Tvoj vonj, cvetje, vlaga v zraku,
mi nosnice širijo, polnijo vene, srce,
lebdim nad teboj, želim si te,
kot metulj nektarja, polno sonca, cvetja v maju.

Klečim med rožami v rosi jutranji,
soncu v pozdrav, nebu, pomladi,
se te dotikam, poljubljam telo
tvoje, s strastjo vdiram v nebeško lepoto.

Stojim sam na koti A...,
brez tebe breznu, jaz, ne vidim dna,
sled tvoja se izgublja v megli hladni, ne vidim te,
vem, te ni, odšla si, odeta v moč svojo, pustila mene si in sledi.

O veter jesenski, prijatelj moj, ki božaš vrhove mogočnih dreves, ti potepuh, ki si povsod, ki vidiš vse,vse veš!
Povej mi, reci kot Boga te prosim, kaj vidiš skozi meglo zloveščo,
morda vidiš njo, ki nad vse ljubim jo, da teče po poti, po hribu, tam čez?
Vem, tudi ti, kot čas si, zase, zazrt vase, nisi moja last, nisi kot jaz,
ki misli samo na njo in nase.

Za trenutek,
ki nevem če traja,
ali sploh obstaja
Odmaknjeno...zamaknjeno,
kot visoke meglice ob gorah,
vse višje...in tišje,
pozabim zaznavo...
Obstajam?

Porajam se v plesočem ritmu,
mirujem z nedojemljivo hitrostjo,
in razletim se v čudovitem poku.
Kot zvezda v vidnem ozvezdju,
čisto tu,
pred očmi...
ej, pa tako daleč.
Hladna, bleščeča aura lune sem,
plašim oblake stran, gor in dol,
da se lahko uzrem.

Ko klije znotraj
in je duša senčnato prekrita
z golim vejevjem in suhimi listi,
jo obletavajo črne vrane.
Tedaj se spomni, da je znotraj tebe
tudi oder in na njem orkester,
ki čaka za zamah z dirigentovo
palico, da bo zaigral koračnico
in ti boš kot ognjeni zmaj zapel
z visokim glasom himno življenja.

Razpoka na stropu
moje male sobice reži,
kot rana v mojem srcu,
v prsih, me muči, ugonablja, mori.

Mi spati ne da,
iz sna me prebuja,
boli me, iz nje krvavim,
jočem, tulim, vročičen se z njo prebujam.

Glej, tu sem, prinesel sem ti rož.
Tistih, ki jih imaš rada,
Takšnih, ki me spominjajo,
Na najino prvo srečanje,
Nasmeh, ki si mi ga poklonila,
Takrat še nisi imela vtkanih srebnih las...

Spomnim se trenutkov, poletja.,
Saj si kot razigran otrok bruhnila v smeh,
Nagajivih oči, mladostnega pogleda, tvojih gibov,
Vse me je v hipu utišalo, prisluhnil sem...
Te pobožal po laseh, objel, začutil utrip srca...

Krik I
Dan kot vsak drug...
Pozno popoldan je bilo.
Nenadoma je krik pretrgal monotonost dneva,
Krik, se je kot strela z jasnega pritihotapil,
v vsej svoji moči udaril med nas,
Ključi od avtomobila so padli v jašek poleg avtomobila
Krik, ki je prizadel samo enega,
Druge pa nas spravil v smeh, prebudil...

Po mavrici hodiva,
v nebo, med zvezde
drobne, med angele
nebeške, med njih zaplešiva.

Zaplešiva v prostor ptic,
v modro neba dvorano,
meglic, oblačkov polno,
med trop jancev, majhnih ovčic.

Oči sem zjokal, bil na tleh sem, se pobiral,
ko odhajal moj oče je, mi se svet je podiral,
da kmalu se vrne, so vsi govorili, kot eden
otožni...žalostni, obljubim jim : "ne bom več poreden!"

Razumeti dovol, mi čas ni dovolil, zakaj oče moj,
je moral oditi, k stricem v belem, v belo hišo...
z njimi živeti dihati isti zrak, življenja biti boj,
res nisem doumel, zanj... borbo njegovo.

Sploh nisem opazila,
da nisi več tisti,
ki sem ga prej srečala.

Tako začudena sem
nad tabo in samo seboj.
Zelo malo veva
drug o drugem,
vendar se mi zdi,
da je prišlo nekaj med nama,
ki določa, da imava srce.

Nedelja je spokojna.
Možje pritrkavajo.
Kako veličastno zvonijo danes zvonovi
in zarisujejo meje zvena glasu.

To je molitev brona.
Kot bi se zvonu razpočila duša
in odprle duri neba,
da bi pozdravili, vstopili,
se predali zgoščenosti svetlobe
iz modre glasbene dvorane.

