Ne bova si dopovedovala,
da vse, kar je med nama,
so sanje bile, da skrita
v njih sva prebivala, se v njih zatekala in ljubila.

Sanje sva sanjala ponoči,
jih izsanjala, se ljubila
z zaprtimi očmi, spala,
prepuščala se drug drugemu, meže, s čustvi.

Sjećaš li se milo moje,
našega dana, Nedjelje one
i buketa ljiljana bijeli
koje si tada poklonio meni.

Sjećaš li se milo moje,
zvijezdane noći one,
mirisa zrelih jabuka,kad
bila sam tvoja, bijela golubica.

Sjećaš li se milo moje,
one plave zore,kad na
rastanku si poklonišmo
samo, suze svoje.

Ne bova si dopovedovala,
da vse, kar je med nama,
so sanje bile, da skrita
v njih sva prebivala, se v njih zatekala in ljubila.

Sanje sva sanjala ponoči,
jih izsanjala, se ljubila
z zaprtimi očmi, spala,
prepuščala se drug drugemu, meže, s čustvi.

Pod soncem se ljubila,
v senci dneva sva, si gledala
v oči, iskala se, si želela
drug drugega, se strastno jemala in dajala.

V sanjah ni laži, ne sprenevedanja,
v njih ne prebivajo demagogi,
v sanjah Venera, boginja, jagode deli,
sanjajva sanje malena, da se nikoli več ne prebudiva.

Sonce ljubeče vzhaja,
lep dan bo, od tebe niti
glasu ni, ptička moja, si
bolna, a ti ni dobra kletka, voda.. hrana?

Novo kletko zate sem
omislil, skoraj zlato,
svetlo in prostorno,
vse bi dal zate, tudi, da me ni, da si sama, vem.

Kot kamen trdo je srce,
Ki ljubiti noče, vendar ve,
Kot solza, ki je ni, čeprav iskri,
Da čas brez čustev preživi...

A tudi kamnu čas se izteka,
Kot v gozdu je dorasla smreka,
Ko jo posrka, čas vase vzame,
Še preden kaj občuti, to dojame...

Živlenja nit je kratka, nežna,
Naj zaživi srce, ljubezen večna,
Ne potrebuješ nič, odpri le oči.
Dovoli ji, da v tebi zaživi...

Skrivnosta je ljubezen iz srca,
Ko čašo si izpraznil z njo do dna,
Ko dvoje je teles bil kot tolmun radosti,
V ljubezni združeni, v fortunini kreposti...

Če tudi žal spomin prijeten bo ostajal,
Zakaj bi čustvi tujimi, z besedami nagajal,
Da bi razlagal drugim, s tem se hvalil,
S tem prizadel bi sebe, še amorčka užalil..

Lepo naj skrito vsem očem ostane,
Saj čar v tem skrivnosti je, omame,
In če nekdo bo bral o tem, ne bo vesel,
Saj ga morda bi s tem še huje prizadel...

Kjer vrh Triglava seže v oblake,
Pogled v nižino je privlačen lep,
Pobrskal med skalovjem, bom iskal,
Da našel bom planin teh cvet...

Kot gamsove steze, poti,
Planika v soncu zažari,
Le veter, lahen bo dotik,
Ponesel bi s seboj je mik...

Da bi ti se za vse odkupil,
za vse nazaj kar sem ti storil,
vse ti obljubim da bom storil,
še do oltarja stopim, samo da se vrneš, zate bom molil.

Verjemi mi ljuba, da nisem
hotel, nisem z namenom,
da te ranim, sklenil pakta z vragom,
z njim sem pil, me je zavedel, ma mi je žal, res več ne bom.

Iščem svoje srce le kje je zdaj?
Vem kje je - tam kjer si ti.
In sploh mi ni mar da ga z mano zdaj ni.
Bije zate, želiš ali ne...

Tvoje dlani in tvoj topel pogled
Ga na varno skrivajo v sebi.
Dobro veš, da vsakič, ko zapreš oči
Me boš videl, želiš ali ne...

Oblekel belo srajco bom,
Nadel si mašen gvant,
Iskal dekle, bom glas srca,
Najlepših kar jih svet pozna,

Slovenski nagelj, šopek rož,
S seboj bom vzel na pot,
Čo našel pravo, ve srce,
Kako ljubiti ono sme...

Mi lunca sveti, kaže pot,
K dekletu grem v noč,
Da slišiva spet glas srca,
Kako me rada ima...

Jih prosil bom, če ženka bo,
Želim si je srčno,
Da sinka mi še podari,
Veselje v meni tli...

Ne bom ti več poklanjal rož,
Zamanj čakala boš,
Saj vem, da v mislih si drugod,
Vsak greva svojo pot...

A nekaj pa le vem, povem,
Pozabit te ne vem,
Saj lepih tvoji se oči,
Spominjal bom vse dni...

