Vse kar se je nabralo
v stoletjih čudnih,
v prostorih grajskih,
kletnih, zakletih,
tisočletnih, v temačnih
kotih duše, kamor nič
ne pride več in nič manj
ne odide ..., samo metulja
krilo, krilo metulja,
kot peresce lahno,
peresce plaho od tam še
poleti lahko ...
Vse to in morda še kaj,
kar srce pobira med potjo,
na metulja krilo bom naložil ...,
samo on lahko,
samo on lahno,
na perescu plahem
mi bo odnesel to ...,
in drug nihče ne bo,
da mi olajša dušo težko,
tako težkó ...

gabriel s

10

Taji, da ljubiš koga – že spodobnost terja;
Kako bi le, ko se požvižgaš celo nase!
Verjamem rad, da marsikdo za tabo umira,
a da ti za nikomer, pač tudi pozna se:
v tebi taka ubijalska mržnja vlada,
da celo sebi škodiš brez omahovanja,
ko ti ni mar, da čudoviti dom propada,
ki moral bi želeti, da se vdilj ohranja.
Spremeni svoja pota, da lahko jaz mnenje:
Naj ima sovraštvo od ljubezni lepši stan?
Res bodi mil, kot milo je tvoje vedenje,
ali vsaj ljubezniv do sebe, to najmanj:
na ljubo meni sebe drugega naredi sebi;
lepota živi večno, v tvojem ali v tebi.

Kdo sem jaz, da delil bi nasvete?
Kdo sem jaz, da letam tu kot dete?
Še svojih sanj izživeti nisem znal,
Vse napačne sem poti izbral.

Le kaj si misli človek, ko ne ve,
Kje je pot in kam ga vodi vse?
Le kam pogled bi drugam zbežal?
Če pesmi te, iz mojega srca, ne bi k vam poslal.

Po kleteh temačnih,
zatohlih in starih
se sprehodiva...
do konca dvora
v najtemnejšo ječo,
kjer Ona prebiva.

Pa jo vprašajva,
kam je sonce skrila,
zakaj si je rajši okove
nadela in obnemela,
namesto da bi ljubila.

Gledala je svetlobo v temí,
ki je tiho poležavala ob njej.
Magnolija se je dotaknila neba.
Vsujejo se zvezde in lunin krajec
se je spremeni v srp,
ki reže glave uličnim svetilkam
in ko se onezavestijo,
zaljubljenci spregovorijo neslišno.

Odšla je v noč.
Stegna in roke je imela kot platane.
Na ulice padajo samote
in svilene krivulje noči
se pomenljivo gibljejo v somraku.

Prebudil sem se sredi noči,
in slišal nekoga, ki skozi okno mi govori.
Od straha se vstanem in k stikalu hitim,
da vidim, če so to sanje, da se zbudim.

Stikala prižgati ne upam si,
mogoče bilo bi to zadnje, kar videl bi.
Takret utihnil globoki je glas,
v sobi zavladal strašanski je mraz.

K oknu povzpnem se s strahom v očeh,
da vidim, po katerih prišel je poteh.
Zagledam na travniku nekakšen obred,
od tam prihajal je jasen pogled.

Kar tako, nevede, si prišla
nepovabljena, brez vprašanja
vdrla si mi .., tja, kjer si
iskati želela sanje, v tisti
moj kot, za tisto ograjo, kjer
sem visoko napetost napeljal
in grom in strelo in ...

Osupel sem spoznal, da si preživela,
preživela vse in zdaj mi šepetaš,
da me ljubiš, da mi ljubiš vse,
moje oči, dušo, lase, srce,
kaj vse mi ljubiš ne ...

V srcu so nedotaknjena mesta,
kjer gori luč in vlada mir.
Tu ni prav nobenega trenja.
Na vzvišenem mestu živijo
otroško mlade radosti
z majhno razpoko,
skozi katero sem poniknila
v samo sebe.

Ne sprejemam nobenih obiskov.
Hišo imam zaklenjeno.
V njej prebiva ptica pevka.
Tam molčijo in hvaležno čakajo.
Okrašene so s cvetličnim šopkom
in ko gledajo skozi okno pomlad,
mi pogosto planejo v objem.
Tako so srečne, da je nebo modro
in da so gredice mojih spominov
obrobljene prelestno zeleno.

www.tatjana-malec.si

Z željo gorečo od nekdaj živim,
Da našli bi srečo res si želim,
Da vsi ljudje izvedeli bi,
Da gledali bi z drugačnimi očmi.

Od nekdaj vedel sem za vse to,
Da je nekaj višjega in ne samo zlo,
Da počasi ljudje spoznavajo,
Da iščejo resnico to.

Dunja & Kanika.....

Pesem škržatov, sladkost Mediterana,
vonj bora, galeba klic, morja Jadrana,
v zraku sol, bela jadra v zalivu Čikata;
na brisači leži, rjave polti, morska deklica......

Dok nježna pjena toplog mora, miluje
moja stopala, predana opojnim mirisima
lavande i olijandera, uživam
zadnje dane svoga dopusta.

