Vonj praproti,
kopriv, velikih listov lapuha
ob vodi žuboreči,
nama je silil v nos, ušesa,
ko sva tesno objeta stopala
po stopnicah, lesenih, črnih,
pragovih, ki služili so nekoč 'konjičku, ki ogenj bruha',
vkreber med zelenje
sva šla,
med trave cvetoče, travniške cvetlice;
na vrhu stopnišča
si rekla mi, da ne bi odšla,
da bi ostala v tem raju, samo za naju, da pobegnila
bi od njih, hrupa mestnega..vrveža,
od vseh, ki ne mislijo kot ti, kot midva.

Strmim skozi okno...
Opazujem bes naravnih sil...dež...
Ko neustavljiv veter uničuje kot za šalo, odnaša, lomi...

Strmim in razmišljam....
Kam nas vodi odnos do narave.
Pričakujem, da ljudje spremenimo miselnost zdaj...

Strmim in zgrožen opazujem
Čakam, da se pomiri vihar na svoji poti.
Da se spremenimo v sebi, z navadami..že danes....

Pogrešam
adrenalin
in vsa spoznanja,
ki ti z njimi
rade volje
postrežejo
razne zbirke
nakopičenega
uporabnega
znanja.

Jočeš kdaj morda,
kadar nihče te ne vidi,
v trenutkih, ko se ti stemni
in ne vidiš več poti
jasne in pregledne,
ko se čutiš tujca
tudi med prijatelji,
ko nimaš več moči,
da svetu kazal bi
le vesel izraz,
ko se tvoja vera ruši
in ti je tesno pri duši…

Postarano dekle
hiti po ulici,
spotoma srečuje
vseh vrst ljudi.

Postarano dekle
se med vsemi temi ljudmi
izgubi;
zanjo so in ostali bodo
le naključno mimoidoči,
ki jih je še najbolje pri miru pustiti.

Vedro asfaltnega katrana
je zlito na Sokratovo enačbo
um = krepost = sreča.

Krepost je naredila samomor
v trebuhu Fortune.
Niti kondom ne bi rešil njenega
vdora in pristanka za zaploditev.

Dioniz, sin Zevsa in Semele,
bog vina in opoja,
bog razposajane objestnosti
je v trebuhu Fortune sprejel seme
kreposti, a iz njenega glasu
in apoliničnega nasmeha
se je rodil tragični človek.
Goethe bi temu rekel:
Prinesli so čisto luč,
a ogenj ni bil več čista svetloba.

Srce kao šetalica, lutalica, kao
ranjena ptica.Duša kao obala
pusta,nekad tako posustala,
boreći se sama sa sobom.


Zato Ti! Ne budi tužan,kažu:
"Poslije svake kiše posije sunce"
Napravi korak, znam, neće biti lak!
Al, Ti to možeš. Znam, Ti si jak.

Povej mi le, da rada me imaš,
Vem da ti, to še vedno znaš,
Dal sem ti vse zvezde z neba,
Skupaj srečna sva bila.

Lažeš mi, da z drugim se smejiš,
Vem da le ljubezni se bojiš,
Ne priznaš, da ti ljubiti znaš,
In da z drugimi se le igraš.

Sovražim, ko ne zmorem prenesti,
čustev ki uspejo me zmesti.
Sovražim, ko bolijo in ko žarijo,
kot sonce in Te, za seboj, pustijo.
Umiram od želje, da bi ostala,
da bi se ustavil čas in bi ostala samo dva.
Jaz in Ti.
Želela bi si da se izbriše vsak oblak,
želela da obstoji vsak korak.
Okrog naju prazen, umirjen svet -
razprostrl bi se tisti travnik spet.

To je moj očka
in rad ga imam!
Vsak dan komaj čakam,
da se z njim igram!

Moj očka je ogromen!
Z mano se lovi!
Vse okoli naju
se trese in bobni!

To je moj očka!
Visok je kot drevo!
Vse lahko dosežem
z njegovo pomočjo!

Ne dežnik, oblaki zapirajo
zastrto zaprtost neba.
Oblaki, za katere ni odgovoren
skoraj nihče. Tudi koliko sonca
bo podarjeno, ne odgovarja
skoraj nihče. Če radodarno bo,
na vsaki livadi, skali in polju
se bo vsak lahko odpočil in se nahranil.

Pozabljeno bratstvo bodo žarki zbudili,
veselje se bo okrepilo
in dihalo svoj sentiment.
Čuti se bodo prebudili in oživeli.
Obilna bo setev in obilna bo žetev.
V razkošju obilja bodo živeli ljudje.

