Tu skozi do trpečega greš mesta,
tu skozi pot gre v večne bolečine,
tu skozi k pogubljenim pelje cesta.
Pravično umel je stvarnik iz višine,
ustvaril me je silno, brez napake,
v ljubezni prvi, iz vednosti edine.
Pred mano ustvarjene stvari le take
so kakor jaz, ki tu stojim za večno,
kdor vstopiš, pusti zunaj upe vsake.
(Dante Allighieri, 1309 – 1321,
prevedel Andrej Capuder)

Zatekla sem se v jamo
in vstopila na nek zarjavel
rudniški voziček, na katerega
so rudarji nakladali rudo
in jo vozili iz pekla,
da so s premogom talili železo.

Stojim pred napol zaprtimi

durmi tvojimi, rahlo odškrnjenimi,

pred vhodom tvoje duše…srca, kot uročen

potepuh…klatež nebogljen..tragikomičen

popotnik razburkanega časa, viharnega,

strmim predse v svet, ki se mi odmika…izginja;

Prišla sem prepozno.
Nihče mi ni povedal
tvojega imena.
Vedela sem,
da nekje moraš biti,
nakopičena in pomešana
s svetlobo.
Vedela sem,
da se pozibavaš
pred pogledom,
ki ga iščeš.

Nisem vedela,
da bi mi rada odštevala
svoj čas
in mi odlomila košček
sončevega žarka.

Velikokrat, ko se po gorski poti,

zarasli..ozki,

prebijam skozi

grmovje, trn trdovraten proti

hiši, rojstni, domači,

zapuščeni, se mi mama, njena senca

prikaže, vidim…slišim jo, mi prihaja naproti;

Spet sem v mislih s teboj...
Saj ne zato, da bi ti poklonjal rož,
da bi te objemal v daljavo,
niti ne da bi ti ponujal mesečino,
da bi pometel pajčevino na dnu morja...
te razveseljeval z željami, nedosegljivim,
le zato, ker se želim s teboj pogovarjati,
občutiti toplino besed, misli, ki naju vežejo.
Nič drugega, le to.In to mi pomeni veliko.
Sem morda skromen v pričakovanjih ?

V meni, v duši moji
se z vsakim dnem bližje jeseni
javlja notranji nemir, polašča se me nostalgija,
postajam vse bolj otožen, objema me apatija;
za kom domotožje
tega ne vem, vem pa zakaj in to močno boli;
iščem svoj mir v domačem kraju,
ob gorskem potoku,
njegovimi slapovi…brzicami,
šum njegov blaži mi temne misli;
iz njega črpam energijo
življenja, mi daje moč življenjsko,
tok njegov me napolnjuje,
je kot žila dovodnica, je poln moči;

Bolj, ko se trudim,
manj uspevam,
da bi doumel,
da bi najprej sebe,
nato šele ostali svet razumel,
katerega del sem,
v katerem sem se rodil,
saj najverjetneje
me bodo s tega sveta tudi odnesli, ali pa bom kar sam odšel;
zavedam se, da je danes vse dokaj relativno,
lahko se ti zgodi, da enostavno
izgineš, 'puf' in te več ni,
danes si,
jutri te ni;

Skozi majhno okno, kletno lino,
zaprašeno, kot da je steklo,
ki je polno pajkovih mrež, mlečno obarvano, te gledam,
ko prečkaš ulico, s pogledom te spremljam;
oči si brišem, očala,
ne vidim jasno,
ne jočem, solza
mi ne polzi z obraza, kličem te, me preglasi ulica..avto;
sama si na drugi strani ulice,
ne vidim dobro, a je še kdo,
ne vem, morda naključni kdo,
mimoidoči, na drugi strani ceste;

V ljubezni se porodijo,
najlepše misli,
šepet vesolja,
zvezda na nebu,
riba v morju.

Ponovila se bo,
da ti bo spet lepo.
Polzel boš po magmi,
po spletu naključij v dalijo.
Po viaduktu boš prodiral,
skrit v snovi z orlovimi krili.
Violončelo, prispodoba glasbe,
pomešane z njenimi vzdihi.

Odpiral jo boš, list za listom,
jo prebiral kot neprebrano knjigo.
Prekrito s sončnim zlatom
svoje kože, jo boš zavijal v svilo
in jo obložil z žarečimi dragimi kamni.
Porubinil in pordečil
boš njeno sladko meso.

Sonce, pojdi spat,
da slišim zvečer,
kako zna morje peti,
ko se z valovi
naseli v žejni skali,
odprtih ustnic.

V glasbi morja
ne slišim tujih pesmi,
le šumenje svoje krvi.
Slišim bučanje,
kako se val za valom
premetavata
in mi prigovarjata,
da kopičita sol v skali,
kot bi hotelo morje
vanjo naseliti modrost.

V čigavih rokah je orodje usode,
sveta misel na rezilih vesti
mogočih razdalj vesolja?
Vsa sem ovita v suho dračje,
ki me za zidom zarašča.
Sem mar snov za njegov
brezlistni zapis?

Globoko iz svetišča vode
bo pognala jerebika
s svojimi pernatimi listi,
obložena s kobuli živo rdečih jagod
in iztegnila veje oblečenega telesa
v skrivnostno hrepeneče mehurčke,
ki so kakor krvna plazma.

