Za vsakega človeka
obstaja neka dežela
in lepa je vse dotlej,
dokler je ne okužijo
z gnilimi usti in otipajo
s kužnimi rokami.

Ne pusti te oditi,
privezan si na jekleni drog,
na osvobojenem trebuhu matere,
oslepele od katarate.

Bi šla domov, tja, kjer moj otroški smeh odmeva?
Ne vem od kod prihaja glas, ki o ljubezni mi pripeva.
Kdo zna ganiti me tako, da solze brišem - moja duša?
Kaj me drži v kraju tem, zakaj srce me ne posluša?
Mi trmasto in vztrajno pravi, da četudi grem, srce bo moje tu ostalo (njemu verjamem).
A dom je tam, kjer je srce in tu pravil več ne obstaja.
Vihar naj vztraja, sonce žge, nebo grmi in strele naj letijo (če želijo).
Ljubezen vzela mi srce...
Zdaj točno vem - ne smem, ne grem.
Ne grem nikamor, tu ostanem.

Nič čudnega ni, da je razbijal
besede kot orehe, jih luščil
in ločeval jedrca iz njih.
V delček trenutka je vložil
svoje najpopolnejše stanje.
V eruptivnem izobilju truda
je hrepeneče hlastal sončne valove.
Ko je prišel do bistvenega,
je razgradil svojo občutljivost
na osnovne delce in odkril
nakopičeno virje v sebi.

Po stezi ob kamnitem zidu,
obloženem s cvetovi oleandra, sem stopal bos, brez
spodnjega perila, brez sramu,
pomislekov, predsodkov moralnih, samo frotirko sem imel čez.
Pred mano je hodila ona,
v bokih se je pozibavala,
kot gusarska trabakula,
telo njeno je bilo napeto kot v vetru jadrnice jadra;
upiral sem se, da bi sledil njenemu vonju,
pojavi, njenim čarom, lepljivemu znoju,
brisačo sem obesil na njega, korenjaka,
da sem imel proste roke, ko sem si na potnem nosu popravljal rosna očala.

Prav pošastno mi je bilo
gledati njo, vrv za obešanje,
kako se v vetru ziblje,
niha, kot da vabi me, kliče, hoče moje dušo…telo;
po vsej svoji dolžini se je zvijala,
kot kača strahu..prekletstva,
na koncu odrešitve odpirala
je zanko, čeljust grozečo,
da mi zategne vrat, zamegli oči, za življenje proseče.

V obupu tam svojem kleči, prosjači,
a mi se ne zmenimo , ne ozremo.
Njen obraz, kot ogledalo ki poči,
gube trpljenja urezane kot slika,
pogled njen prazen, umirajoč.

Moli kvišku drobne zgarane roke,
barva obleke izgubljene v mavrici,
zgrbančeni čevlji ne merijo več.
Kleči na prgišču peska, prosi.
Razkuštrani lasje, razmršeni od vetra.

Iščem in blodim
po zemlji domači
korenje in pesa
bohoti se v travi.
Krompir mi kriči
poberi me v gajbe
gižol se bohoti
na prekli prekratki.
Pridte pomagat
jesenske pridelke
zmetat v klet,
da zima za miši
poslastica bo...:)

Ne vem kaj naj še rečem, z mladino je križ,
Bo včasih najboljše, če ostajam le tih,
Besed sem že sit, če ful, kul le poslušam,
Da sem fosilen, povsem sem obupan..

Cel dam tan v sobi spet glasba rohni,
Menda ful dobro, me glava boli.
Brnenje je glasno, ef ena, bo to,
Motorjev v igrah, na glas premočno...

