Ko veslaš valove,
obrni hrbet vetru,
postavi se kot jadrnica,
ki se zapleta v gibanje zraka.

Če te tuja sila odnese med čeri
in če ti sončna ura nagaja,
da ti spremeni naklon časa,
se obrni k notranjemu zakonu.

Tu deluje posebna vetrnica.
ki se ne obrača po vetru.
Tu tiči kompas, pribit na tvoje telo,
ki skrbi, da ne boš utonil.

Spat se odpravljam

na meglice jesenske,

ovit v noči temne,

v hladna jutra vstajam;


drugačen se prebujam,

brez miru sem, v sebi

nisem svoj..pri sebi,

težko veke odpiram;

Večna dilema med nama,

je v postelji, leži z nama,

kdo več da, kdo več dobi,

je v zraku, nad nama visi;


tisti mah, ko se uskladiva,

ko si nasitiva..želje..potrebe,

je ni, takoj je preč…izgine,

ko strastem..srcu zadovoljiva;

Imam še odprt dolg,
ki ga še nisem poravnala.
Tako velik je ta moj dolg,
da ne bo nikoli poplačan.
Je z ravnilom podčrtan.
Vse njegove izrise
je premerilo sonce.

So dnevi, ki nimajo
posebnih oznak.
So pa najlepši relief
nagubana mehka luč,
plapolanje ognjev v temi,
toplina, ki ima roke in telo,
zdramitve odznotraj.

Povsod sva skupaj,

še takrat, ko sem

daleč, si z menoj,

z mano si tudi takrat, ko sem sam;


ne želim, da odideš

drugam, da zapustiš

srce moje….objem,

saj veš, da slovesov ne maram;

Žuborenje brzic, nežno šepetanje

kristalnih lepot…melodij narave,

zbor umetnin…čarov narave v tolmunih,

v dvoranah potoka, ptic močvirnih

kriki so v meni..srcu, v dnevih..nočeh;

Zdaj vem, zakaj se včasih mrak tako zgosti: samo navidezna prisotnost je. In če me božanje zasanja, odplavi, se pozneje javlja - v neizrazljivi želji - samo posledica odmaknjenosti, ki stori dan bloden in melanholijo temnejšo.

Veliko si pri meni.

Jutra so siva. Mesto oživi, vsi nekam hitijo, vrh gradu se izgublja v nedoločljivi modrini, od nekje je slišati brnenje odhajajoče barke. Pozneje, čez dan se stori topleje, svetlejše postane.
Zdaj bi se morala videti, ko tako skupaj leživa in se primaknem čisto k tebi. Ko mižim in tu pa tam pogledam, da vidim, če me še opazuješ, ko mi govoriš o nenavadnih stvareh Ta bližina... Ta približanost...

Stopim na prste
in gledam v čeljusti,
kaj bo jezik govoril.
Drsim, počasi drsim znotraj,
odpiram nedra sončni kovini,
tabernakelj svetosti.

Iščem zlatarja,
njegove prstne odtise.
Ko se obrnem, da bi odšla,
se mi odpre neopremljena soba.
Vstopim, se sezujem.
Hodniki me vodijo nazaj
k srečanju z začetkom.
Pot postane molitev,
vrnitev postaja, s spevnimi
odlomki Requiema.

Povej mi, kako in kje te najdem
v tem ponorelem svetu….mestu,
kje si v tem času hotenj…..iluzij,
večnega tistega, če bi bilo,
vsakdanjih bluzenj;
kje v tem času, ko nam je za kulturo
kot za lanski sneg, ko se na moralo
po l… in na njo požvižgamo,
kjer vse povprek kar tako razglašamo
za lopove in da so v zvezi s korupcijo;

smej se na ukaz,
da bo tvoj poraz,
slajši kakor kdaj,
lep spomin vsaj.
stoj z menoj vznak,
štej vsak moj korak,
hodi kakor pes,
poslinjen gleda ves.
vame brez moči,
žalostnih noči
sramežljivih let
nepremagljivih stez .

Hitim, da ti pismo napišem,
namen imam, da se ti oglasim
in tako najin molk prekinem,
ki v naju dveh živi, v nama je našel dom;
zagospodaril je v celoti
z najini duši..srci, ju popolnoma okupiral,
jima abstinenco…post zaukazal,
prepovedal čustvovati..ljubiti, živeti;

List lipe domače v rahlem vetru jesenskem,
oškropljen z zrelostjo časa, roso ledeno,
z barvami 'maestra'…narave
posipan, obsijan s soncem,
se pozibava..drhti na veji;
se soncu, sapi jesenski izmika…..boji
se zase, hoče zaščito…senco
drevesa..matere, ne dobi
je, mu je ne nudi, je
sama, kot brez življenja;
božajoče z zadnjimi močmi
nežno ga odvrže podse,
v vejevju zaječi, mu govori,
vznožje ob sebi spusti ga, odloži;

Nov mega center.
Po dveh dneh iskanja
končno le  najdem prazen »parkirplac.«

Množica me potegne vase.
Sledim njenemu toku,
med prepolnimi stojali oblek
se skoraj izgubim.
Brskam in brskam.…
Le kaj naj kupim,
ko pa imam čisto vse?

