ne pozabim
kako je dišala tista noč
ne pozabim
kako sva šla daleč proč
ne pozabim
kako je šepetal veter skozi valove dreves
ne pozabim
kako je šlo vse mimo najinih ušes
ne pozabim
kako sva drug v drugega strmela
ne pozabim
kako sem mislila da sem te imela
ne pozabim
kako sem vse ti dovolila
ne pozabim
kako sem takrat pozabila
ne pozabim
kako sem žalostno ljubila
tisti čas in tisto noč,
ko sem se pri tebi skrila

Ko greš in si želiš,
da bi šel že prej..
ko hodiš in pustiš
za seboj poti idej.

Obračaš se nazaj,
da bi videl svet
kjer živel si svoj zdaj,
si želiš umret.

Nič ni,
zla ni,
smrti ni.

Življenje Je.
Ljubezen Je.
Ti... Sij.

kot bi bile vse pesmi
vseh časov napisane zame.

srkam vsako besedo,
pijem iz tisočletnih izvirov.

naporov več ne čutim,
kot brez teže hodim
čez strmine in poljane,
vidim strašne podrtije
in se z njimi čutim domače.

Oj preljubi domek moj,
kam odšel si, kje si skrit,
mene pusti si na Zemlji tej,
da sem v črnino ves zavit.

Jaz pa hrepenim tako,
da domek svoj bi videl spet,
ki v Višave je ujet
in med zvezdami razpet.

Ko bi lahko napisal pesem,
Ki bi sedla v tvoje srce,
V njej bi povedal vse,
Vse kar si želi moje srce.

Začutila bi dušo,
dušo ki si želi,
da s teboj v življenju deli
dobre in slabe stvari.

Ko bi te besede ponesel v nebo,
Tam pomnožilo bi se vse,
Vse slabo bi odšlo.
Tam bi Angeli prepletli niti najine,
In tu se življenje novo začne.

Jih še vidi kdo
in čuti,
spoštuje starejše,
posluša mlajše,
ne kot hrano
kot del sebe čuti
in deli minljivost večno,
druga življenja,
razen sebe boža,
ve, da notri
večna misel ga obkroža,
je še kdo,
ki leže mednje,
razume, da je konec,
njega, njih
in hoče mir
in zrak za vse?

Takrat, ko sem v nočeh

razmišljanj..potovanj..sanjarjenj,

se sprašujem, ali je bog kdaj

zaljubljen, ima solzo v očeh,

je osamljen, ali ima koga, da mu

lahko glavo nasloni na rame,

da se mu zaupa…solzo obriše,

da ga potolaži, mu voljo…upanje vrne;

Piši, piši mi pismo,
jaz pisala sem pisma
in sem jih kar vsem ljudem poslala.

Ljudje so presenečeni,
od kod da jih poznam, se vprašajo
in pismo spravijo.

Pismo kdaj pa kdaj spet odprejo,
ker toplota in ljubezen
sta v njih skrita,
da ven jih izpustijo.

Grozno rad imel sem službe,
sem jih menjal, le zaradi družbe,
ker nove sem ljudi spoznal,
po vrsti sem jih na seznam dodal.

Seznam postal je grozno dolg,
sam vedel nisem koliko še dolgo,
ga biksal bom lahko takole,
ali našel se bo kakšen človek, ki me rešil bo te pokore.

Vsak je otrok začetka,
cvet na dlaneh rok,
ko vstaja dnevna luč.
Tipa bistvo nevidnega
kot mojstrovina, ki jo slika obzorje
z neizrekljivo angelsko popolnostjo.

Vsak je amfora božjega spomina.
Meja, ki ločuje nebo in zemljo.
Prihaja kot škrat s svetilko v roki,
mala pega na trupu jahte,
ki drsi na obrobju sončnega kroga.

SPOMIN NA PESNIKA MIRKA BOŠTJANČIČA, S PSEVDONIMOM MART OGEN

Pesnika Marta Ogna sem poznala, zato se želim oddolžiti njegovemu spominu, ki naj ne začne ugašati. Ob 10-obletnici njegove smrti prižgem majhno lučco, posvečeno zimzelenemu dihu njegove poezije.

