Med vsemi odnosi med ljudmi je verjetno prijateljstvo
najbolj zapleteno, nenavadno, težko ga je najti,
težko obdržati in od vseh nam ponuja največ.
Govorim kot ženska, katere življenje je bilo v veliki meri
osredotočeno na prijatelje in odvisno od njih –
ženska, ki je čut pripadnosti naslanjala na trajanje
prijateljstva. Ko se ozrem na svoje življenje,
ugotavljam, da so vse od mojih zgodnjih dvajsetih
let prijatelji povezujoča nit – vez s tem, kjer sem, kjer sem
bila in kamor sem namenjena. So moja potreba,
včasih moja blazina, včasih moji zaupniki. Spravljali
so me v smeh, me ganili do solz, me prizadeli,
mi pomagali in me spremenili. Nenavadno, da sem
imela tako srečo.

(Laureen Bacall, v knjigi »Zdaj«. Iz zbirke V dar in spomin, Helen Exley, Ljubljana, 2002.)

Danijela Premzl

Spet družba iz slo-chata smo se domenili,
pri Manci da bomo se skupaj dobili,
kjer na Dolenjskem Kočevska poljana ,
tamkaj bo družba vsa njena izbrana...

Vasica je obdana, naravnih lepot,
si potok Radešca utrl je pot,
krasijo jo hribi, sončna poljana,
malce iskana, premalo nam znana...

Nas vabi že miza, polna dobrot,
ko slavljenka Manca, si poje smejoč...
Njen praznik življenski, se par zavrti,
ob zvokih harmonike, sredi vasi.

Morje, udarjanje valov ob obalo,
vonj po slanem, prijetnim.
Visoko nad gladino galebi,
ki z naglim spustom opozarjajo na sebe...

A sonce žge, zareže se globoko v kožo.
Rahel veter je le obliž na bolečino...
ko pordečela koža prosi hlad,
lesketajoće morje pa vabi, vabi.

Rad bi segel v morje, poiskal zvezdo,
takšno pravo, ki bi jo vzel in gledal,
školjko, ki poje pesem, odmev preteklosti,
Ježka, ki je majhen, pa se ubrani pred vsemi...

Moja sanjska dežela
je preprosta,
a kljub temu neizmerno lepa.
Vanjo vstopiti pa nikakor ni preprosto –
zvijačno srce in srce, ki je mlačno,
nikdar ne bosta okusili
njene sladkosti.
Ta dežela kraljestvo je vseh čednosti.

Danijela Premzl

Pridejo dnevi,
ko se na videz
nič ne zgodi.
Vse se odvija
po naših predvidevanjih.
Morda se nam zazdi,
da ni kaj spremeniti
v tej ustaljeni
utečenosti.
Pridemo v skušnjavo,
da bi se kar toku prepustili,
ker smo že utrujeni.
Kaj vse nas bremeni…!
Ta, ki nam najbolj vztrajno
podstavlja polena pod noge,
pa smo največkrat kar mi sami.

Danijela Premzl

Kada dođe tuga i bol na dušu legne,
tad je srcu teško, tada suza krene.

Bolan ležiš u postelji, oko tebe prijatelji.
I ja bi bila, kad bi mogla, dotakla se
srca tvoga, čarobnom te rukom
dirnula, tijelo tvoje ozdravila.

Ti mirno spavaš a zora već rudi,
ko anđeo, u zlatnom jutru, pored
tebe stoim, gledam tijelo izmučeno
slutim, oh Bože! Kako se bojim.

Poznam tiha stanja trave,
zelene tišine in gibe ličinke,
ko vzleta metulj iz svoje bube
in roso, ki jo pijejo nevidne
pisave rož z njegovih kril.

Poznam veter, ki pleše po polju
in plimo vode brez obraza in spomina.
Poznam domove planjav,
obzidane s žgočim soncem,
še nerojene in neoblikovane sadeže,
ki jih nosi dež na zbolelo setev
in razpokano zemljo.