Ko sonce razžari mlečno mehkobo,
se mi zdijo rože božansko čarobne
s svojo jutranjo pastelno bledico.
Vsak cvet je sam zase svetilka,
ki vabi čebele in metulje v svoje
sladke kamrice na zajtrk.

Vse diši po pomladi in ljubezni.
Ljubezen ima svoj vonj po rožah.
Rože se smejijo kot zaljubljene ženske.
Le vrtnica temno rdeče žari
v boleči osamljenosti svoje lepote.
Tako skrivnostna je in prežeta s samoto.

Samodejni zastor je padel pred oči.
Razdeljen je bil na tri dele.
Prvi je zamrta luč.
Drugi je duh, ki se ni mogel izreči.
Tretji je stvar, ki je ni mogoče videti.

Zgodilo se je videnje minevanja.
Vse je bilo neslišno. Tiho.
Kar naenkrat tleskne čez prepad v brezno,
kamor padajo drevesa,
ki rastejo na robu in gledajo čez.

Čutim te tu v moji bližini,
Slišim tvoj glas v popolni tišini,
Sanjam o tebi tudi podnevi,
Ko nisem s teboj prazni so dnevi.

V mojih očeh se iskre žarijo,
Tvojih pogledov si le želijo,
Prazna je duša, ko ni te ob meni,
Hočem te tu, pridi zdaj k meni.

Pogovor v postelji je lažji,
ker celotna panorama izrečenega
plava po zraku in imaš priliko videti
tudi prosti pad besed, ki s težo
kamna zadenejo človeka.

Človek v grobu te ne more
postaviti na laž, pa še usta so mu
zabetonirali za vsak slučaj.

Sanjala je, da je pastir igral
na piščal in da je plesala
v zelenih žametnih čeveljcih,
oblečena v svetlo rdečo svilo
in z gorsko narciso v laseh.
Videti je bila kot planinski cvet
z rumenim metuljem.

Pastorala jo je izvabila v noč,
izginila je kot svetloba skozi šipo.
Izgubila je zlato torbico,
ki ji je padla v vodo in potonila
na dno gorskega jezera.

Na mojem vrtu zrasla je roža bela,
Spomnila me je na dni, ko sva bila vesela,
V mojih se mislih še najin film vrti,
Le kje si ti, zakaj te ni?

Sam pretaval mnoge sem poti,
Na poti tej spoznal veliko sem ljudi.
A nikjer lepo mi ni bilo,
Brez tebe vse je tako pusto.

Še vedno cvet ta bel, v mojem vrtu cveti,
Še spomine čuvam, iz najinih prelepih dni,
V mojih sanjah, še vedno film se vrti,
v njih ostal bom do konca mojih dni.

tisti, ki je dejal
da me ljubi,
je pozabil name
in se zaprl v tisino.
cutim da me zalost
zagrinja
in opominja,
naj nikar ne hodim v globine
iskat spomine
ker jih morda vec ni

Le nekaj potez je potrebnih,
da se ustnice nezavedno razširijo v nedolžen,
že davno pozabljen otroški nasmeh.
Potegneš jih,
narišeš čaroben Jokajoč začetek,
ki sledi mu A-jev topel,
s Soncem obsijan dom,
in Nate spomni me,
saj veš
Avtomatičen, tisočkrat narisan
zaključek najlepše risbe,
ki vekomaj me z jutrom skozi dan
popelje v tvoj srčni pristan.

Inverzni pogledi, ki v nama
Cvetili in vzbujali so strašno
Hrepenje in strastno poželenje.

Le pogledi so bili vendar
Iskrivi najini trenutki v
Enkratne obrnile se lepe
Besede, ki opisujejo
Ekstravagatno najino razmerje.

Ko me ne bo, se več ne boš spominjal
ne smeha mojega, ne solz,
ne barve mojih las ali oči,
niti dotika najinih dlani.

Ko me ne bo, me več ne boš pogrešal,
ne boš me več iskal z očmi.
Pozabil boš - to vem - na vse,
kar kdaj morda bila sem ti.

Stojim ob morju.
Ob kompleksnosti vode sveta.
Zrem v rokopisne stavke modre partiture.
Govori mi s krivuljami valov,
ki jih bolj slišim, kot vidim.

Zvok je antirealističen.
Spreminjajočih barvnih razmerij.
Zvočna sinteza moči.
Razkodrano muziciranje violine.

Pustiš me da sem sama
in čakaš da se zlomim.
Potem spet prideš ko se dovolj namolim,
vse vredu je, nikdar boljše ni bilo z nama.

Če ti si slabe volje,
moram jaz še bolj trpeti.
Če zmeda v tebi kolje,
zakaj ne dovoliš da pomagam ti preboleti?

Jesen me vzela je v ranem jutru,
pramen las na tvojih prsih je ostal,
zavila ogenj vere sem v topel žarek,
želela v sebi, da bi te obvaroval.

Tolikokrat sva tukaj že obstala,
več ne štejem let, ne najinih poti,
ljubezen sva globoko v srce skrila,
a nisva znala žalost skriti pred ljudmi.