Pesnik in prevajalec Mart Ogen (15.9.1939, Ljubljana – 1.9.1998, Ljubljana), s pravim imenom Miro Boštjančič je študiral nemščino, italijanščino in dramaturgijo. Diplomiral je na germanistiki na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Študijsko je potoval v ZDA in na Japonsko. Pisal je filmske kritike, prevajal je in dolgo je bil urednik pri Prešernovi družbi. Bival je nekaj časa v ZDA, Angliji in na Japonskem. V svobodnem poklicu je prevajal moderne ameriške, angleške in japonske pesnike in pisatelje. Njegove pesmi razodevajo vpliv beatništva; pisane so v prostem verzu, brez ritmične in metrične podstave, večkrat popartistično.

v kotu kavarne sediva, s pogledi
Vonj po kavi, med množico ljudi
se pogovarjava..odzdravljava jim,
jih ne poznava, sva tujca med njimi;
mešanica glasbe..govora..šepetanje
parov okoli naju, smeh…režanje
naju nosi v svet iger….zabave,
v čas sproščenosti…trave…pozabe;
vsa harmonija…gibanje teles,
nog, nad in pod mizami, ples
posameznih parov..posameznika,
v vsem sva čas za naju..zase našla;

Enkrat vztraja duša,
drugič vztraja telo.
Si izmenjujeta vlogi.
Dušo krepi tišina,
telo odrešuje znoj.
Duša odrine napitnino telesu.
Včasih meče v zrak peneče
grebene valov
in morske pošasti čudnih oblik.

Ko se telo ne more več
obvarovati čustev,
in ko ga duša ni mogla razumeti,
si telo nasuje soli,
da dušo skeli.

Čakam na obali
regato spolnitve hrepenenj
z belimi jadri,
ki se bodo sukala okoli mene
s skrivnostnimi tkivi vetra
in vsa svilnata drsela v pristan.

Lasje z dolgim repom bodo
s spretnostjo slikarskega čopiča
zarisovali podobo obraza zvezde,
ki razvnema domišljijo
in pušča ognjeno sled za seboj.

Med zrelimi sadeži jablane

sva bila, med njimi sva ležala,

lepoto vpijala, iz naju je žarela

energija..sla, bila sva del narave;


grudi tvoje kot dva zrela sadeža

sem držal med dlanmi, ju božal,

poljubljal, nežno si stokala,

ko sem hodil vate….te jemal;

Spodbili so Ga,
Mu zvezali noge,
Mu zvezali roke,
Mu zamašili ušesa,
zakrili oči,
Ga tolkli in strašili,
zaničevali in tik
preden bi Ga bili ubili.

Se je misel umirila.
Se je vsa ljubezen skrila.
Se je znotraj razodela.
Vse telo je razsvetlila.
Vse vezi je razlomila.

V megleno jutro hitiš

tam nekje in se zdiš

tako oddaljena v mislih,

iz obraza izginil Ti je nasmeh;


srepo predse zreš…molčiš,

premnogo temnih misli

nosiš v sebi…imaš,

bremena težka prenašaš v sebi;

S teboj sem takrat,

vedno…vsakokrat,

ko sama v množici

hitiš, sem pri tebi;


spremljam..pazim

tvoj korak hiteči

povsod, v gneči,

od nje te branim;

Mnogi me sprašujejo,

čigav da sem in od kod,

se delajo ali res ne vedo,

kje, kdaj..kam me vodi pot?


Rad bi jim pomagal,

vse, tudi skrito kazal

bi plat, ne da bi nagajal

jim, še najmanj, da bi jih varal;

Kakšno trpeče ljudstvo,
ki se presnavlja
v rodovih izginevanja.
Koliko nerazumljive
potrpežljivosti premore.
Kakor, da ne bi imelo
daru za pokončnost.

Boleče je prikrajšanje
svetle radosti doma.
Biti rod brez dela.
Rod mlade družine
brez strehe nad glavo.
Prositi miloščino.
Kotiček v hiši staršev
s tanko rezino socialne pomoči.
Rod, ki mu vlada brezvestje
egoizma in jemanja brez meja.

Prav tu na mestu,
kjer stojiš,
je kraj za tvojo odsotnost.

Tu si se ustavil
in stopil,
kjer je kos neba
namenjen rasti
drobne travne bilke.

Nič ne pomagajo
zloščeni škornji,
čisto perilo
in bel ovratnik kot cvet.

Projekt, ki bo odrešil,
je preživeti.

Preživeti zaspanost duha.
Cveteti med osatjo
in odrivati plevel od sebe.
Ustvariti fikcije praznih mest.
Ne trčiti, v kar ne želiš srečati!

Pomembno je izpirati apno,
nanošeno v plasteh na laži.
Zračiti zasmrajene prostore.
Vstati in oditi iz črvojede postelje.
Se obrniti na drugo stran
ob spomenikih,
ob katerih si izgubil življenje.
Izogibati se zamočvirjenih krajev.
Zamašiti si nos od razpadanju duha,
ki še bolj smrdi kot razpadajoči mrliči.