Glasba in pomen sta eno.
Žarek sanja skozi sonorno petje sonca
in vodo v prozornem ritmu gibanja.
Kamen je omejitev, ki čaka,
da se rodi kipar, ki vkleše ljubezen vanj.
Glas je zvestoba mišljenju,
ki razobeša ptice po električni žici.

V zelenju gori večna luč,
ki se je priplazila na zidek ob hiši
in rumeni cvet je zgodaj zjutraj vstal
s soncem, rojen v pokrajinah zvezd.
Življenje je kakor krč in dih,
ki daje slutiti, da je vse vesolje
ena sama misel, ki riše, plava,
igra rokomet in melodije na citre.

Ko preneseš pobalinsko ponižanje,
rasteš. Postaneš dvakrat višji
od bolečine in dosežeš
dvakratno spoznanje.

Spoznaš sebe in drugega.
Odkriješ mero življenja.
Užiješ grenkobo, srečo in gnus.

Nasilje, grobost in odtujenost
sprejmeš z olajšanjem,
ker ima nekaj skupnega
s tvojo bolečino
in zaužito grenkobo.
Ogledaš si s strani težavo drugega.
Soočiš se s čustvi drugega.
Začenjaš se bati,
da nisi vzbudil ljubezni.

Pod zaveso temnega neba,
med meglicami noči.
iščem košček svetlega v temi,
poslušam tihi glas srca.

Pravi, da je tako lepo,
ko umirjam svojega duha.
Pravi da je vse svetlo,
če v temi iščem šum morja.

Ko krila bi mi angel dal,
bi nad tlemi zalebdela
in svet bi zame čisto nič postal,
vsega bi prevrtela.

Odprla so se vrata individualne svobode
Zadihalo je bitje in se razlilo v vesolje
Prežemajo me v telo vbrizgnjene vibracije teorije kaosa
Občutek lebdenja v materiji sicer prikovani na tla.

Egoistično zadoščenje.

Kolo , ki se vrti.
In poganjam , da žarnica lahko sveti.

A kar zagledam
Je to kar vem.
Zaprta so vrata človetva.
Zabita.
In čuva jih človek sam.

Ustanovimo tovarno koles !

Ko si bil še otrok,
sem ti obljubila pesem.

Ko sem jo začela pisati,
sem opazila,
da nimam dovolj nežne pisave.

Beseda je dvignila peruti,
a ti si se mi približal
in jaz sem stegnila
materinsko roko k tebi.
V očeh sem ti brala:
Saj je še čas!

Prozornost temne noči,
se skrije v moje dlani.
Solze našle so oči,
peljejo pod klanec se s sanmi.

Padla sem z nizkega na tla
visokoletečih težkih želja.
Zaustavili so nebesnega sla,
zaprli ga, med ljudi - tja!

(Parodija)

Zapusti karneval
in pozabi na včerajšnjo zgodbo.
Iztisni jo iz srca.
Naredili so klovna iz tebe.
Nalepi si na rano obliž,
da ne boš gledal prask
človeških krempljev.

Ne hodi bos po ostrih drobcih stekla.
Pustna povorka je bila zares zgovorna.
Rekordno zgovorna (15 ur).

Zapeljal jo je v zaliv
svojega raztopljenega stopnišča,
da mu je zdrsnila v dušo.
Znašla se je v posodi draguljev.
Črna perla med svetlimi biseri.

Gnetel jo je in ji spiral barvo.
Perla se je plazila po zadku
in čakala na škorpijonski pik.
Imel je bisere in idealno dušo
med očmi tihožitja,
ki sta odkrili in razgradili
sleherno njeno napako.
Ona je imela svinčnik,
s katerim je zarisovala črte,
do kje jo sme ukrotiti.

Nič ni tako dragoceno

kot tisti del tebe,

ki je v drugih,

in tisti del drugih,

ki je v tebi.



Tam zgoraj,

visoko gori,

je vse eno.

(Pierre Teilhard de Chargin)

Ta svet je lep,

če komu kaj daš,

če koga rad imaš,

če roko stisneš komu,

ki ga kaj boli.


Ta svet je lep,

če si človek do ljudi.

(R. Kerševan)

Na biserni ogrlici
se je ustavil sončni hip.

Mlada luč.

Mehkobno božanje.
Sklanjatev cvetja
z veščino sončnega žarka.
Blues svetlobe na koži.
Vstop v kraljestvo čutov.
Calypso na utripajoči žili.
Iz kapele luči
v toplo razročje mnogoterosti.

Resnice v življenju ni najti težko,
če iščeš jo v srcu, ki je Bogu ljubo.
Premalo oči so, ušesa, razum,
premalo človeku je velik pogum.

Pomaga lahko ti veliko ljudi,
darov velikih, jih nimamo vsi.
A dolg, ki na koncu ti plačati gre,
ne veš, če poznaš ga,
le Eden to ve.

Da nekaj dobiš, moral dati bi vse.
Dovolj ni družina, denar tudi ne.
Dovolj jim takrat je,
ko dušo ti vze.

