Ti sonce si moje,
ti moj si obraz.
Ti luna si moja,
moje duše odraz.

Oči so sijoče,
kakor da se biser joče.
Noben glas iz tvojih ust,
priti noče.

Samo tu si,
pred mano.
Zdaj vem,
kaj naj s sabo.

Slišim udarec vesoljne ure.
Prodoren zvok gonga.
Guba se mu brezno.
Groza praznine.
Slutnja na novem poganjku.
Duhovni fantasti vstajajo
iz konserviranih trupel
z voskom v ušesih.
Premikajo se koordinate
brezcelične anonimnosti.
Zmaličene votle lobanje.
Futuristični parniki plavajo po
razsvetljenih ulicah kozmosa.

Ne bom vzela, tudi pustila ne bom.
Ne bom jokala, saj Ti si sreča,
najnežnejši sončni žarek v jutru,
le živi in bodi srečen, le smej se,
tvoj nasmeh prežene vse črne oblake.
Vedno bodi takšen kot si, ker si krasen.
Saj si Ti najlepše, tako ljubko bitje.
Le živi, saj si ti - življenje moje.

Skoraj od vsega sem osvobojen,
še od sebe nisem več odvisen,
le od tebe, duše tvoje
sem odvisnež, zasvojen od lepote.

V sistemu si mojem
sostanovalka, na odru noči, sanj
v glavni vlogi nastopaš, briljantna
si, ko z nogami kot gazela
elegantno, vzvišeno, tankočutno
vame, v sanje moje stopaš.

Gledal sem jo,
a je nisem videl,
pogled moj v prazno
zre, sem klical jo, nje nisem slišal.

Glas moj v prazno
valovi, kot ptič s perutmi
zlomljenimi v globel, v brezno,
ni ona, odmev izmučen, sam se vrača, doni.

V vodi leži telo moje
belo, modrikasto,
pegasto,
lasje razmršeni lebdijo.

Oči brezbarvne vodeno
zrejo v nebo, začudeno,
ga ne vidijo,
niti senc, ki govorijo, ne slišijo.

Ti si žebelj v mojih ranah,
ponovno jočem na tvojih ramah;
dodajaš sol na moje rane,
niti solza te ne gane.

...

Potiskaš me pred vrata pekla,
vstopava v ero zla.
Kot morfij potrebujem te,
saj kot mamilo ljubim te.

Stojiva pred oviro,
prepreko, ograjo,
pred dilemo, odločitvijo,
če sploh naprej in če, kako?

Med nama stoji,
se vzpenja, grozi,
ne da nama dihati,
trezno razmišljati, skeleče boli.

Biti sam, samota boli,
človeka ubija,
ga uničuje, mori,
mu živeti ne da.

Sam, brez sna v nočeh
dolgih, s solzo v očeh,
v duši, v srcu bolečina,
povsod tema, nema tišina.

Kot cvet dehteč,
Očarljive tvoje so oči,
Sproščen je smeh na licih,
Skrivnosten vselej se mi zdi...

Ne vidim gub na licih,
Ki letom so pripete,
Piše jih življenje, meni, tebi čas,
Postanejo sopotnik naš...

Pridi mi takrat,
ko boš čutila
v sebi nemir, ko boš sama,
ko boš žalostna solze točila, pridi vsakokrat.

Čakal te bom
s soncem v očeh,
s pesmijo zvona, sam,
v objemu valov ljubezni, v toplih zvezdnih nočeh.

Ne maram, da me
kdo ne mara,
da me vara, še manj, da
jaz sem tisti, ki sam sebe ne mara..vara.

Nočem, da je
dan enak dnevu,
da se dobra volja umakne gnevu,
hočem, da se tudi podnevi porajajo sanje.

Ne. Čeprav misliš, da si -
ne, ne poznaš me, ne moreš...
Preveč je dvomov,
preveč je obžalovanj.

Oprosti! Nisem želela...
Ni tvoje krivice v tem...
Tako se je moglo zgoditi.

Ti ne veš kolikim ljudjem
si spremenil življenje na boljše.
Vsaj dva (čeprav nisva midva, ali pa...?!)
sta zdaj srečna!

