Sedala je v jasi
in nastavila lončeno posodo.
Tihotapila je polje maka v besede.
Po trstju se je vozil njen spomin.
Ranjen sončni žarek je zakrvavel.
Kaplja krvi je padla na njeno roko
in obrisala jo je ob belo obleko.

Spominja se, da se je okrog hvalila,
da je nekega poletnega dne postala ženska.
Sčasoma je madež na krilu izgubil barvo.
Oblekla se je v rožnato krilo.
Spomin na belo krilo je zastavonošil
in jo je obiskoval vsaki mesec.
Odcveteli mak na belem krilu
je pobelil sneg. Ostala je bela rjuha
in stranica postelje, na katero se je usedel
njen moški in razgrnil pisane trakove večera.

Mnogi smo izbrali
razpoznaven slog pisanja,
ki še najbolj spominja
na stereotip nedeljskih pridig,
kjer so v veliki meri prisotni
razni zgledi, kako
z močjo vere priti
do globoke osebne sreče –
edini predpogoj za to
je brezpogojna nesebična ljubezen
do sebe, bližnjega in vsega,
kar nas obdaja
in nenazadnje še do Njega,
ki mu vse to pripada…

Tam, kjer je zemlja, ki še v noč šepeče;
Kjer so gozdovi in Mura v noč šumi,
Tam je moj dom, rodno ognjišče,
Le štorklje v letu nad njim še bede...

Ko mi topoli v noč zašumijo
Gozdovi gorički mi spregovore,
Zemlja Prekmurska še zašepeta,
Pridi spet k meni, tvoja sem vsa.

Odvalim luno s sebe,
vplete se sonce v dan.
Svit maja že čutim,
slikoviti barvni naboj,
svetlobe pomladi poljub.

Zbrišite mi robove stvari,
da pojdem za sencami lastovk
na svoj samotni otok čez močvaro.
Preganja me gladiatorski obraz
s poševnimi usti, hierarhija dreves,
ki drvi skozi zelene iluzije iz gozda.

Na pladnju prinašam,
postrezite si –
z mojimi mrvicami…

Kakšen priokus bo ostal,
preden me črtate
z vaših jedilnikov,
ne vem,
vem pa to,
da prevelik odmerek mene
dan na dan ne dene dobro.

Danijela Premzl

Ko s plugom orješ brazde,
poberi še tisto besedo,
ki ti je padla iz ust
in posej še sebe v čas,
v neobdelano njivo.

Seme si lušči dlani globoko,
lučaj od koraka pije znoj
in ti nadaljuješ delo.
Iz zemlje pokuka zeleni otrok.

Nihče me ne priganja:
ne urnik, oče, mama,
le glas v meni vpije:
»nič nisi še, kaj čakaš!«

Danijela Premzl

Dok te nježna pjena
toploga mora, modra sol
i sunce kupaju,
ne skidam
pogled sa tvoje kose
dok je zanosno miluju.

K vodi ti gledaju oči
i podižu goleme valove,
kao da si sin mora.

Ljubavi nag si tako zanosan,
dok izlaziš iz mora, od soli
i sunca blistav, pjeskom okičen.

Skozi koren besede nevihta
prodiram v notranje uho morja
in sprejemam zvoke tišin iz globin.
Nekakšen »Zbogom« plapola,
ko svetilnik prižiga luči ladji,
ki zarezuje brazde skozi
srdite razpenjene valove,
raztovorjena teže svojega trupa.

Preluknjam vodo in spustim ptico
skozi lino uglašene ustne odprtine,
ki ničesar ne vsebuje. Le praznino.
Ni ne rojstvo ne smrt.
Vidim nek slamnat odvržen klobuk na valu,
napolnjen z življenjem, ki ga še ni.
Valu, ki bi hotel biti jaz in jaz on.
Dotakne se me njegov obris brez imena.

Pihal je južni veter z morja
in ustvarjal zaporednosti,
ki so zajemale besede
na belo podlago.

Na grebenu je gorela zlata luč,
misli so bile zleknjene na skali
in jaz sem zlagala
drobna zrnca peska vanje.

Pečat rdeč
je ustnic tvojih
zdramil me,
da na tvoje ustne
svoje sem položil....

V mislih, v spominu,
na vsakem koraku toplega doma
si vtkan v košček pogleda,
v težo, radost in poskok slehernega koraka,
tliš,
a ob utripu srca venomer zagoriš,
zagoriš kot plamen, ki podarja ti življenje.
Goriš v plamenih sreče,
ljubezni, znanja ter spoštovanja,
pretakaš se v sleherni kaplji krvi,
tukaj si in živiš,
z nami, v nas
in skupaj pojemo pesem,
tebi, tebi ki živiš!

