Z ledenimi prsti
Se dotikaš razžarjenosti
Vžganih poljubov

Zdrznem se
Ko se prilepiš na potešenost
Kipečega nedrja

Razpreš neprebujene
Lotosove cvetove
Zadiši po sledovih noči

Pogled skozi zastrte zavese
Le hip – stališ kristale solza
V zenicah ni - Tebe

A spomini ...
Utrinjam trenutke spominov,
lepljive pijavke,
vladarice telesa.
Kradejo mi dolgočasje v dnevu,
zabolijo zloženi
v skladovnici preteklosti.

Pijavke še globlje prodirajo v telo,
srkajo mi kri,
ki jo varno hranim
za trenutke bolečine.
Napadejo zalogo,
podrejo ravnotežje,
zgrajeno v ograjenem.

Postal sem in prisluhnil...
Prisluhnil mladi materi, otroku na cesti,
Pticam v letu nad menoj, pasjemu laježu...
Mladi materi, ki se je hudovala ,
Otroka, ki je nergal in jezil,
Pticam, ki so s svojim petjem polepšale dan...
Psom, ki so odganjali poštarja, tujce.
Nekje od daleč je zapela žaga ,
Traktor na njivi, hrup avtomobilov,
Letalo nad seboj visoko zgoraj....
In ko sem si žalelel miru, razmišljal....
Vse to je življenje, tudi hrup motorjev,
Ki jim je vdihnil življenje človek...
Hrup, ki včasih zaboli....

V daljavi odmeva spet pesem gozdov,
pesem jesenska naših logov,
sončni so žarki poslednjih moči,
njih barva jeseni polepša nam dni.

Listna preproga prekrila poti,
jesen se poslavlja nam govori,
v megleno nam jutro, vse krajši je dan,
poletje odhaja v pozabo daleč drugam.

Prišla je kot vsako leto,
da nas obdari polna čudovitih barv,
ko polnimo kašče s pridelki,
ko se oglasijo klopotci, pesem trgatvi naproti,
ko nasuje čudovito listno preprogo,
listjem ki pred svojim koncem vabi,
razkošno, zapeljivo v pričakovanju svojega konca...
Hladna jutra nas opomnijo na njen prihod ,
na čas, ko si narava nadene najlepših barv,
ko čaka na zimsko pregrinjalo, sneg.
belino, ki ji bo prinesla počitek, mir.

S tisočletji spomina v svojih genih
sem tujka tu, tako odrta pri živi duši,
da en dan ali dva spoznanja,
mi ne moreta odpreti vrat v prihodnost.

Sem mar ogenj, ki sodi k pepelu,
ali sem luč,ki sodi k ognju?
Sem svetloba, ki se plazi
po prahu in ponuja naslednji
trenutek, l'avenir nevednost skrivnosti,
obdarjen z razpoloženjem razpreti se
kot nedoločena in nepredvidljiva
danost znotraj edino možnega.

Moj prosti čas
mi včasih je odveč,
ker ga imam preveč.
Izmišljam razne si rešitve,
kako bi v prosti čas
si vnesla malo popestritve.
Najbolj bojim se časa
totalnega brezdelja in
brezplodnega razmišljanja:
res rada bi človek dejanj postala,
v vsakem naloženem delu bi znala najti svoj užitek
ponosna, da je to usoda ravno meni namenila -
čeravno za storjeno me nihče ne bo pohvalil,
mene občutek zadovoljstva bo preplavil...

Danijela Premzl

Če enkrat bom zares popolnoma prenehala pisati,
bo to takrat, ko bo v meni stanje niča.
Takrat mi bo tako, kot da me kdo
na silo bi oropal mojega edinega najljubšega poslanstva…
Ko vsak dan kakšno novo prelest odkrijem v BESEDI
in hkrati še ljudi spoznavam, ki jo goreče ljubijo,
takrat se mi najbolj želi živeti...

Danijela Premzl

Vsa sem zaraščena
z materinim obrazom,
ki se dviga na krilih z vetrom
na sončevih perutih.

Vsa sem obraščena
s krili otroštva,
ki so se razrasle
v ognjene peruti.
Telo je obteženo z vejami
in zeleno lasuljo.

Danes zjutraj se mi nežnost je nasmehnila,
milina iz njenih je oči pogledala,
moje srce je omehčala,
se tudi jaz sem cel dan
vsakomur smehljala.