Vidno prizadeta, malce zbegana,
s hlipajočim glasom me vpraša dekletce;
Striček, ali morate tudi vi spat brez večerje ?
Malce zbegan sem nekaj zamomljal...
Veste, če nočem atija pomagat spat dat...
Vsak dan popoldan, ga kdo pripelje domov...
potem se mamica joka, ker je spet pijan.
Jaz ga imam rada, vendar je težak,
komaj ga premikava z mami...
Včasih pobruha, čudno diši od njega.,
Pa tudi kriči nerazumljivo,
Mamica se ga boji...

Če bi vedel, da je zadnjič, bi te gledal,
medtem ko spiš, tesno bi te zavil v odejo,
zahvalil bi se Gospodu za tvoje dragoceno življenje.
Gledal bi te, medtem ko spiš.

Če bi vedel, da je zadnjič, bi te pospremil do vrat,
ko odhajaš, poljubil bi te in objel in te poklical nazaj,
da bi to storil še enkrat.

Če bi vedel, da je zadnjič, bi poslušal tvoj glas,
ugasnil televizijo, odložil časopis in bi se ti popolnoma
posvetil. Spomnil bi se zvena tvojega glasu in luči
tvojih oči.

Je cesta ki gre,
ko pot se ustavi.
Je dan ki še sme,
ko noč se spat spravi,
zažareti zame,
ki majhen sem cvet,
pokazati le zame en pravi nasmeh.

Je svet, ki vrti se,
ko vesolje umira.
Je sreča, nekje še,
ki žalost stran spira,
le zame nebesa nekje so odprta,
ko vrata so drugim že zdavnaj zaprta.

Umetnika..vrtnarja bi rad spoznal,
ki vsadil…vzgojil
je cvetlico, vrtnico črno,
ji vdihnil, dal je lepoto…nedolžno krasoto.
Na sončni strani mojega
življenja
je našla prostor, pognala
je iz globin mojega srca,
ona, črna vrtnica,
jo našel med trnjem sem, med rožami,
sem jo utrgal, to osamljeno krasotico, v rosi
jutranji in kaplje rose na njej so bile kot biseri
na žametnem krilu, dekleta v črnem
kot njene solze na obrazu bledem,
bile so kot kristali narave v njenih laseh…očeh črnih,
kot kresničke v junijskih nočeh.

Od nekdaj si. V nočeh
vsak gib, poljub je spoj
razprtosti v očeh
ko ljubiš se z menoj.

In kakor da ne veš,
kaj šepetam predan
ko čutim, kot da greš...
Ah, vse je to zaman,

ne le dlani premik
ko božajoča gre
čez topel, vlažen dih -

še ta šepet: pretih,
da bi izrazil vse,
kar skriva plah dotik.

Lažje je graditi novo.
Sezidati »v treh dneh« to,
kar je bilo zrušeno – le v tvojih
in ni v mojih močeh.
Le želje te nimaš, mene pa ni…

Kako hitro minevajo dni.

Kaj so ruševine? So le spomine?
Brezobzirni sarkazem – meji na »kakazem«. (oprostite)
Ti si me zrušil, in v grm odvihral.

Tišina v noči ugaša luči.

On dan sem srečal sebe.
Bil sem v črni obleki,
s klobukom na glavi,
stal sem na robu brezna, tako nevede,
pogled moj je bil
brezbarven…neizrazit,
zamaknjen, zazrt v daljavo.. temo,
tja nekam, v bodočnost.
Svetloba teme z neba
me je oblivala, mi dajala
nek poseben, čaroben videz,
ves bled sem bil v obraz,
oči so v plamenih mi žarele,
v sedanjosti pregrešne,
v preteklosti požrešne…nepotešene.

1. Sem »mala« duša v svetu »Velikih«,
ampak brezlikih, izgubljenih duš.
Po blatu korakate, samo, da ne jokate.
Mrtvi bogovi vas popeljejo v šus.

2. Z radosti izrazom na svojih obrazih
slinasti lačni k »dobrinam« polzijo.
S smrklji pod nosom ne opazite štosa…
Ampak kdo sem, da »Velike« učim.
Nekdo že pred vami za krožnik »ostankov«
svoje bistvo volkovom z veseljem prodal.
So že pred vami revolucionarji
zastavo zablode - usodne obsodbe
gor izobesil in se v prepad podal.