Ta planet je poden nebes.
Je dragoceno božje darilo Hudiču,
ki je čedalje bolj kosmat in bogat.
Vragu ni mogoče ukazovati,
ker je njegova volja iz srhljive snovi.

Razprl je gromozansko brezno.
Dol mečemo odslužene cunje,
z zlatom in dragimi kamni obšite.
Krmimo hudiča, da nam
v plamenih ognja duše požira.

Tvoje oči razkrivajo več, kot lahko srce dojame,
Tisti, ki ne veruje v ljubezen stežka razume,
Vse tisto kar je minljivo nekega dne mine,
Tiste, katere imamo radi, pa imajo globlje korenine.

Preganjajo jo dolžnosti,
katere je navajena prelagati na jutri.
Prikrita skrb ji zrcali iz oči,
a jo skuša vedno znova potlačiti v pozabo.
Kaj naj bi bile njene resnične dolžnosti in skrbi,
še sama prav ne ve.
Ve samo to, da se boji.
Kaj bo, ko se bo prenehala boriti?
Ko bo začela tuliti z volkovi
in ko se bo dala vkleniti v okove…
Zdi se, da verjame, da bi kdo drug njeno poslanstvo
opravil stokrat bolj zadovoljivo.
Ne ve, da ima talente, ki jih lahko spremeni v svoje adute,
če bo le dovolj trdna v sebi…
Ne (za)upa si dovolj…

Danijela Premzl

Ne želje mi srčne nihče ne odvzame
Želim si da v pesmi spet me objame
Pesem o pticah , pomladi živi
Pesem Prekmurja ki v meni spet tli..

Spet nežne si ptice zdaj iščejo dom.,
Oči si želijo, da ugledal jih bom
Panonsko nižino Prekmuska polja,
Vselej, vsa leta se vračajo tja

Sem tista, ki te želi presenetiti,
Ki te včasih žalostim,
Ki ti pokaže pot naprej,
Ki se s teboj veselim,
Ki upočasnim tvoj korak,
Sem tista ki te navdaja s pogumom,
Sem tista...

Nič posebnega nisem, pa vendar;
Vedno si me vesel, tudi ko žaluješ,
Tudi v trenutkih brezdelja, samote,
Tudi ko je sonce že zašlo,
Ko se dani, vselej,
Ne sprašuješ me po letih,
Zunanjost mi urejaš po sebi...

zakaj imam občutek, da je mrak,
ko pa sonce sije?
želim si, da bi zame našel
majhno školjko ali kamen na obali.
potem bi vedela da sem bila tam.

Po prečutem večeru ob TV jo je Duh
peljal brez pripomočkov v objem moškega.
Sramne ustnice so se ji čudežno razcvetele.
Skoznje se je zrušil od utrujenega dneva.
Po topli poti. Poganjala ga je vetrnica noči.
Z boki je uglaševala njegove vzdihe.
Neprizanesljivo nago telo je valovalo.
V lestencih je odkrivala skrivnost, da jo ljubi.

Mojstrsko je lezel vanjo in jo vžigal.
V napeti tkanini je steber božal grlico.
Rojen za čarovnije z božjimi razlogi.
Njene slečene noge so se dotikale neba,
preluknjale pekel in razplamtele žerjavico.
Njegov način kipenja je bil vzvišen in poseben.
Cviljenje med blaženostjo in umiranjem sveta.

V sanjah včasih
vidim knjigo,
vso skrivnostno
in mamljivo.

Kdo bi bil
njen pisec,
res ne vem.

Tam v daljavi teče Mura,
Tiho v noč mi šepeta,
Glasna, mirna, spet sanjava,
Ob bregovih se igra...

Ko posedaš ob bregovih.
In v njen tok se zastrmiš,
Zdi se da kot pesem večna,
V valovih se oglasi.

Takšen sem,
Morda ne takšen kot si pričakovala,
Saj je bila najina zveza računalnik, telefon,
Glas, ki naju je povezoval,
.ki se je naju dotaknil,
moč najinih besed..

Toda objela si me že v sanjah, v mislih,
Stisnila k srcu od daleč,
Ko si priznala da me ljubiš,
Čeprav še nisi čutila stisk najinih rok,
Topline, ki ja izžareva ljubezen,
Najinega objema...

Tipografija bivanja je tudi lahko
močvirnati svet kalužnic
z živo rumeno barvnimi cvetovi,
ki jim toplo poletje prazni nebo.
Nesmrtno tekočino življenja.

Vse naokrog molči voda.
Vsak čas se mora zgoditi naliv.
Zlagala sem cvetje in rastline v herbarij.
S črno barvo sem zapisovala
latinska imena rož in rastlin.
Za kalužnico Caltha palustris.
Imela sem izpisana vsa imena,
da sem lahko brala travnik.