Jočem, ker ne morem verjeti.
Sploh se ne morem sprijazniti z dejstvom,
da midva ne obstajava več.
Razmerja, ki sem ga imela najraje na svetu, NI VEČ!

Od njega smo ostali:
ti, jaz in spomin na ljubezen!
Pa je to sploh bila ljubezen?
Močno si želim, da bi do mene še kaj čutil,
tako kot jaz čutim do tebe.
Ne morem prenehati misliti nate! Hudo mi je!
Ni te ob meni, da bi mi pokazal zvezde..
Sama jih gledam..

Iščemo tisto nadrealistično telo,
ki se suče med visokimi zublji,
ko ližejo tramovje gorečega neba
v poznojesenskem času
kibernetičnih naključij
med produkti uma onkraj smotra.

Iščemo tistega norega
alegoričnega fantasta v sebi,
ki bo skrbel za evakuacijo duha,
da se spomini s trdega diska duše
naložijo v mehkem plašču etra,
ki varuje z ozonom ta planet,
ustvarjen za viadukte prezračevanja.

Vedno znova
mi dopoveduješ,
da me resnično ljubiš,
a se včasih nehote bojim.

Bojim se odgovornosti
in dokončnosti,
ki ju napoveduje
to priznanje.

Vsakič, ko imam nekaj trenutkov samo zase
najraje pokličem tebe, da greva na čaj
tam za zaprta vrata, v najin kraj.

Ko bi le prišla bliže tebi, da ti dam
vse kar se v mojem srcu preliva…
Pa ne morem priti k tebi. Žalost mi srce prekriva.
Tako sem osamljena in ti še vedno sam.

Nočem se spraševati, nočem dvomiti in nočem misliti.
Ko ostaneva le ti in jaz, se želim le k tebi stisniti
in bitje tvojega srca v tišini čutiti na svojih prsih.

Sončno razgret svet Mediterana
ugaša dnevno svetlobo
in prižiga večerne luči.
Ribiči odhajajo na morje.

Azur se poslavlja s preglasitvijo
lazuritnega plesa večernih senc.
Členovita vklenjenost sončnega zatona
se lepi na oči. Rdeča točka, ki pleza vate.
Galebi plahutajo na hrbtih valov.

Prosojni plaz magičnega prostora
v peti dimenziji se vali pred menoj.
Kakor raztopljeni čas polbudnosti
shrepeni v sanjah življenje,
vtisnjen zrak v neznanke.
Dolžnik, ki še ni voda ne ogenj,
le naplavina strmenja v jutri.
Gostoljubni dan kot prva beseda otroka.
Nasmeh, ki ga ne morem ustaviti.
Jok, ki ga ne morem preprečiti.
Zgodba, ki ji ne morem uiti.

Dame,
skrivnostnega elegantnega videza,
pa moški,
kot magi
vsi polikani:
vsi z roko v mošnji naivnih,
tistih, ki jih imajo za poklicane.
Izigravajo in kradejo!
Lažejo in kradejo!
In predrzno gledajo v oči!

Takrat, ko se utrujen od življenja,
prebičan s čustvi posiljenih in nalaganih,
zavlečem v kot mizernega bivanja
bom pripravljen, da sprejmem sodbo vesolja.

Tiho polzi čas skozi meglo nezavednega,
v prostor možnega in mogočega,
kjer vlada molk med poroznimi skeleti,
ki zaman čakajo na objem božanskega.

Podarjam ti praznino
in podarjam ti polnost.
Skrbno ju odvij,
kajti obe sta krhki,
in ko se mi boš zahvaljeval,
se bom pretvarjal, da nisem opazil dvoma v tvojem glasu,
ko si dejal, da si si prav to želel.

Odloži ju na svojo nočno omarico.
Ko se boš zjutraj zbudil, ju ne bo več tam,
kajti skozi vrata spanca sta odšli
v tvojo glavo. Kamorkoli boš šel,
bosta šli s tabo in
kjerkoli boš, se boš čudil
in smehljal polnosti,
ki ji nič ne moreš dodati, in praznini,
ki jo lahko napolniš.

(Norman MacCaig)

(Vir: John O´Donohue: Anam cara: duhovna modrost keltskega sveta.)

Danijela Premzl

Na moji obali vse mirno počiva,
samo za Naju se nekoč je rodila,
na njeni peščini srce mi uživa,
morska je pena tam dušo povila ...

Na moji obali so zvezde ponoči,
samo zame nebesna so pajčevina,
kjer morski mi val čelo namoči,
ljubezen da moja, v hladu počiva ...

Znašla sem se v daljni deželi,
zapisni volji srečnih ljudi.
Ime ji je Zelena dolina.
Naravi vladajo orjaška drevesa, božanski bresti
z modrostjo, kakršne človek ne premore.
Dežela je poznana po cvetličnem medu in ljudeh,
ki se trepljajo po ramenih in se zadovoljni smejijo.
Vse, česar se v njej dotakneš, je medeno.
Zelena vijuga polj se ziblje v vetru,
bistri potočki in reke polzijo mimo.