Prvi krst sem prestala, zdaj nadaljujem bolj ležerno... meni težko pride kdo do dna... morda slepec, ampak on ... njega ni:)

POT

Si me peljala, vozila,
med besedami nevidnimi.
Si me uročila po kablih speljanih,
zadala mi misel, kdo si?
Ne boš se ubadal, preklinjal,
dan je mimo, ko sedeš pod drevo.
Dan je mimo, ko se spomniš jeseni.
Večer je tu, ko hodiš,
hodiš po gruntu svojem.
V večeru lahna sapa zapiha proti jugu.

Če kdo to razume:))))

Imel je sanje,
da bo za vedno zaspal...
Moč, ki to več ni bila,
željo, da ne bi občutil bolečine,
da bi se poslovil brez slovesa,
da bi za seboj pustil nedokončano...

Toda, moč je dobila krila,
ga dvignila, prišepnila; saj bo ...
Rahlo omotičen je začel razmišljati.
Morda pa resnično nisem vsega postoril.
mogoče pa bi kazalo o tem razmisliti...
Skozi okno ga je bodril sončni žarek.

Starka gledam skozi čas v nočeh brez spanja...
In se sprašujem: "Kaj le moj sin sanja?"
Se tudi on, tako kot jaz, spominja dnevov sanj,
igranja, brezskrbnega raziskovanja?
Čuti kdaj moj strah?
Moj strah, da bi zbolel? Moj strah, da bi zašel?
Da bi ga kdo brezsrčno prizadel?

Veš, sin, ko v nočeh ne morem spati,
hotela bi ti še enkrat vse pravljice prebrati.
Hotela bi ti vso lepoto na tem svetu dati...
Odrasel si, nisi otrok...
A jaz bom vedno tvoja mati.

O moj Bog, naredi da bo prav,
naj ne bo mi žal.
Vzami mi srce,
naj duša ne umre.
Naj cvet se posuši,
izmučen od strasti.
Daj vzami ga nazaj,
ker ljubim ga še zdaj.

Izbriši vse sledi,
odnesi vse smeti
iz shrambe najinih poti.
Vzami vse noči
in tiste srečne dni,
neznanih cest oblak,
me odpeljal je v prepad
kjer čaka me propad.

V hladni senci mogočnega mangovca
razmišljam, mi duša…telo počiva,
pogled…oko,
mi srce
na Tadž Mahal, dekleta…žene
v jezeru uhaja,
so kot boginje voda v sarijih barv mavrice,
kot glas zvonjenja kristala
je njihov smeh, je kot lepota jezera,
polnega belih cvetov lokvanja,
polna vonja mladega življenja;

in vsak večer, ko me tema zaslepi,
razmišljam o smrti in zdi se mi,
da smrt ni nič drugega
kakor prihod noči,
minljiva, trenutni preblisk in ne izginotje.

Vsi se peljemo po cesti življenja.
Enkrat je ravna, drugič ovinek.
Ko je pregledna - hitimo, letimo.
Ko je zamegljena, vemo - bo šlo mimo.

Najtežje je, ko gužva na cesti.
Velikokrat se nam grozno mudi.
Želimo si le čim hitreje do cilja
brez uvidevnosti - ,,kaj drugi me briga?''

Slepo naravnost, v ovinek z ,,elanom,,
Nepregleden - ni hudo, saj sem ,,dirkač,,
In, ko naenkrat pred nami ovira -
potrpljenje izgubljeno, prehiteva lihač.

Češnje cveto, dudek obira jabolka.
Regica reglja, grunt se podira.
Ha, ha, ha, krave mukajo....

a je lepa pesmica za začetek????
Znam boljše:)))
Na gruntu je Gruntovčanka čepela!!!