi moj. Naj tvoj dotik poskuša slediti

Živel je neki ekvilibrist,
ki je napenjal sukanec čez deročo reko,
a sukanec se je kot misel utrgal
in nitohodec je imel srečo,
da mu je le misel padla v reko
in voda jo je odnesla.

Nekega dne se je misel vrnila
in je pokleknila pred njim.
Prosila ga je, naj vendarle vleče
vrvi resnice čez reko in ne niti laži.
Povedala mu je, da se sramuje njegovega telesa,
da se nikakor ni mogla rešiti iz vode,
da se ni mogla oprati laži
in da je napenjala svoje prsi v vodnem toku,
ko so jo tolmuni hoteli posrkati vase,
koder bi ostala tisočletja brez luči.

Skrivam in se trudim
da ne pokažem drugim.
Kaj mi je, kako mi gre,
kdaj žalostne so sanje vse...

Le tebi ne morem skriti,
tebi ne morem uiti.
Da za vse to še trudim se živeti,
želim svoja krila na široko razpreti.

Z žalostjo v srcu tavam okrog. Pozno je že
in pri tebi ni nikogar več…
Rada sem tvoja zadnja gostja.

Lepo je srkati čaj in te opazovati, kako zaključuješ
svoje delo.
Ko zakleneš vhod in se mi približuješ,
me znova spreleti nekaj, kar me ne bi smelo.

Ti pa… kot da mi bereš misli…Ugasneš luči
in stopiš bliže. Pod medlo svetlobo
kadiva in si trmasto podajava kovanec…
Med nasmeški se zazrem v žar tvojih oči,
ki se zdijo neverjetno tople. Človek s tako mehkobo
v njih res ne more biti dolgo le znanec.

Tako nesrečna sem te dni, da mi srce po šivih poka…
Verjemi, trudim se nadeti nasmeh na obraz,
a na trenutke vseeno opaziš, da sem na robu joka.

Odkrila sva nov okus čaja. Mmm…cimet prežene misel na bolečino.
Prepustim se opojnem vonju s skodelico med dlanmi in te gledam.
Ne zanikaj, da s svojo potrtostjo še tebe ovijam v sivino.

Zdi se da solza v kotičku očesa samo čaka,
kdaj bo spolzela po licu. Tako zelo boli…
Srce po tesnem objemu hrepeni, pa ga ni.

Včasih ga človek polomi.
To je resno vprašanje.
Ničesar ne da, ničesar ne vzame,
a izrabi drugega, da kaj utemelji.
Milo rečeno: Stori nečednost,
jo vzame s seboj v družbo,
da ne bo potoval sam.
Opravičuje sredstvo s ciljem
ljubezni do nečesa.
Vendar ta ljubezen ni čista čednost.
Če ima človek čut odgovornosti,
se ne bo utemeljil s tujimi čuti.
Ne bo se tudi dobro počutil,
če bo spoznal v sebi breme vesti.

Po ulici je postavljala sveče.
Odsevajoča, vešča svojega poslanstva
je posodila življenju svoje svetlo telo.
Čez strehe se je valil zlizani zrak
in viseči listi so padali s slapovi
teles v notranjo temo.

Nikoli ne bo ulica samo njena zgodba.
Niti resnica, niti zlaganost.
Le majhni trenutki, ki stopijo hip,
topo bobnenje in topotanje.

Si včeraj mi zvonil na vratih,
pa nisem ti odprla,
kajti ko zaznala sem
postavo tvojo, tvoj obraz,
so me preplavili spomini,
ki sem že zdavnaj jih zatrla.
Šest let nazaj je že tega,
odkar hodila sva midva...
Pa nisem ti bila dovolj,
iskal si še nadomestilo,
če bi morda se kdaj zgodilo,
da bi te zapustila.

Bzzzz, tolsta muha se počasi spušča
na tipkovnico ... Je že čebelica, pa
metuljček, ki lahkotno boža zrak
okrog moji lic ...
Stari prefriganec, se nasmehnem,
hi hi hi, se mi namuzne nazaj ...
Hudič mi položi nemarne kremplje na
ramo, me poboža po očetovsko po glavi ...
Kakšna idila, pomislim ...
Kako je sinko? Se ves topi od prijaznosti ...
Daj, stari, spokaj, tu si že sedmič in
zdaj te imam dovolj ...