Ko drug poljubljal te bo v noč,
Objemal ljubil že,
Prisluhni pesmi v tiho noč,
Kje bije ti srce...

jože.k

Nikoli ne reči, da te ne ljubim.
Nikoli ne pomisli, da te zapustim.
Nikoli ne verjemi, da nisem samo tvoja.
Nikoli ne reci mi tega, slišiš, nikoli.

Ste se vprašali kje najde pogum ranljivo srce,
da vztraja še naprej,
da bije še, in vse odpušča,
da trudi se, da drugim novih ran ne pušča?
Kako živi srce, katero je bilo ljubljeno le enkrat
zelo na kratko,
katero je bilo strto in strto drugimi pred vami že
neštetokrat?
Ste se kdaj vprašali, kako je padati „z vrha stopnic“
po katerih si se vzpel s tisočmi
in in tisočmi krvavečih ran in nekdo, ki ti
ponudil roko, da obstojiš na njih si je
zadnji hip premislil in te potisnil dol?

Le šopek rož bi dal v slovo,
Objel, poljubil te,
V oči pogledal, vprašal te,
Zakaj zapuščaš me...

Odhajaš proč, ne vidiš me,
Ostajaš brez besed,
Le nakaj vprašal rad bi še,
Zakaj greš v širni svet...

Veš lunca tebi zdaj povem,
saj drugim še ne smem,
Da hodim k Ančki ponoči v vas,
Bojim povedati na glas...

Le kaj sosedje poreko,
Me fantje preženo,
Pri njej je lepa vsaka noč,
Ko ljubi na vso moč...

Me srečal je zidar,
Po verzih vprašal,
Naj pišem jih,
Da veter jih ne bo odnašal,
Ker veter je kot ura,
Kazalcev nima, rad moč v verzih vzame mraz,
Ko pride prava zima, mimo jim bo čas...

Poslušam ga naprej razlaga,
Je pesnik kot zidar,
Nad kralji vlada,
Če prava bo opeka, zgradba všečna,
V spominu bo ostala lepa, večna...
Le pravih najdi si besed,
Kar vsakemu po meri,
Čeprav ti prenekateri to zameri...

Nasmehni se dekliču , ki poljublja,
Ko ljubezen v objemu mu obljublja,
Le rinkca brani se, fosilna je navada,
Saj danes kul brez, moderna je razvada...

Nekje v daljavi slišim spet prepir,
Le kaj ljudem je, spet kalijo dnevni mir,
Nekdo na rolkah preveč hitel se zaletel,
Ko v trku padel, slušalke nehote mu snel...

Samo prijatelja sva si
lahko, takšna prava,
kot so prijatelji,
ne da rineš vame, saj razumeš, da se dol dajava.

Veš, to meni ni, imam dovolj
tistega, no, saj veš »daj hlačke dol«,
doma pri meni, z mojim se dajava dol
z ljubeznijo, potrebo, res mi je tega dovolj.

Priznam, bil sem neroden,
kot slonček v porcelanu sem
bil, ko sem te prvič 'dobil',
mi je bilo, kot da sem se ponovno rodil.

Z Boča sva šla, bilo nama
je vroče od poti, napora,
rinil sem vate, te prosil,
svoj rilček bi rad ti dal v tvojo nebeško tišino.

Mirna noč z zvezdami obsuta,
lepa beseda v copat obuta.
Narisan cvet - tebi podarjen,
živahen metulj z barvo obžarjen.
Skriti mesec, za mojimi očmi -
gledam mrk ko se zmrači.
Tiha pesem bled dotik,
neznan šepet innemi krik

Vse to vzame čas,
čas spomina, ki je v nas,
vse pobeli da zbledi
še tako rdeča gosta kri.

Deževne kapljice polzijo...
Kot solze.
Le redke imajo moč,
Ostajajo, obmirujejo...
In z njimi sem jaz.
Brez moči, z bolečino.
Brez moči proti tistim, ki so me prizadeli...
Tistim, ki imajo moč ob svoji služabnici,
Tistim, ki jim je laž sveta,
Ko z ustrahovanjem dosegajo svoj cilj...
Ki v strahu pred resnico pokleknejo,
Se sami sebi spovejo,
Ko si naložijo za pokoro še večjo laž,
In zaspijo spokojno...lahkotno,
Pod težo bremena, ki ga ne čutijo...

jože.k

Tam, sredi visokih trav,
kamor redko človek zaide,
kjer živijo legende, bavbav,
od koder nikamor nihče ne uide,
v travi globoki, v travi visoki,
vre tolmun zeleni, resnično globoki,
ob njemu rastlina nežna počiva,
listi njeni, dišijo ti v roki.
Nežno cveti ob tolmunu izvira,
s korenom se trdno njega drži,
v kroni dišeči ljubezen zapira,
če jo poljubiš, v globine zbeži.
Redki so tisti, ki jim je dano,
te rože prekrasne videti cvet,
morda nekomu z dlani je prebrano,
če videl bo njo, bo videl ves svet ...