Sanjam te, podnevi
te sanjam, ljubezen moja,
ponoči sem, ljuba moja,
buden, ne spim, ne morem,
bedim, razmišljam in tuhtam,
zaspim, ko se zdani.
Živim zate, danes
živim za oba, jutri
bom še morda živel,
pojutrišnjem tudi,
če živel sem včeraj,
ne vem, saj živim zase danes.

Spet mak rdeč, dehteč,
Na poljih vabi k sebi,
Ta nežen cvet omamen,
V pesmi bom poklonil tebi...

Že vetrič rahel mu nagaja,
V barvi , nežen se razdaja,
Iskriv, privlačen, je čarobno lep,
Zato poklanjam v pesmi ti ta cvet....

Ne morem razumeti modrosti dreves
in njihovih zatopljenih misli vase.
Kot mamutove kosti imajo debla
In krošnje se zeleno razživijo
v pomladanskem smehu,
ko posrkajo luč poletja
in poskrbijo s svojimi sadeži
za ljudi, ki jih niso nikoli videli.

Ko prideš z vetrom valujočih polj
v njihovo bližino, slišiš glasbo,
ki se razcveti v krošnjo in simfonijo.
V telesu drevesa mirujejo,
dokler jih veter ne vznemiri
in se srečajo z vodami.

O luč, namenjena videnju,
ki me obnorevaš s poželenjem.
Gorim in se spreminjam v pepel
»Feu la cendre«.

Ne pleni mi ognja mojih strasti,
ne pleni mi obzorja.
Ne zapiraj me v predale
učene nevednosti.
Ne zmanjšuj me,
hočem videti do kje pride
razodetje mojih strasti.
Kje so meje razvnemanja.
Ničesar ni zunaj mojih misli.
Vse je v meni.

Na konec hodnika vidim,
dolgega temačnega rova,
svetlika se nekaj, del žarka
sončnega, je svetla točka ali sanjam?

V prahu, v temi,
na tleh leži, se sveti,
obroček, uhan, osamljen,
od nje je, njej podarjen, od nje izgubljen.

Težak je boj, v bolezni bolečine,
A nasmešek z lic ji ne izgine,
Verjame v jutri, sončen lepši dan,
Da bolečine v noč prežene, kam drugam..

Kot bes bogov v boleznih jo obdaja,
Somrak bogov, usoda ji nagaja,
V bolečinah, v bolezni k tlom tišči,
Ko zdravja ob sinovih si želi...

Bil je eden tistih dni,
ki jih odbiraš zase
in sonce te izbere,
da pokuka noter.

Odloži ti nekaj mirne sreče,
tistih topel nasmeh,
morda žarek ali dva upanja,
da te odžeja prebujeni sen.

Sprehodiš se po svežem
zraku in verjameš v sanje,
občutiš dih mladostne ljubezni,
naseljen v poznanih stezicah.

Nad obrežjem reke
se zibajo sence dreves,
oblaki praproti
in vonjave po lipi.

Jasen dan se mi ovija
okrog duše
in hoče biti mati.

Me pot peljala kjer Vipavska je dolina,
Kjer vas je KOZJA PARA,
Pogled na gozd trnovski jo obdaja,
Vrnivec potok, postani tam, prijetno ohlaja...

Bil nekdaj mlin je, zdaj miruje,
Nad vasmi, kjer Sv. Florjan,
Spet drugim Sv Peter te opazuje,
Mišje brdo, Čaven, Kucelj tam kraljuje...

Poljub na usta
tvoja, rdeča in napeta,
sladka, kot jagode
zrele v rosi jutranji obrane,
poživi me, moč mi daje, mi daje poleta.

Dotik bradavičk,
tvojih prsi čvrstih,
v meni zbuja tek
po življenju na plahtah belih,
v nočeh s teboj na plažah, davnih oceanih.

Kot majhen otrok sem v pravljice verjel,
Sanjal o srečni družini in si jo želel,
Verjel sem da dobro je ključ do sveta,
Ta sreča bila je del mojega srca.

To malo srce je veliko bilo,
V njemu se skrivalo bogastvo je vso,
Življenje sprejel sem kot nebeški dar,
Vedno za vse ljudi bilo mi je mar.

Ves sem v oblačilih
čustev in hrepenenj
po tebi, stkale so jih
misli, dolge sanje v nočeh.

V večerni tančici,
da prideš, te čakam,
ko pade mrak, jo snamem
za lepoto srca s čustvi.

Med kapljami dežja
premikam noge, telo
hrepeni po tebi, želja
biti s tabo je neizmerna.