Vsakomur ki sem ga srečala,
nasmeh sem danes podarila,
četudi prvič sem ga videla
in veliko nasmehov nazaj sem dobila.

Imela sem srečo,
da sem stopila skozi vrata,
podobna nasmehu daljne dežele,
ki jo je ogrelo sonce do koreninic.
Živim iz veselja za radost notranjih oči.
Zvoke so povzročile nevidne strune.
Za mano se je stkal most,
da se vedo lahko vračam
v paralelni svet,
potem ko sem ga zapustila.

Me otožnost je vzljubila,
pravi, da ne bo me zapustila,
da za moža me bo vzela
in da me večno bo ljubila.

Prav otožno ohcet sva imela,
svatov veliko sva povabila,
med in vino sva točila
in zraven jim otožne viže pela.

Pravijo,
da niso kriva leta,
če človek kdaj opeša.
Čim več se nabere ti v življenju lét,
toliko dlje naj trajal bi tvoj let.

Mladosti pogosto se mudi čim prej odrasti,
starosti pa se toži po mladostni čilosti.

Ta svet se bo podrl,
v njem bom jaz umrl,
pa saj ne moren jaz umret,
čeprav mi ni več za živet.

Bom temu se uprl,
se vsem v oči zazrl,
bom Zemljo na tečaj postavil spet,
da se bo svet pravilno znal vrtet.

Zakaj so besede,
zakaj vse rime?
Vprašanja, odgovori,
upi, spomini?

Čemu resnica
se v meglo odeva?
Kaj zdaj njo plaši?
Kaj od mene zahteva?

Nihče pravice nima uničiti
kar si Ti ustvaril,
ker ljubezen v vse si vliv,
pa še nam jo zapustil.

Ljubezen smo spregledali,
ker v sovraštvo smo se zagledali,
ga vzljubili, zraven ga še posvojili,
naveličani, pa zdaj mislimo,
da so nampodtaknili.

Odšla sem,
ko niso hotele roditi
dedove breskve.
Od Gorice do Milana
sem se vozila en teden,
na odprtem kamionu.
Kjer ni bilo mostov,
sem bredla hudournike bosa.
Spala sem pod šotori Rdečega križa.
Odeje so okuhavali v velikih kotlih.
Bilo je veliko uši in stenic.

Bodi svetla, duša moja,
kot solza čista, bistra,
kot prvi sneg nedolžna…

Bodi pazljiva na to,
kaj boš vase vsrkala:
prav je, da si previdna
in kritična do vsega,
kar se ti ponuja.

V krvi sem iskala barvo glasu,
da bi ti podarila zlate rože
v barvnih ritmih, ki drvijo
v zveriženost sladkih prepeletanj.
Približam se ti skozi ogenj,
ki poraja utrip –
cikel brez vrnitve.

Vetrovno napljuskani lističi
na stebelcu viteško pripetega
cveta v gumbnici domišljije
porajajo sanje, žareče črede
večernih oblakov s plodovi
sle po ljubljenju, kakor zvezde,
zibaje se v vetru nad srebrnino
ulice v srajci mesečnika,
s čebeljo strdjo v čaši.

Ti bi rada, da suho listje

pod nogami čutiš..slišiš,

kako gozd šelesti..vonjaš

vznemirljivo trohnenje;


želim si, da sem s teboj,

da korak tvoj vedno v meni

zbuja slo…….poželenje

po tebi..takrat, ko si z menoj;

Ležem spat.
Tudi drugje so ob tej uri
legli spat.
Med njimi je nekdo,
ki je osamljen.
Želi si ljubezni.
Tudi jaz sem osamljena.
Želim si ljubezni.

Vendar ne vem kje,
v katerem mestu,
v kateri deželi
je tisti, ki bi se ljubil z žensko.
Prav ta trenutek.

V mislih sem videla alejo dreves
in dolgo vrsto uličnih kandelabrov.
Nanje so nabijali prečne deske.
Postali so podobni križem.

Ko so luči ugasnili,
so bili podobni ljudem,
ki so jim ugasnile misli.
Tkivo brez krvi,
kot olupljeno rdeče jabolko.

Poznam svoj naslednji dan,
ki tekel bo tako
kot jih je pred njim
že sto in sto.

Izgubljeno se potikam
po prostranstvih svojega srca,
iščoč rdečo nit,
ki še veže me na svet.