Nad teboj klečim,
vsa si lepa, obraz
tvoj mi govori, senca
čezenj, žuborenje krvi v tebi je telesa govorica.

Vsa si mi predana,
me ljubiš, drhtiš,
vame utiraš, prelivaš,
sokove strasti, ljubezni hotenja… življenja.

Skupni prostor imejva
pod soncem, del njih sva,
del tega sveta, nisva
iz planeta drugega, sva spočeta od Boga.

Bodiva skupaj na poti,
hoji po meglicah pomladnih,
med polji, v rosah jutranjih,
objeta opazujva nebo v zvezdnih nočeh.

Povedal rad bi kaj nekoč se je zgodilo

Stoletje več od tega in noči je že minilo...
Graščak graščaka k sebi v goste je povabil,
Pobral še zadnje od tlačanov na oliko je pozabil,
Kokoši, kravo je rejeno, tlako večjo, slastno, obilno...

Na dvoru je tlačane oblekel svojo skrito svilo.
Naj gost le vidi, da tu vsem je sladko, milo,
Sam jedel bo kokoši, menda za gosposko so zdravilna,
S kravo pol pečeno drugim stregel bo, saj raja je številna....

Saj ni res...
Povsem blizu, na dotik roke si mi priletela.
Tako nežno majhno bitje...
Morda me želiš le videti ?
Tudi jaz sem bitje,
Ne vem,
Morda si me s kom zamenjala,
Kaj pričakuješ, želiš ?
Ničesar ti ne morem dati,
Se te dotakniti..
Potem bi odletela...

Na koncu 'šanka'
naslonjen, te opazujem,
ko smejiš se, te s pogledom
spremljam, ko natakaš, tako mična si, baročna.

Zavese dima
cigaretnega več ni,
pogled moj megleni
od kemije, od tebe, oči rdeče, je kriva klima?

S teboj bi rad bil!
Tam, kjer si, si sama
med njimi, stroji žarečimi,
ljudmi z velikimi apetiti,
potrebami psihološkimi,
fiziološkimi.
Bil bi s teboj,
ko se prebijaš skozi oblake
prahu, med roboti, tehnike
dosežki, napravami za mučenje,
srednjega-atomskega veka.

Iz dneva v dan, iz minute v minutu.
Predobro veš, zdaj ne le slutiš.
V vseh svojih barvah in različnih oblikah.
V mojem srcu nežnost vsakič zbudiš.
Veš, da so vrtnice po tebi dišijo.
Deževne kapljice se s tabo smejijo.
Vsak slavček na veji poje le tebi.
Vsak sončni žarek si želi k tebi.
Včasih si velik, včasih malo manjši.
Včasih močan, včasih zaspan.
Vse barve, dišave najboljše omame.
Vse je v tebi, vse je na tebi.
Najboljši si veš?!
Tudi, ko spiš...

Spet sonce z žarki svojimi zamuja,
Kot da mu mar ni,
Kakšno jutro je rodilo, nam ga dalo,
S toplino nas bi nasmejalo,
Če bi toplote, sončnih žarkov darovalo...

Daj sonce, le zasveti, daj moči,
Ne le kadar se ti zdi,
Vsakemu ki v duši še trpi,
Človeku skrb preženi, bolečino,
Polepšaj dan, preženi oblakov mu sivino..

Ko sem bil še otrok,
so vsi, mi glas je govoril,
da v življenju lahko,
kar si želim, tudi dobim, vse kar hočem in sem verjel.


Odpravil sem se na življenja pot,
da uskladim svoja dejanja
z realnostjo in sanjami, ne tod
ne tam nisem uspel, v principih do nje sem izgubljal tla pod nogami.

... Zaprem oči, se prepustim
soncu, vetru, ki me boža...
...moje čute prebudi,
kot struna zadrhti mi koža...

Zvezde zgoraj se blešče...
in kot da svet za čas ne ve.
Iz trde teme stopiš ti,
bleščeče svetlo-modrih oči.

Približaš se, srce drhti...
preplavi me prijeten val;
da ljubim te, ne rečem ti;
prijatelj si in ni mi žal...