Jaz vem zase svojo zgodbo.
Svojo pesem, tvojo sodbo.
Ti ne vidiš moje bolečine,
ne poznaš me, nepomembna last sem ki na hitro od tebe zgine.
Bled spomin sem sredi hladne zime,
oživiš me, ko težko je in ko te prime,
da bi jokal se, lagal..
Energijo mojo v nič dajal.
Mene pa en sam hudič,
ne pogleda, nisem nič.

Prijateljice bomo za vedno,
saj brez vas je življenje bedno.

Ko smo se spoznale,
smo vse na stran dale,
saj smo se bale,
da bomo prijateljstvo zaspale.

Zdaj ko vem, da prijateljstvo je pravo,
lahko grem na vsako zabavo.

Maruša, 11 let

Večer se je bližal, nevihta,
nestrpno sem jo čakal,
prav grozljivo je bilo, burja
je »škure« trgalala, vrata, ves svet zunaj je bobnel.

Strele so, kot kače ognjene
švigale, se v goro zabadale,
ves klanec, cesto osvetljevale,
žarele, z gromom plesale z dežjem, se veselile.

Ilovica rdeča, zemlja zorana, duh akacije,
žica rjava, bodeča, rovi na sveže skopani,
odtisi gum, vojaško globoki, vidni,
človeški izmečki, suhi, prazne konzerve.

Dim vali se preko močvirnega loga, poljane,
ptice črne, glas njihov zlovešči dušo razdira;
vasi prazne, zapuščene, hiše podrte, požgane,
tabor v bližini, oficir vojaka prostaka nadira.

Od bola do bola prelazi
ljubav otoke svoje
i sadi korjenje
koje zatim natapa plač.

I nitko, nitko ne može
pobjeći koracima srca
koje trči, šutljivo a tako
krvoločno , pa nisi ni ti.

Zahod iz vzhoda je iskal vzhod z zahoda,
da skupaj najdeta izhoda...

Ko že želiš ostati na vzhodu ostani...
Sonce sije za vsakega
In se vse obrača
Se vse vrti
Se vrača
LeTi...
Ti..
I.

Težko je razumeti
bistvo življenja;
menim, da se ga meri
preko ljudi, njihovega poznanstva.

Nekateri verjamejo, da
ga lahko merijo z vero,
ostali preko ljubezni, rečejo,
eni pa, da je življenje sranje, da nima smisla.

Jaz verjamem, da sebe
meriš po ljudeh,
ki se merijo po tebi,
te imajo za vzgled in v sebi vidijo tebe.

Že sama pomisel na
to, kje sem jaz in kje
je luna, njena senčna
stran, me spravlja v lebdenja stanje.

Kako priti do nje, do
njene sence, bivati
v njej, se hladiti,
je popolnoma utrgano… enako.

Se je zgodil prepir v volčji staji
potem, ko so mladega bikca
na travniku zelenem zagledali.
Lep bil, in masten, žarel je zdravje
in se svetlikal kot kresnička.
Bikec je tiho žvečil sočno travico
in o volkovih se sploh ni zmenil.
Le tu pa tam, le tam in tu
na te zverine prijazno pogledal.
Čeprav volkovom pamet ni bila tuja
se lakoti upreti niso znali.

Prišla je s pomladjo,
prav potiho, z meglico
jutranjo, z dežjem, soncem,
kot angel z nebes, z najlepšim nasmehom.

Bila je tako prikupna,
prisrčno, rahlo zmedena,
trepetala v srčku je
kot metuljček, ki je zašel med rože, trave.

Ne vem kdo si. Brez oči si.
Kot stepski tiger imaš telo.
Hodil si čez Iranske planjave,
kjer se je rodil Zaratustra.
Prvi med velikimi preroki.

Prihajaš iz Gilgemeša
z vero starih Perzijcev.
Heroj, mag, kralj, kdo si,
s kom se imam čast pogovarjati?
Težki tovor nosiš s seboj.

Padal sem, kot iglica
bora, smreke, macesna,
sem padal skozi meglo, jutra,
pomladnega, tistega leta 1991, 23. maja.

Burja, orkan ali Miloševića kašljanje,
ukazovanje iz Beograda, podaljšana
roka J. Armada, je hotela vse nas, hotela je
njih, nabornike pokoriti, mene je hotela za talca.

Življenje moje
mi nič ne pri doda,
nič se ne, med sabo povezuje,
nisem svojih delov vsota.

Nekaj se dogaja, nihče ni
name pozoren, me nič ne
vpraša, kot da so samo oni,
kot da sem brez telesa, brez duše.

Cvetoča bodičasta kakteja,
s podobnostjo zadirčnega osata,
razprta slast trnjevega okusa,
ogrnjena s plaščem pojoče krvi,
ritmično s teboj bi rado zaplesalo
divje hrepenenje, obsedenost
v dateljnih velikih oči.