Vzljubile so te moje sanje,
ko mi v mehkih kretnjah
polniš fuge in se ugrezaš,
brizgaš me in znočiš
med pozibavanjem trave.
S senčno praprotjo
mi obraščaš poželjivo telo
in hladiš mačko
s pločevinaste strehe v meni.

Glas dežja pada na uho
in pušča sledi deročih rek
na ženskem dekolteju.
Besede zelenega vonja,
zveni, polni pomenov,
sanjam kraguljčke v daljavi,
svileno vznemirjanje
potopljeno pod lubje kože.
Razdeljena je nežnost juter,
odžejane noči s sladkim mlečkom,
pomiritev trpkega okusa.

Pajkovka s križem,
muha v kokonu mreže.
Lovec in žrtev.

Nadležna muha
brenči okoli ušes.
Ne prenesem več.

Osata pošast –
Črno-rumeno želo.
Lepota groze.

Pogled obada
na mehko, vlažno kožo.
Zanesljiv napad.

Bogomolka žre
svojega lastnega moža.
Usoda moških.

Metuljevo krilo
v dotiku cvetnega lista.
Pobožaj mi dlan.

Kobiličji let –
poskoki cvrčavih kril.
Vztrajaj spet in spet!

Hrošček na bilki
se maje v sapici vetra.
Zaupaj vase!

Goseničja pot
se plazi do metulja.
Odvrzi težo!

Skarabljeva smer –
z nogami rine nazaj.
Uporabi svoj slog!

Prileti hrošček,
rdeč in posut s pikami.
Sreča je v zraku.

Cvrčanje murnov
na blazini iz trave.
Zeleni stihi.

Debeli čmrlj
rine v ozko čašo rože.
Z glavo skozi zid.

Rogač na lubju
iz hrastovega debla.
Moč trde kože.

Škržat zapoje
v razbeljeno vročino.
Višina dneva.

Noč se bliža...
Noč in z njo sanje.
Morda si bom zaželel zvezdni prah,
hoditi po mavričnih poteh,
iskati zaklad na dnu morja,
svetlobo jutrišnjega dne.
In ko me v sanjah obiščejo vlle,
si bom zaželel, da postanejo resnične.
zato da polepšajo dan vsem tistim,
ki me imajo radi, tistim ki me ne opazijo,
da se ponovno rodi nasmeh vsem z bolečino v srcu,
vsem, ki jim je kraljestvo sanj nedosegljivo...

Razpoka v steklu
nad kazalcem iz ure.
Zamaknjeni čas.

Načeti rob, šiv
v obleki stare knjige.
Glodanje časa.

Raztrgan košček
papirja na moji mizi.
Preklani stihi.

Poganjek trave
iz razpoke na kamnu.
Premoč življenja.

Mladi borovci
med mrtvim kamnom Krasa.
Življenje hoče.

Drobni kamenčki
mi žgečkajo podplate.
Na prašni poti.

Odtis blazinic,
prsti v mehkobi trave.
Pojdiva bosa.

Ledena struna
stisne prste pod nartom.
Noga v potoku.

Žamet iz dreves
pred travnatim foteljem.
Loža brez karte.

Žvrgolenje kosa
v duru čričkovih gosli.
Duet večera.

Po-haikujem
po cesti japonskih muz.
Korak ljubezni.

V najkrajšem stihu
razlita pesem jutra.
Izdih tvojih ust.

Razprta usta,
pod arkado tvojih zob
obet jezika.

Zakopljem s prsti -
tja, kjer dišijo lasje.
Spletišče jutra.

Zamrznjeni čas,
odsev kovanca v zraku.
Ljubi ali ne?

Sem sklenil da bom močan...
Da bom premikal skale,
Morda bom usmerjal vodotote rek,
Pa spet pokazal pot oblakom,
Mogoče ponovno ozeleni puščava,
Zraste zlato pšenično klasje,
Prežene lakoto, nahrani miljone ljudi...
Ustavim vojne, poberem orožje,
Le tega uničim, vojščake pošljem domov...
Ljudem povsod po svetu zaželim sreče,
Sovraštvo spremenim v žarek upanja, v mir,
V prijateljstvo, da preženem zlobo, hinavščino,
Zato da si sežejo v roko, zaželijo lepši jutri...
Vendar nisem dovolj močan..
Samo želja mi ostane, nisem dovolj močan !