Moja mama je imela
le blago od ameriških padal.

Vladanje sončnemu kraljestvu,
ognjiščem in materam, ki zibajo,
golorokim tovarniškim delavcem
in nekaj tistim, ki govorijo,
da mislijo z modrimi glavami,

kakšna slast!

Biti med njimi razcvetelo žezlo.
Uživati v ravnodušju njihove vdanosti.
Črpati privlačnost iz revščine nasprotnikov.
Živeti neobvladljivo ekstazo.

Zbudilo me je topotanje konj.
Slišala sem rezgetanje
in zamolkle udarce kopit ob tla.
Na hrbtih so jim sedele črne ptice.
Rabili so pitne vode.

V sobo so prihajali glasovi ljudi,
ki mi nikoli niso bili blizu.
Jaz nisem nikoli sodila mednje.
Zdelo se mi je, da vstopajo.

Rad bi te objel…stisnil

k sebi, vendar nimam

rok, da bi te poljubil,

ustnic nimam;

odšel bi…pobegnil, pa nimam nog,

tja v svet drugačen bi rad pogledal,

šel bi okoli sveta, okrog,

v globine njegove bi se zazrl,

pa nimam oči, vem, nisem bog;

Tu s teboj sem, ne joči

še ti z menoj….ne bom,

solzo skrij..posuši jo v mojem

objemu, mojo otri s poljubi;


nikar obžaluj nekaj,

kar ne živi dolgo…..za vselej,

v nama umre in takrat odide

v svet pozabe, ljubezni .zgodovine;

Le kdo bi utegnil spoznati
drevo dobrih namer,
prepuščeno vetru in metuljem,
kaj skriva v globini zemlje.
Le kaj se je v tipalkah in lasnicah
čutov med kamenjem zmehčalo,
da v materinskem predpasniku
prinaša kot mlada lica deklet
zavoskane sadeže in kupčka
slastne darove v sklede po mizah.

Gledam v plamene njegove ljubezni,
rožnato rumene lučke
z medenim okusom in vonjem.
Kako filigransko na nitkah pecljev
visijo in se zibajo zavojčki sreče,
izpolnjene slovesne obljube jeseni.

Njega dni, takrat za časa svinčene zavese,
nemirnih tokov rek politične Evrope,
sveta, pod površjem rodne zemlje,
nemirnega opozicijskega duha vrenje,
tisti čas duša moja vojaška..pustolovska
odtava na Primorsko…Tolminsko,
da »čuva« mejo državno..Slovensko-Italijansko,
tja med tam živeče..trpeče
ljudi, kmete….delavce,
mejaše klene,
da »prestreza« z orožjem..telesom teroriste
od vsepovsod, sistema nasprotnike,
kontrabantarje..'švercerje',
predvsem njih,
Martina Krpana pajdaše,
azbestozne sence Anhovske,
preklete, do dna srca boleče usode,
de jure »nerešljive« od boga pozabljene,
od takrat vladajočih dušebrižnikov zavržene;

Dež..megla jesenska
po okolici se plazita,
silita v sobico…vame, v dušo mojo,
skozi napol odprto okno,
me obdajata z melanholijo;
solze sušita..prikrivata na licu,
z vetrom mi kuštrata lase...frizuro,
igrata se z jato vran na nebu,
z njimi se preganjata po gozdu;
v mislih potujem po poljih cvetočih,
hrepenim po prijateljih,
na njih me vežejo časi pretekli
čustev polni..bogati;

Kot slap divje reke
padam v globine
njene poti..struge,
ujemam…poskušam
se, ne gre, vse globlje
izginjam, se pogrezam;
ves drhteč…peneč, poln energije,
s pomočjo kozmusa…sile
narave se spajam z njo,
se vgrajujem v njeno
kristalno nedrje,
sobane bučanja,
v njeno drobovje
polno iskrečega življenja;

Kot nižinska reka sem se valila
po strugi in iskala svoje sledi
ob obrežjih vodnih poti,
ob topolih, ki jih več ni.
Rečnih voda ne morem priklicati nazaj
in si napolniti ušesa z zvoki,
da bi razumela njihov vzvišen pomen.

Z vase zagledanim glasom
jih izgovarjam z njihovim šumenjem
in jim pišem zgodbo v telo.
Silnost hoje me nosi naprej
v blagozvočje ponjave,
kjer resnice molčijo.

Rad bi jokal, pa ne morem,
Da mi dušo izperejo solze,
Solze bele biserne,
V meni vedno huje je.

Strah v meni je prisoten,
Se prihodnosti bojim,
Pazim da ne izgubim,
Tistega kar močno si želim.

Kot da boben bi razbijal,
V moji glavi glasno je,
Kot bi večno se sekiral,
Upanje še vedno je nekje.