Tebi v slovo, ki odhajaš tja,
kjer te ne poznajo, a te pričakujejo;
toda oni ne vedo, koliko pomeniš
mi v življenju… pa pustimo malenkosti, kaj bi sedaj to?

Še sanja se jim ne, kdo
si in od kod, niti približno
jim ne 'kane', da mi bo za umret, hudo
v nočeh brez tebe.. mi bo res? Vem, ja, 'sto posto'mi bo!

Ah, česa vse še oni ne vedo,
saj jim niti ne more biti jasno,
kako le? Samo jaz vem, ki te poznam..rad imam,
da oko je tvoje solzno,
da ti ni lahko oditi na dolgo pot, v neznano.

Oko trudno ne zaprem,
ne morem ga, enostavno
ne gre, preveč vsega je videlo,
doživelo ta dan,
ranjeno je, izmučeno
od vsega, tudi od izpraševanja,
od psihofizičnega mučenja;
v polmrak zavita ozka celica,
ravno pravšnja
za eno dušo, brez jaza, pol možganov, pol telesa,
pod stropom okence…le ozka lina,
da lahko oko ujame košček lune..sonca,
da se z vetrom,
pticami pogovori, izjoče dušo;

Hodim po starih,
že skoraj pozabljenih poteh.
Stopam upočasnjeno,
kot je nekoč tu rasla
zelena moč
z rosnim kožuhom,
s svojim desnim
in levim stopalom,
ki je pobirala dragulje
in jih zlagala v košaro.

Bila sem med onimi,
ki jim je veter prešteval
zaklade, barval spomine
in nanašal luč,
da sem jih našla
kot štiriperesno deteljico
sreče v gosti travi.

Kmalu nas bo poznojesensko
sonce skrilo v vrečo teme.

Zbogom luč!

Ob dolgih večerih bomo lahko
sklepali prijateljstva, igrali domino,
bili budni ob televiziji, pogovoru, branju,
ali v amneziji zimskega spanca.

Vode pomagajo podpirati nebo,
da zvezde ne padejo
v žejni Neptunov vodnjak.
Nad njim lebdi droban pršec,
ko brezdušni čas kraljuje
na temačnem dnu.

Voda izhlapi kot izhlapijo leta,
ki gredo skozi svetlobo
sončevega vetra in krila dreves.
Neulovljiv je njen topli dih.

Številne so želje, ki prihajajo
in odhajajo, trpke kot kutina,
ki nikoli ne dozori v sladki sadež.

Turobnost…sivino dneva je pregnala,

tisti trenutek, ko sem jo srečal..pozdravil,

ponudil ji besedo, a verjetno je šum potoka ponagajal,

da se mi ni nasmehnila..ustavila.


Za trenutek sem opazil v njenih očeh

nemir, osamljenost, morda žalost

preteklih let, sledi solz v temnih nočeh

prelitih, žarek upanja v življenje…radost.

Samo misliti, da nekoga

ljubiš, je premalo...

je toliko kot nič ali pa vsaj enako,

če že ne misel zgrešena;


ljubiš takrat, ko z ljubljeno

hodiš, z njo spiš, jo sanjaš,

enake misli misliš, dihaš

isti zrak, uživaš..trpiš z njo;

Ko te avgustovsko sonce
pred deževjem zadnjič piči
v kožo in ti vžge limfo,
predaj se milemu vetru
in zanihaj, brez štetja časa.

Zatresi se malo
in daj sladkobo tistemu,
ki se te želi.
Kako slastno in medeno
se te bo dotikal
in užil.

Počasi..hrabro, ne vsiljivo, malce vzvišeno
jesen vstopa v polja našega življenja,
v vrtove vsakdana,
vsa je kot pohotna, razigrana, irska,
brhka rdečelasa deklica,
spet drugič, kot spoštljiva gospa, ki obdaruje nas in je nosilka
plodnega..razburkanega življenja,
s plameni naravnih barv v laseh,
v sončnih dnevih je v barvah mavrice, ognjeno žarečih;

Naj se nevidna plast,

ki loči absolut tvojega duha v tebi

v odnosu s tvojimi izgovorjenimi besedami

počasi razblini. Naj se Tvoj nebeseden absolut duha

skozi tvoje tolažljivo in sočno srce zdaj ubesedi.


Približaj se mi z srčno teleportacijo srca,

in naj se simpatija začne razvijati v empatijo,

kar pomeni ne samo simpatizirati z mano,

ampak dejansko čutiti enako meni in potem

skozi sebe prevzeti naboj nianse mojega duha.

Iskrena, prijazna, iskriva, vabljiva,
je pesem, ki času kljubuje.
Besede domače, kot slastne pogače,
ki kakor odmev med nami potuje...

Ostaja v spominih, ponovno spet vabi,
kot žarek prebuja te v dan,
beseda domača, ki vselej se vrača,
ko jo prebiraš, nisi več sam...