Prestavi posodo svojega soka
na ustje razbesnele reke,
ob breg vlažne trave
in cvetočih razvozlanih čeveljcev.
Bodi pelod, ki ga sonce
spreminja v mošt, da ga čas zbistri
v vino in me omotičnega sprejmi
v potopitve, da bo skalilo moje
semenje v tvojem toplem trebuhu.

Šel sem tja, v dom njegov,
moj, v cerkev, hišo Boga,
da prosil bi, še več bogov
bi zate prosil, za tvojo dušo, sem prosil njega.

Bitje srca čutil sem svojega,
tvojega, križ nosi, stoka,
solze polzijo v notranjost,
duša joče, hoče svobodo, ljubezen… bodočnost.

Slišim čudovito petje ptic,
kot da bil bi nebeški klic,
v gozdu tihem je poet,
tam se čuje Angelski klepet.

V vetru zibajo se krošnje vse,
Kot da bi me pozdravljale.
Vsaka svojo zgodbo ima,
To je melodija mojega srca.

Hodim med množico ljudi,
meni podobnimi, enakimi,
gledam izložbe, v njih oni,
hodijo za mano, hitijo, mene ni.

Nekaj se dogaja, nihče ni
name pozoren, me nič ne
vpraša, kot da so samo oni,
kot da sem brez telesa, brez duše.

Vrtela se je na pirueti morskega vala,
razpljuskana po zvezdah v trebuhu
in brstela v nakodranem smehu valov.
Plapolala je z zefirjem nežnega diha
med runo zlatega ovna. Duša sonca
v škrlatu in zlatu je jokala smeh
skozi dež, ki diha vonjave sena.

Veliki voz jo pelje skozi pletež sanj
premičnega svetlobnega opaža
v ugodje plovbe, v evforični sen,
vznemirjenje z zdravilnim spancem
in zdramitvijo juter, ki nosijo v sebi
tišine miru in ščegečejo žarek,
ki topli z Orfejevim glasom.

Hodiva drug ob drugem,
vase te vpijam in vlečem,
vsako tvojo besedo snemam,
lovim, v spomin tkem, shranjujem.

Korak tvoj mi pravi, sporoča,
da imaš vprašanje zame, za oba,
v srcu tiči, se ti v grlu zatika,
ne gre, čas nama beži, vse nama polzi, se odmika.

Nisem te prosim za krvi kapljo,
zrak, ki dihaš, ne za vid, tvoj
sluh, za energijo, življenja napoj,
ne za misli tvoje, želodca vsebino.

Nikoli nisem hotel, zahteval zase,
tvojih grudi, srca, nebeške tišine,
da ostal bi v tebi, v laseh tvojih,
čeprav si mi bila dneve, noči v sanjah.

Morda se bo komu čudno zdelo,
da sem se danes zbudila kot stonoga,
obuta v težke čevlje in da sem se
čudila številčnosti svojih nog.

Ena polovica nog je hotela proti jugu,
druga polovica pa proti severu.
Opazila sem, da me noge razdvajajo
in na pol razpolovljeni, mi ni preostalo
drugega, kot da se obe strani pomerita
v moči, kajti če nobena stran ni
spoznala, da nobena ekspedicija
stonoge ne more uspeti, ne na
sever in ne jug, če ni enotnosti volje.

Bila je sobota. Navaden običajen dan.
Kot strela z jasnega je udaril vame princip
zadostnega razloga, da se me je loteval
obup in da me je minevalo veselje.
Odložila sem svojo popotnico - ljubezen.
Spravila sem jo pod prozorno steklo,
z izbrušenimi površinami in opazovala
to čisto čustvo kako se lesketa.

Pod steklom sem videla najboljši del sebe.
Po lepoti in zanosu se mi je zdela
najlepša umetnina narave, ki seva
pod občutljivo glazuro kot nekakšno
tiho glasbilo večnosti, brez oblike.

Pomladne meglice se dvigale so, iz njiv sveže oranih,
beli so češnje cvetovi v soncu pomladnem blesteli,
svoja so nastavljali lička, toploti življenja iz neba podarjeni,
v jutru ranem, žarki so sonca, skozi veje dreves, mavrično
igrali, vigredi ples, ustvarjali čudovite prizore, skozi gozd, tod so hoteli.

K potoku se strmo je spuščala pot, k mojem potoku v objem,
to plavajočo stezo polno kristalnih brzic, slapov šumečih,
kot biseri iskreči se v zrak so podili, milijoni kapljic dišečih,
naprej k sončni svetlobi, skakljali, po strugi deroči se vili,
v slogu gorskih škratov in vil, poredno v dolino se zlili.