Noč dolga..tiha, okoli mene belina,
duh lizola..smrti, krvi, urina,
s strahom..grozo pomešani.
Pri oknu hrope nekdo v agoniji,
v sanjah kliče mater..ljubico svojo,
par kratkih vdihov in izdihov, hitrih,
slovo od življenja, morda
samo začasni odhod iz pekla,
taktični umik iz tega sveta
v svet drugi brez bolečin in gorja.
Skozi okno sobe bolniške
bleda svetloba iz ulice
na stropu riše dolge sence,
ki plešejo ples smrti, nočne more,
se igrajo igre preživetja..izginotja,
me opazujejo.

Želiš, da duša moja bolna ozdravi,
čašo zdravja mi ponujaš,
dvigaš visoko v zrak jo, preko Pohorja,
da jo napolniš s sonca žarki,
njih toplote,
z levico jo držiš,
nežno s pestjo jo stiskaš,
da ljubezen se vanjo iz tvojega srca prelije,
jo napolni do roba,
zasladkaš jo, oplemenitiš
jo z ustnicami, s poljubom jo pospremiš;

»Kdo si ti, da sodiš mi takrat,
ko globoko v sebi sem iz svojega telesa popotnik,
večni stražar čustev, ljubezni sopotnik?
Kdo si, da ukazuješ mojemu
srcu, kako biti,
kako naj diha življenje, nalagaš mojemu duhu,
kdo si, da vse to zmoreš, kdo?
Si Bog, si angel varuh moj ali hudič?
Kdo si takrat, ko sem v tebi,
kot v školjki odprti,
moč tvojo, strast nenasitno črpam
iz tvojih nežnih globočin, ko te po božje častim?

Metulja širokih in pisanih
kril opazujeva, od cveta do cveta
ga spremljava, kako leta, ga veter poletni odnaša
od naju v smeri gora… po najinih poteh.

Božava ga s pogledi, ljubkujeva,
mu srečo želiva,
da užival bi življenje kot midva,
se ljubil s cvetkami in poletel vse do neba.

Mu družico želiva,
mu je narava ne da,
usoda noče, da se v ljubezni potaplja,
jo uživa kot midva, da jo doživlja.

Po pustošenju viharja
sem spet začela rasti,
kot pomešana vegetacija
med različnimi pleveli,
ki so me hoteli zadušiti.

A vedno se izkaže,
kakšno močno rast mi daje
ta zemlja, v katero je bilo
vsajeno to moje telo
in kako odporna je moja duša.

Sonce vzhaja in me obišče
skozi veje platane,
ko mi oznanja nov dan.
Zvoki morja mi pravijo,
naj poslušam njihovo
pridušeno valovanje, ki pomirja.

Vse je izgledalo,
da bomo ostali
vsak na svojem bregu
s svojimi golimi telesi.
Vsakemu bo splezal kazalec,
ki ga meri v drugega,
pod lastno preohlapno kožo,
da naravna njen prt na sebi,
na katerem bomo drug drugemu
ponudili puščave za obed.

Prave vzroke nosi človek znotraj
s poslikavami v podkožje,
ko se do skrajnosti bojuje
za glasbo svoje strune,
vase zakopan pod kožo,
ki jo slači do nagote telesa
z obilo epitela,
ki ni bil prekrvavljen
in je odpadal v luskah od nas.

Rumena roža
se obrača za soncem.
V iskanju sreče.

Zrcalo sonca
v listih rumene čaše.
Spomin, ki greje.

Vijolični prah,
izdih španskega bezga –
sapa pomladi.

Oranžna pena
kipi pod robom neba.
Svit novega dne.

Krog iz vulkana –
v posodo oceana
potopljeni vrt.