Čutil sem bolečino novega sveta,
Začutil trpljenje, tvojega srca,
Ko lahko bi ti pomagal, ko bi vedela,
Da v življenju ni edino kar si zvedela.

Zdaj si sama in se sprašuješ: »Kam odšli so vsi?«
Rada bi, da vse besede, zlato postale bi,
A dojela si, da v življenju ni tako lahko,
Mnogokrat se trpeti mora, daleč je nebo.

Sklenila kanja, ptice k sebi vabi,
a, veselje, apetit si spet popravi,
Ptice reče, tu pri meni boste pele,
V svojem glasu boste mi žgolele...

Prislihne žolna, deblo onemi,
To je čudno vendar dobro, se ji zdi,
Le vrabec, sivček menita drugače,
Sova drema, lastovka igraje skače...

Vedno manj je drobtinic pod mizo.
Ljudje, vabljeni ste k novi pravičnosti.
Luknje, ki jih imate v zavesti,
si lahko napolnite s humano dobroto,
s srditim in odločnim uporom.
Z odločanjem, ki vam je ostalo!

Blaginja je dolga lista pravic,
ki izključujejo dolg seznam zločestih krivic.
Ničesar ne zamolčite, ničesar ne
izkrivljajte, ničesar ne potvarjajte,
ničesar proti vašemu življenju ne sprejmite!

Malena, dovoli mi, da trpim
za oba, ko se podirajo gradovi
sanj, želja, nepozabne noči;
ko vse vrag jemlje, ko brez krvi iz žil krvavim.

Dovoli mi, da sam ostrogo goltam,
na čereh, razvalinah samo najinega stolpa;
ko trn, gošča, me bosta vzela v objem,
ležal bom, kričal iz mojega, tvojega telesa.

Nebo je polno z oblaki,
katransko črna prevladuje,
nebo je polno s koraki,
ničesar več tam ne domuje

Nebo je polno z oblaki,
oblaki polni so vode,
sonce s hitrimi koraki,
proti domovanju gre

Iskal sem te v mimoidoči,
v več glavi množici,
med pisanimi oblekami,
čudnimi parfumi, v široki, dolgi ulici.

Zaman sem te tod iskal,
tekal, s pogledom prebadal
prebodene, mrke, tuje poglede,
da bi te zaznal, uzrl, samo to sem hotel.

Vsak šum, miške smeh v sobi, ure stenske tik-tak,
mačk zaljubljenih ženitev v noč aprilsko
ujel sem, snemal na uho, še z ulice opotekajoč korak,
brez sna, srce moje ljubeče o njej je razmišljalo.

Misli, kot valovi oceana, kot plima in oseka,
so me oblivale, valovale, mi spati niso dale;
notranjost moja, razburkanih časov vajena,
presenečenj, bila je kot osišče, mravljišče.

Počutim se kot kamen na cestišču, peščenem,
v družbi drugih, drugačnih, ne enakih sebi,
takih, vabljivih, zaprtih kot školjka,
katere popotnik med hojo z nogo odrine,
morda pobere, pogleda, komentira,
ali celo ponese s seboj, kasneje shrani, odvrže...
ker morda skriva v sebi nekaj več,
za nekaterim nevreden pogleda,
nekateremu popotniku pa pomeni dragocenost...
za kamen, popotniku skozi čas, naš čas...

Samo en velik NIČ si od tebe želim,
le to me lahko zmami in prikliče nazaj...
Za drugo ni časa... v zavesti se kamenje ruši,
le votli odmevi besed v izpraznjeni duši…
Samo on lahko jemlje in lasti si me,
en velik NIČ mi danes pomeni VSE!

Eno malo slikanico imam za refleksijo.
Oči se precejajo vanjo v sijočih nočeh
skozi zasnežene zamete duše,
ko iščem gib, ki še diha in se pretaka po krvi.

Razmišljanje odpira uvid v drobljivi čas,
ki se spopada s kresnicami samote
in nagubano kožo spomina,
raztezajočo po tistem koščku zemlje,
ki se ne more odtrgati od njega.

Nuška & Kanika………

Ko že dolgo več ne bo sledov o meni,
dvigni glavo proti nebu, šepetu zvezd verjemi.

Pogled, bolečina v grudih vrta v prostranstva kozmusa,
v nočeh samotnih, lune sijaj mi nežno govori, kot ti nekoč, me boža.

Ko več ne bom smehljajev risala ti na obraz,
oživi me z ljubeznijo na potovanju skozi najin čas.

Neskončna pokrajina. Iluzija prostora.
Gibanje sreče po bohemskih poteh.
Črkuje se zasončeni dih lepljivega vonja.
Schopenhauerjev obstoj stvari, ki jih ni.

Kakšne okoliščine bi morale vladati,
kakšno vreme bi moralo biti,
da bi se iluzije osvobodile vabe ptičev
na svoje brezlistno drevo.