Zatekli se bomo v cerkev,
izpraznjeno od vere,
polno grešnikov,
ki imajo na ustju jezika
prislonjeno razredčeno čustvo
in smisel, da častijo poslednji domicil,
ko pa ne poznajo niti bistva življenja.

Kdo pa so vsi ti,
ki so se zapisali kot kanon prsti?
Jih mar poznam,
sem tudi jaz del njih?
Na vseh šelestijo nedeljska oblačila,
slišijo se sakralni spevi
in mogočni glasovi orgel,
da bi prebudili vest.

Svašta sam radio u ovom svom, u nekoj eri, šugavom životu

j......, i opet bi probao, na neki način, ne bi žalio,

još jednom bi, bez njih , ljigavaca da mogu,

i zvijezde s neba skidao, ne za njih, za nju, ljubav moju, njoj bi ih darivao.

Neke moje, da ih tako nazovem "bolne uspomene",

njih bi kao bikove tukao, ili jednostavno izbrisao

iz sebe, svoje glave, kada bi mogao.

Slovo za večno

od srca, ki kot da moje je,

katerega del sem, iz katerega

sem nastal,

zrasel,

je zame bilo takrat bolno vedenje,

Le kje bi lepih rož iskal, nabral,
Poklonil tebi, ti jih daroval,
Če vrtnice bo nežen cvet rdeč,
Dobila boš poljub iskren, ljubeč...

Morda nabral ti bom marjetk,
Na tratah čudovitih lepih cvetk,
V šopku bo še drugo cvetje,
Ki jih krasijo skozi vse poletje...

Nikogar ne krivim

za to, kar sem,

kdo sem,

kako, zakaj živim,

saj to sem jaz, moje vse.

Mnogi me sprašujejo:

Megla, strah in smrad se širita,

se vlačita po jarku strelskem,

beda, nemoč in bes si roke podajajo,

lakota…žeja se družno v bran postavljata težavam.

Blatna krvava brozga škornje vojakov požira,

nažira kožo od ran smrdečih..gnojnih,

povoje priročne odvija, zamotava čreva plavajoča,

z urinom se meša, blatom človeškim, z muhami v rojih.

Preklinjanje, vzdihovanje se prepleta

z jokom, klicanjem mame, žene…ljubice, boga,

z glasom kaplarja kot izgubljenega v vesolju,

ki vpije na vojake, jim ukazuje, da čas je smrti…jurišu.

Ves poten…zasopel se sredi noči prebudim,

sliko, obrise njene skozi temo in meglo vidim,

na polici…polju luninega sijaja

izgublja se, gori v ognju pozabe…slovesa,

zublji ognjeni…uničujoči lačni so je, jo ližejo,

hočejo, njo, spomine nanjo,

z roko..s srcem svojim posežem skozi megleno

kopreno v njeno globino..prostor valovanja, k sebi jo vabim,

jo kličem, rotim…preklinjam,

ne ozira se, kot pepel s pogorišča čustev, z vetrom odhaja drugam.

Borim se s silami naključij, teme..demoni,

z mislijo na njo se zatekam v poezijo,

s pisano jo oživljam besedo,

v nočeh viharnih k srcu stiskam njeno orumenelo sliko.

Danes sem sklenil da bom tehtal...
Na tehtnico bom dal kar pišem,
Tisto, ki pišem kar tako, tisto drugo,
kar občutim, se me dotakne, in tisto,
kar mi leži v predalu med neurejenim zapisi.
Le kaj naj dam na drugo stran tehtnice ?
Morda mnenja, komentarje, kritike, graje ?
Rad bi stehtal tako, da bom zadovoljen,
tudi drugi, ki me na nek način usmerjajo...
Tehtnica ne laže, le ne umiri se...
Saj vem, moral bom najti drug način.
Mogoče bom menjal tehtnico,
Toda takšno, kjer bo odtehtano točno.
Ne po mojih željah, le po času v katerem živim,
Ljudmi, ki me obkrožajo, v dobrem in slabem...

Morje, do koder ti seže pogled,
valovi z valovi,
drug z drugim in preko
na tisoč načinov -
z roko v roki,
pa spet le na nogi ,
vsi polni življenja v svobodi pleso,
pleskajo goram z modrino nebo.

A na valovih
je steklenica.

Le skozi okno
je videti strah.

Ves nem je in plah .

Tudi tisti dan sem šel na kavico, sam...
To sem počel večkrat, zaradi ljudi, sebe.
Nekako se počutiš da si v družbi drugih.
Pri sosednji mizi zagledam starejšo gospo.
Najina pogleda sta se srečala...
Lahko priosedem k vam, me je vprašala..
Prikimal sem, misleč, imel bom družbo...
ko je s tresočo roko vzela svojo skodelico kave,
Veste sama živim, hčerka me obiskuje poredko,
Vnuk pa je v tujini, naprej študira,
Ponosna sem nanj, tako rad me ima...
Ko prihaja mesečno domov me obišče,
Vselej, tudi rož mi prinese, ne pozablja me...

V moji popotni torbi
so velike gmote teme.
V njej ležijo spominski podatki
z mnogimi križi
in pokopališkimi znamenji.

Tema se dviga nad porodno vodo,
v kateri plava novorojenček,
ki me išče, da bi se iztrgal
iz njenega telesa.
Ritem zamahov je kvadrat kroga.
Tam je skrita zgodovina,
nikogaršnja lastnina.