Ne vem. Predvsem ne zato, ta bi ugajal
drugim, pa pozabljal na sebe, moj svet...
Če bom ugajal drugim, ne bom več jaz.
Tudi ko me sorodne duše hvalijo,
sem skeptičen. Morda sem slab ?
V tem lahko vidijo svojo priložnost.
Ko me kritizirajo, spet mislim da je narobe.
Morda je moja navzočnost kamen spotike ?
In kaj naj pišem ? Kako, komu ?
Ne bom pisal nekaj, za kar ni osnove, doživetja.
Ne bom pisal na kile, litre, metre..

Rosa kristalno hladna..globoka, na travah
dozorelih se lesketa, na pozno poletnih,
na cvetlicah, zeliščih suhih,
napaja jih,
jim daje kanček upanja
kot meni ona, malena,
ljuba moja deklica, ljubezen neuslišana,
podaljšuje jim agonijo, iztekajoče se življenje;
se lepi name voda v kapljicah kot oblaki temni po hribih,
kot meglice po gmajnah in grapah,
bose mi noge in srce moči,
me vlaži, me z vetrom gora hladi;

Včeraj grem na sprehod
pa sem na sredi polja stala
in dolgo gor v nebo
k svetlim zvezdicam zijala.

Utrinka ni b'lo prav nikjer,
sem najbrž gledala v napačno smer ...

Na tibetanske mlinčke
molijo budisti,
a jaz vem, da je obstajal mlin,
ki je znal svojo molitev na pamet.

Gnala ga je voda
in rotila, naj dela in moli.
Mlinsko kolo se je naučilo
zlogovati ritem mletja
in občutiti okus po vodi,
zrnju koruze in polenti.

Noč čarobna, mrzla, temna,
Mi prevzema misli zadnje...
Izpodriva kodra črna,
Ko spomin mi pade v sanje...

Me blazinice ščemijo...
Prsti s čutno evforijo
Polnijo se z energijo,
Kot zblazneli ponorijo...

V noči prebudim se drzno,
Najdem te ob meni spečo,
Gledam mirno te, gorečo,
Čutim noč ob sebi, mrzlo...

Te pokrijem vse do nosa,
Nežno, da te ne zbudim.
Sklonim k tebi se, hitim,
Te poljubim iz zanosa...

Spet nežno pesem veter je zapel,
topolov v vetru slišim nežen glas,
ob Muri me je v vsem prevzel,
pesem vetra rahlo v jesenski čas...

Jesensko listje postlalo bo s preprogo,
v čudovitih barvah bo prevzela,
te povabila da sprejmeš vso lepoto,
začutil njen boš čar, ko te bo objela...

Bliža se čas trgatve.
Solzo na trtnem listu
je ogrnila sončna halja,
svetloba in vonj jeseni.

Očesa na grozdu
so popila vso roso.
Umite sanje na pecljih
gostijo ptiče
v modrih frakih
in kmalu bodo poplesavale
frnikole v brentah,
se v ustih topile
kot sladke karamele.

Vsak je glavni in odgovorni
urednik svoje vesti.
Gleda jo, opreza in jo sprašuje:
Kdo je sploh zamenljiv na tem svetu,
kdo lahko pove, kaj ga čaka,
ko pride drugi na njegovo mesto?
Kaj, če bo tudi njemu spodletelo,
kot je spodletelo tebi?

Mnogi prihajajo brez tvoje izkušnje
in s tvojo naravo nezavednega.
Kar tebi že dolgo leži na jeziku,
bodo oni uporabili proti tebi,
ko bodo iskali v sebi tebe.
Iščejo te v labirintih Babilona,
ti si njih iskal v utopijah kozmosa.

Žarki sonca, moč vaša, toplota,
vdre naj v temne globine
s solzami prepojene gomile,
sežejo naj do srca njenega, v prst zagrebenega;

moč mu dajte,
da oživi, pozdrave mu ponesite,
da z njo bi rad govoril, mu recite,
da jo pogrešam in da jočem, mu povejte;

Biti kriv za nekaj,
kar ti je od boga dano, kar ti pripada
po vseh zakonih narave…življenja,
je, milo rečeno, kanibalizem.. norija;
velikokrat v življenju
se takole znajdeš sam ali v dvoje na deskah..odru,
v sceni realni…življenjski,
v njej nikoli nimaš moči,
ne moreš vplivati
na scenarij življenjskih dogodkov,
le-te oblikujejo…pišejo sile narave,
repertoar zajema vedno tragikomične komade,
v njih nastopaš za veliko osebno ceno;

Leden veter mi biča
obraz in mi jemlje dih.
Popolnost severa mi
nakazuje smer bitja
lastnega srca, v sebi
sem totalno ohromljen.

Ne poznam več svojih
čustev, niti ne spoznam
zadnjega poljuba.

Umiram zavoljo
svojih želja...