Prikrita sva na ulici,
v vežah temačnih,
parkirnih prostorih,
le v sanjah sva na očeh sebi.
Skrito delujeva,
kot v filmu agenta Bonda,
se izmikava
pastem,
ljudem,
ki kot statisti kvazi umetnosti, tragikomični
pajaci hitijo za senzacijami,
odkrivajo že odkrito,
ljubezen greh imenujejo,
o njej pišejo, kot da so
odkrili toplo vodo,
prihod Marsovcev na Zemljo.

Muc naš tigrasti
nas vedno kratkočasi
s svojimi raziskovalnimi pohodi.
Kot ljubitelja klasične glasbe
ga presneto mika naš klavir.
Naša stenska ura
ga je čisto uročila,
kazalci, ki se po številčnici
sprehajajo,
pa se sploh ne zmenijo
za mijavkajoči glas,
ampak še naprej nemoteno
do pičice natančno odmerjajo čas.

Ne teptaj mi srca
z brezbrižnostjo dneva
samoljubnost nespodobna.

Ne teptaj utrujeno srce
izmučeno od življenja
preveč boli strto srce.

Ne teptaj moje srce
ubija ga samota
rado spočilo bi se srce.

Jaz se pa že smučat znam
čeprav še majhen sem fantič
drvim čez hrib na drugo stran.

Očka opazuje me v skrbeh
prav nič se ne bojim
za menoj hiti na smučeh.

Komaj jaz mu ubežim
vijugam po snegu sem in tja
in toplemu sončku se smejim.

Sivo nebo
zlilo svoj bes je na zemljo
trave klonile
pod težo so kapelj dežja
zavetje iskale
se k tlom priklanjale.

Veter vrtinči
nežen cvet dehteči
kmalu zabit je v tleh
list frfota
rad poletel bi,
kot ptica do neba.

Noči dolge, neprespane,
oči trudne mi spanec ne
zapre, misli moje
so skupaj
s tvojimi, ko se boriš, trudiš.
Dovoli, da sem s teboj
takrat, vedno, ko se jočeš
v jutru ranem, ko si otožna v nočeh.

Igrava se, igrava
igro čustev, hotenj,
strasti, življenja
igro, kdo da, kdo dobi,
kdo ima in kdo izgubi.
Karte vrževa,
da padajo na
mizo usode
iz trdega lesa,
črnega hrasta, temne
slutnje naju obidejo, ko jih gledava.

Korak moj stopa
negotovo v travo
rosno, mokro
od dežja, od vode potoka.
Sonce prekrivajo
temni oblaki,
deževni, mi telo močijo,
dušo, ki hrepeni
po nežnosti, toploti tvoji.
Telo izmučeno,
premočeno do kosti,
premraženo,
od vetra, večnega
popotnika gora,
temni gozdovi, smreka košata
bila je zavetje…streha.

Številko izbrisala sem iz imenika,
poskušam pozabiti njenega lastnika.
Globoko v srcé se zasidrala je,
saj s solzami zapisana je.

Kako naj jo izbrišem iz svojega spomina?
Utapljam jo v kozarcu vina,
a šestka noče se utopiti,
saj ne morem te pozabiti.

Nič, štiri, ena... šest, ***, dva
...tako bo bolje za naju oba...
Tri, ***... ena -kličem te,
srce pravi: ljubi me.

Kresnic spet tisočero v poletju zaživelo,
V nočni ples na jasi stotine pohitelo,
prijeten vonj po pokošeni trati jih povabil,
na nočni ples svetlikaojočih ni pozabil...

Prisluhni v noč, narava poje, se oglaša
V noč poletno pesem poklanja ti prinaša,
čeprav za nekatere le žuželke to so, murni, žabe,
Prepusti njim se, pesmi, uspavanki narave ...

(Nesreča pri Blanci)

Stoji v sebi,
ob cesti
kot krhek kandelaber
v telesu

votlih kosti
kot nevtronska zvezda.
Mlin poganja veter
in mu obrača lopute.

Tavajoči Adam stoji v sebi
z okusom gnilega jabolka v ustih.
Opravlja svojo dolžnost.
Stanje kaosa oskrbuje z redom.

Kot Mars in Zemlja
sva oddaljena
drug od drugega,
v osončju sva
utirjena, privlačiva
se, odbijava, potujeva
po začrtani poti usode;
gravitacija Zemlje,
njeni zakoni naju ne ovirajo,
naprej v upanju živiva,
da v vesolju, kjer se gibljeva,
drug drugemu slediva,
ni nesporazumov, ne prerekanja.