Reci mi ljuba, da sem kriv

za vse, saj vem, da nisem popoln,

da ne razumem te..

vseh odklonov nekega časa

in da o njih nimam besed..odgovorov;


reci zakaj sedaj tvoj molk, čemu, povej,

kaj nimaš več besed za naju dva,

kje strast je, ljubezen…romantika,

si mar vse tvoje.. najino utopila za večno..vselej;

Vsakič, ko odideš in s seboj

odneseš……vzameš del mene,

za sabo pustiš sledi….del sebe

vcepiš vame, v moja čustva razkroj;


čeprav se pobiram za tabo, mi moj

notranji jaz močno brani, da 'depro'

bi zganjal..jokal, v pesek kot noj

vtikal glavo, zavijal v zvezdno nebo;

Oh ljubavi vladarice srca,
dolaziš drhteći kao pčela,
dodiruješ sva područja
izgubljena.

Kao magla se penješ
stubama svojim, u dušu
nam ulivaš snagu
života.

Ti si sreća i bogatstvo,
ti nas nagrađuješ darovima,
imaš miris najljepših
cvijetova.

Čemu vsa lepota narave,

vso petje ptic..neba širjave,

če nje ni, njenega glasu,

kot spev slavčka v maju;


vsa krasota cvetličnih polj

je odveč, ker manjka njen vonj,

njega ni med vsemi vonji,

ga nosim v srcu, mi je v duši;

Gospod, spovedal bi dušo svojo

za vse, kar sem storil, bi rad pokoro,

nočem več nočne more…strahov,

od tebe, Vsemogočni, želim blagoslov;


za vse mi je žal, kar sem storil

in kar nisem, rad bi se odkupil,

na vprašanja ti bom odgovoril,

tudi na tista bom iz rane mladosti;

Že sama pomisel..spomin
na ogledalo staro, kamin
v sobi najinih zimskih noči
mi po tebi hrepenenje zbudi;

raste v meni želja, upanje tli,
da plahta bela še bo z nama
plesala divji ples vugi..vugi,
pokrivala..odkrivala telesa najina;

Kot srna med praprotjo,
smrečjem, vsa elegantna,
graciozna….poznavalka
lepot, si telo svoje gibala;

bila si vsa v žaru sonca,
sence gozda, trav jeseni,
bila si tako lepa..vabljiva,
nepojmljiva….zapeljiva;

Želim si biti...

Senca,
Da bi stal za tabo v sončnem dnevu...
Pesem,
Ko bi uživala v napevu...

Veter,
Da ti kuštral bi lase igrivo...
Uganka,
Da življenje ti bo zanimivo...

Pod odejo tanko sva se takrat skrila,

ko sva nov svet raziskovala..odkrivala,

v njem sva ravnopravno sodelovala,

drug od drugega jemala..dajala;

naju motil ni svet zunanji,

nisva, vsaj mislim, motila njega midva,

pa čeprav drugim ni bilo povsem povšeči,

v nos, na jetra jim je šla ljubezen najina;

Še preden za večno odidem nekam,

kjer ne bom s teboj in bom večno sam,

nekam tja, na pot, nekam drugam,

v svet drugačnih obzorij..omam,

si želim, da v vodnjaku želja voda

v dlani moji, srcu, ostane živa,

da ne umre..postane greznica

večnega prekletstva

in meni ječa..grobnica želja..hotenja;

Vsega nažrt, tudi sebe

sit, pohajam, kot muha

suha brez teka sem, brez glave,

brez volje, brez pravega cilja;

Najbolj nezvesti ljubimec,
nikoli več ga ne bom priklicala nazaj,
da me še enkrat poboža.
Nikoli več ne bom deležna trenutka,
ki mi ga je prinesel njegov nežni dotik.
Morje je sanjalo z Orfejevim grlom,
žejno samotnega ljubljenja z menoj.
Bil je napon duše, dotik norosti,
ki mi je zmočil obraz in mi zarisal
sanje v oči, zapustil v pljučih vdih neba.