Korak previdno
me vodi med njimi,
kapljicami, ki padajo
kot solze tvoje v noči,
ko sama si in ti je težko.
Hitel, bežal pred njimi
sem, pred tabo, si oči
zapiral, srce, mi žal je,
me duša boli, rad videl bi,
da prideš nasproti mi,
po poti najini, tlakovani
s poljubi strasti, z mesečino
srebrno osvetljena, da prideš
takrat, ko sonce bo jemalo slovo;
takrat, ko dežuje, hodim jaz,
sledi v vodi so nevidne, jih ni,
ko pridem v svet tvoj, te obiščem, povej, kje si.

Skozi vrata ne more nikoli
vstopiti in izstopiti isti človek.
Nikamor ne more brez
kakšne dodatne ljubezni.

Prihajanje in odhajanje
je kakor izviranje vode
izpod skale, ki jo tok zapušča.
Vsakič privre druga.

Za vsakim prsim košem
nekdo pride in mine,
medtem pa živi
kot zbiralnik in oddajnik.
Skozi pore za obzidjem iz kosti
vstopa brezbrižnost, kot ličinka
in lazijo črvi v notranjo negibnost.
Osuplo skozi luknjičavost kože
potujejo v notranjost,
globoko zlezejo v kletko,
se naselijo in lazijo po belem apnencu.
Ponotranjeno oglašanje, zgoščanje,
plezanje, vzpenjanje, padanje,
izgorevanje skozi dimnik kože
na meji, kjer se človek dogaja.

Z enim očesom opazujem svet,
z drugim motrim sebe.
Sprašujem se, s katerimi čutili
bi mogla zaznati, da pri tem
očesi ne bi kockali za zlatnike.

Strmenje nima leska čistega zlata.
Le sončnica s svojim gibanjem
in kroženjem za soncem
je pridobila njegovo težo in barvo.
Očala pa niso spodbudna za delo,
ker so podrejena orodja
za spreminjanje resnice.

V tolmunu reke, tega
našega časa sem našel
te, črni dragulj moj, bila
v školjki si bisernici, sem povsod te iskal.

Globoko v vodi
preteči, temno zeleni,
med drvečimi kamni,
v vrtincu življenja, na dnu, bila si v školjki.

Z nogami bredemo po mlakužah
in brozgamo po blatnih kanalih.
S skodranimi lasuljami
med krošnjami dvigamo jambore,
kot nekakšne zastavice plapolamo,
se obešamo za vrvi in zvonimo,
pritrkujemo dihanje in se vzpenjamo
med medene kite in pozlačene kosme.

Dvigujemo se še višje, čez robove
srčne mišice in brusimo kristalne
ploskve drugih svetov z zobmi,
jedkamo nebo s plinastimi izdihi,
svojo kožo spreminjamo v tkanino
in jo pokrivamo z dragocenostmi.

Ko iščeš razpravno dvorano,
da bi uveljavil svoje pravice
na tribunalu vesti s pravično sodbo
zavesti, se ti čudno zdi,
da ni nikogar v njej.

Saj ne more biti,
da ena oseba toži in sodi.
V eni osebi tožilec, sodnik in še odvetnik.
Nauči se gledati sebe z očmi drugega.

Leživa na oblakih čustev, meglicah
jutranjih, sencah večernih,
pijeva roso s cvetlic,
koktajl s sončnimi žarki ob žvrgolenju ptic.

S prefinjenostjo svojih čustev,
spoštovanjem lepot,
nudiva drug drugemu sebe, splet
bogatih radostnih trenutkov, užitkov…. sladkost.

Kot vila v belem,
čipkastem, prosojnem
velu si bila, ko prižeta
tesno sva srci čutila in plesala.

Vso sem te čutil,
čutila si me, sem pot
vabečega života občutil,
reko naraščajočo v tebi, povsod.

Odakle su došli, kojim putem,
kako su prošli, ti tvoji nečujni
koraci, kako su mi u dušu ušli?

Osvoji me svojim usnama, od najslađeg vina,
očima mrkim crnjim od noći,
rukama nježnim, drhtećim ko klasje žita,
tvoj glas osuši sve rijeke moje.

Znam, ljubav ne može letjeti a da se ne
zaustavi, u tvom zagrljeju grlim sve čari života,
svaki put je kao nikada i kao uvijek, životu mom
si poklonio zore pune ljubičica.

Vračanja v čas ni.
Poznam umik iz časa,
Vendar nimam izkušenj,
da bi kdaj živela
izven te dimenzije.

Živeti v času
ni samo potrditev,
da brezčasje obstaja.
Vse ima nasprotni pol.
Svetloba in tema.
Ljubezen in sovraštvo.
Pamet in neumnost.