Le kje v daljavi si moj dom,
Mar videl te še bom ?
Le kje si lep PANONSKI svet,
Kdaj videl te bom spet ?

Topoli, griči in ravan,
Polepšali so dan,
Ko klasje zlato zašumi,
Me spomni lepih dni...

Ko se trudim
najti plemenitost,
je največ, kar lahko srečam,
preprosta misel v nevpadljivi obleki.
Ko se ta začne truditi koga spremeniti,
jih je veliko, ki jo kmalu zapuste,
zakaj poučevanje, vzgajanje
sta danes vse bolj osovraženi dejanji.

Kaj pa je danes še zares vrednega?
Neprestana rast,
napor in vztrajnost,
budnost in srčnost,
sam nepotreben balast,
ki utesnjuje,
bi porekli mnogi.

Le kje si sreča, mar te ni,
Ne veš kako močno boli,
Le kje si sonce topel dar,
Za me ti ni več mar...


Odšel na pot, jo bom iskal,
Mi mar je ves denar,
Jo našel bom s seboj bom vzel.
Še vprašal prej, če smel...

Mojih trubadurjev pa že nikomur ne dam.
Nihče ne bo vstopil v moj zaklenjeni grad.
Obožujem skrivnosti pomladnih vetrov in vode,
zapeljevanje jasmina in sladkih vonjav.

V vitražah se lesketa moj steklenih spomin.
Živobarvnost zračnih mas, ki se poigravajo
sončne ovale, hrepeneče po veselju.
Tam so shranjene baletne copatke,
rolke na štirih kolesih, encimi prvih sladkorčkov
in mleko moje kože. V posebni skrinjici
so zlepljene krhke vezi harmonije.
Na kavelj je obešena roza nedeljska obleka.
Sveža in napeta lica svetnice, njenih dih,
Gallusov madrigal sonorno zveneč.

Lilit:
Rada bi ti božala telo,
ne zaspi tako hitro! Odpri oči!
Nedotakljivi nič zapredaš v pajčevino,
prosojni piš golote skozi preohalapno kožo.
Zasede in šive vidim v tvojih očeh.
Za njimi so pustinje. Hrup tišine.
Na levi imaš razsuti horizont pepela.
Zasevek male teže ti je zanihal zrak,
ki stika za nečim po duši.

Adam:
Zlagam v shrambo hišo, ki se je sesula.
Brez stopnic je soba, hladni svet.
Slepa pega – absolutni nič.
Izhodiščna vrednost po merilih
med pozitivnim in negativnim je f(x)=0,
ki je postavljen med zidove, celo pred zid.
O moja vladarica, ko bi me le razumela?

Pusti me
neopaženo
še naprej
po svoje
meriti čas.

Pusti
pri miru
moje navidezne medalje,
ki sem si jih sama poklonila.

Ni želje mi večje, da slišim tvoj glas,
Kot dete, otrok, še bil tvoj korak,
Si jokal proseče, rotil tvoj je jok,
Postite me k njemu, saj sem otrok...

Usodna, beseda, ki imela je moč,
Mi vzela je tebe, odšel sem v noč,
Le tamkaj v daljavi, ti vidim v obraz,
Nič te ne izbriše, ne dnevi, ne čas...

Prezrači svoje misli,
mi nekaj v meni pravi,
ko zasuta z raznimi podatki
razglasim izredno stanje.
Kaj naj obdržim,
kaj naj odvržem,
moja večna je dilema,
vedno znova aktualna tema.

Danijela Premzl

Druga polovica kroga,
kje začne se, kje konča?
Kje so meje vašega in našega sveta?

Sonce, sreča, dnevi radosti,
vse v krogu se vrti,
v trnju vrtnica cveti,
skoz trnje skupne vodijo poti ....

Darinka

Danes je lepša kot kdajkoli.
Videl sem jo kako je blestela v soncu,
migetala rožnato, belo in zlato.
Kakor smehljajoča misel
me je spravljala v dobro voljo.

Ko se je vzpenjala po zelenih stopnicah,
sem se jaz z njo vzpenjal v nebo.
Ljubezen je bila stkana v dih in poželenje.
Kako vznesen sem bil v sončnem neurju.
Na dlani žarki, še besed ni našla pisava.
Nosile so me ognjevite strasti.
S krilatim telesom sem se spreminjal v ptico.

Samo nekaj drobcev slutnje
je imelo močne mišice usode,
ki so poganjale vlak naprej.
Slišal je, kako je vlak brezupno
piskal in kako je kljubovalo
in ga bolelo, ko mu je pred nosom
ušel z železniške postaje.

S kakšnim zmagoslavnim zagonom
in pospešenim utripom je tekel za njim.
In kako je trpel, ko je ostal le siv oblak
dima pred njim. Z očmi je blodil
po železniških tirih in sonce
ga je slepilo med krošnjami,
ko je sameval na kamnitih tleh.

Nekoč ti bom dala majhno,
drobno spominčico,
da jo poneseš s sabo,
ko boš odšel.