Bila si kot vila gozdna..razmršena,
vsa potna, v barvah jesenskega časa,
kot pastirica Hajdi….deklica gorska,
ki jo sam zlodej gora preganja,
gospodar področja Šuma,
prečudovitega kraja Vintgarja;
takrat mimo mene zdrvela si
brez daha..pozdrava, kot duh…škrat gorski,
vse je bilo tako na hitro, kot moment..trenutek,
in utrnila se mi je misel..preblisk,
da morda hitiš za nekom, za časom..oblakom,
ne da bežiš pred menoj..soparnim dnevom;

Vse upe svoje polagam vate,
v dlan tvojo….toplo, naročje,
sanje..hrepenenja ti izročam,
le malo tvoje nežnosti si želim;

vate verjamem draga, cvet moj
ljubeči, iz sveta, vrta nebeškega,
žlahtnost..prvinskost, lepota tvoja
so kot žarek iz neba, so kot lune sijaj;

v tebi sem našel zaklad…bogastvo,
draga, biti tvoj prijatelj…ljubimec
pomeni biti bogat, biti mogotec,
in v tvojem objemu uživati ljubezni carstvo;

Previdno stopaj po stezah
prehojenih, sledeh, v najine
spomine, draga ne dovoli,
da trenutke lepe čas pohodi;


skupaj z nebom, soncem..meglo,
z oblaki temnimi sva plesala
takrat, tisto poletje, nenasitno
sva se ljubila, bila sva kot eno telo;

Ko si krajšaš krilo,
si ga pusti vsaj toliko v dolžino,
da ti bo zakrilo srce,
ko ti bo loputala vest.
Če boš gola, bo vidna
vsa tvoja umazanija.
Le z zvezdogledom mrtev
lahko pogleda pod kožo,
kako se ti iskri pohlep.
Tvoje osušene in uvele ustnice,
ne bodo nikoli več zlikane.
Žulji tistega, ki si ga izigrala,
naj ti lajšajo migreno,
ko se boš sesuvala v novo.
Lahek šum dežja te bo jemal
tako, kot je jemal njega,
ki si ga opeharila za denar
in njegov mir. Tla boš morala
popleskati z apnom, ker iz tal
bo vedno odmeval
njegov glas fej!

www.tatjana-malec.si

(iz cikla pesmi Poezija absurda II. novo)

Pustite mi jo, prosim vas lepo,

ne ogovarjajte drugje jo,

jaz sam jo bom, doma, z vašo pomočjo,

ne blatite je, damo…mater mojo Slovenijo;

kaj ni dovolj storila za nas,

nas je rodila…dojila, nam dala

prvo skorjico kruha,

ljubezen do sebe…drugih je vcepila v nas;

Stopam v prst črno,

humus, tla gozdna,

spolzka….vlažna

so od dežja,

trava v njem je od viharjev čvrsta, rosna;

Tišina me ubija…mori!

In ti dobro veš, da me boli,

veš, kaj me muči,

kako takrat trpim, ko te ni,

ko te iščem…čakam, ne veš pa, da mi je takrat za umreti;

za dušo, za srce me drži,

ne pojenja, ne popusti,

davi me, ugonablja…duši,

z mano se igra slepe miši, tako kot ti;

Noč moja z jutrom,

dnevom se pozdravlja,

se od njega…mene poslavlja,

odide stran, tja, proč..drugam;

tam nekje…drugje, tudi tam domuje…spi,

z manj svetlimi zvezdami kot so moje

se smeje, z njimi 'flirta', ponočuje,

z luno, ki ni kot moja vsa svetla, hodi v svate;

Kaj čakaš? Da bom pesmi pisala? Kričala?

- AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA………………..


Pika na »i« - je bila tvoja »šala«.
V globini plitkosti si me želel uničiti.
Kako ponižujoče je to tvoje mišljenje izmaličeno.
Sedaj le vidim, kakšen »portret« naslikan v tvoji glavi -
na njem moj obraz - največje primitivnosti odraz.
(še pljunek v oči tako pekoče ne boli).

Bije zvon,
pa ne prebudi kamna.
Stari oznojeni kamniti trg,
zarotitven in zgrbljen
brezdušno spi
pod levjimi šapami.

Telo so mu preoblekli
v belo prtenino
in zakrili njegovo razigrano
beneško razpoloženje
pod masko interesov.

Ravnokar je bila v cerkvi
poroka in slišim mehko
istrsko narečje in svate,
ki vonjajo parfum v Kopru.
Nevesta lebdi v belem oblačilu
kot hortenzija in se ozira
po šavrinskih pupah.

Svobodna je pesem kot ptica na nebu,
Ljubezen je lepa kot roža v cvetu.
Le misel je hitra in čas ta beži,
Spomini ostajajo na stare nam dni.

Življenje prepleta nam mavrice sijaj,
V vsakem trenutku zvezdni migljaj.
Počasi, a varno se dviga ta svet,
V vse barve in zvoke zavedno odet.

Le nekaj svetlobe ostalo je tam,
V svetu neznanem, neznani nam kraj.
A tam se življenje prebuja sedaj,
Mavrične barve prepletajo Raj.