Eno bom utrgala zase
in jo dala v herbarij spominov.

Napravi tako tudi ti,
naj spominčica živi
med listi tvoje knjige.
Ko jo boš zopet zagledal,
te bo spomnila name.

Ne zavrzi tega spomina!

Skozi okno gledam v tiho noč,
ki je oblita z mesečino,
ki nosi v sebi skrito moč,
ljubezni moč in moč spominov.

V tej tihi noči nisem sama,
tu poleg mene si zdaj ti,
vidim tvoj obraz, smehljaj,
celo pogled tvojih oči.

A vendar - ti si daleč proč;
gledam te samo v sanjah,
ki jih prinaša mirna noč.

Deset let ga ni videla.
Mislila je, da ga nikoli ne bo.
Bilo je, kot da se je čas ustavil.
Nič se ni spremenilo.
On je prišel in hodil ob njej.
Molčala sta, kar je bilo
najboljši dokaz prijateljstva.
Imela sta srečo: Ni bila
ne nemoč ne premoč besed.
Ovijala sta jih v svileni šal.
Bila sta lahka kot ptici.
Opazovala sta ladje v pristanišču.
On je bil zimzelen, ona koralna.
Napisala mu je pesem,
on je pesem s čopičem pobarval.
Posodil ji je lazur neba,
ona njemu ozaro spominov.
Platane rade prisluškujejo
skrivnostim južnega vetra,
ko zabrstijo in se olistajo ljudje.

Rad me imaš,
ko brez tvoje pomoči ne morem.

Rad me imaš,
kadar si po tihem kaj zapojem.

Rad me imaš,
tudi če stokrat si premislim.

Rad me imaš,
ko je mojih pridig konec.

Oziram se v nebo, tja kjer zvezda sije mi,
zvezda, ki kakor sonce zažari.
Pogrešam tvojo dlan, da polepša mi moj dan,
pa čeprav vem, da je vse, prav vse zaman.-

Ne reci ne, želim si te,
zvezda lepše zasijala bo v nov dan.
Obriši solze, daj da čutim tvojo dlan,
pa čeprav vem, da je vse, prav vse zaman...

Naj zvezde poneso moj poljub in povedo,
da te ljubim, pa čeprav zavračaš me.
Vem, da solze spet teko, ki utiraš si jih v dlan,
pa čeprav vem, da je vse, prav vse zaman...

Nimam te možnosti, da vsaki ženski poklonil cvet,
Iz srca pa poklanjam nekaj iskrenih želja,
Čeprav ne bodo besede tiste, ki bodo spremenile svet,
Prihajajo pa naravnost iz srca.

Brez vas bi bil svet, mračen in pust,
Celo ljubezen dobila bi drugačen priokus,
Brez vas, bi bil dan grenak in kisel,
Ali bi življenje sploh še imelo smisel.

Hvala vam.

So številne melodije
že se me dotaknile
in mi sporočile,
da ni je sile,
ki bi se mogla kosati
s prefinjeno umetnostjo
srca in duše,
ko vse v meni
zaigra, zapoje,
ko bi se lahko
jokala in smejala hkrati…

Danijela Premzl

Kot nežne ročice se zvončki budijo,
Ob zvokih trobentic spet
spregovorjo,
Še mačice nežne tu laske dodajo,
Ob rožah na trati se vsem nam smehljajo..

Saj vsako se leto ponovno rojeva,
Vigred, pomlad je, okoli odmeva,
Kakor da dete je, nežno predrami,
Vidimo, občutimo spet je med nami...

Veš mama, tu sem, ves nemočan,
Nemočan, ker ti ne morem dati rož, te objeti...
Povedati kako rad sem te imel,
Le solza na mojih licih in svečka tu med nama pove vse...

Pa saj imam rdeč cvet, ko skesan prihajam na obisk,
Ko šele sedaj čutim da sem te včasih morda prizadel...
In če si v sebi jokala, tega ni bilo videti...
Saj si solze skrila v sebe, zakopala do danes..v meni....

Hortenzija z dvignjenimi nogami
in simfoničnim božanjem moškega uda
se potaplja v sen stanjšane svile.

Kako visoko se prižigajo in ugašajo luči,
ki z zlatimi nitmi zapredajo in prebadajo trebuh
med strganimi čipkami belega cvetja.

Mesečina je prisotna na njenem cvetu,
ko se izlivajo žile moških rek v zajetje.
Pozne večerne ure se potope v sen.

Ne vem, zakaj
si tako zelo želim
uspeti:
morda zato,
ker je v danem času
treba dokaj smotrno živeti…

Danijela Premzl

Me stiska v grlu, oko se rosi,
a tam v daljavi predaleč si mi,
rekel bi tebi, da rad te imam,
jesenski le veter poje v dan.

En sam nasmeh, pogled v oči,
to si srce od tebe želi,
kakor jesenski veter pihlja,
in se z listjem rad poigra.