Na biserni ogrlici
se je ustavil sončni hip.

Mlada luč.
Mehkobno božanje.
Sklanjatev cvetja
z veščino sončnega žarka.
Blues svetlobe na koži.
Vstop v kraljestvo čutov.
Calypso na utripajoči žili.
Iz kapele luči
v toplo razročje mnogoterosti.

Podari mi
molčeč obred božanja
in milino dlani

Obžari me
s toplim semenjem tvojega srca
in vonjem cvetočega vrta

Dotakni me
s telesom tvojega duha
in z dihom tvojega vzdiha

Zagrni me
z obiljem tvoje duše
in pojočo vonjavo barv krhkega metulja

Polzim po drevesu.
Polzim navzdol.
H koreninam.

Dišim po ljubezni.
Vonj, ki ljubkuje.
Dlani ima v veji vetra.
Ustnice v jabolku.
Vid se izceja v žaru trepalnic.
Pljuska sanje skozi sito noči.

Jaz sem znotraj,
ti si zunaj.
Oba sva brez ključa.
Deliva si dva svetova.
Tiplješ me skoz tančico občutij,
da bi me odklenil, odkril in doumel.
Jaz sem v drugem času.
Ženem iz zemlje in klijem.
Ti si značilen za hrup sedanjika.
Življenje potrebuje umik.
Beg s prizorišča kaosa.
Potrebuje samoto in temeljit premislek.

Mar slišiš topot kopit?
Slepi konji drvijo v neznano.
Na njih sedijo mrtvi jezdeci,
ki iz sebe poganjajo nadaljevanje poti.
Čas z uzdami.
Značilen sedanjik.
Fizični izloček nemoči.
Jahanje v temo
Skoz amnezijo zgodovinskega spomina.
Upehan presežek,
ki iz toplega trebuha odlaga seme
ideologije, ki kaže gola stegna.

Čas je za odgovor.
Morda na nek drugi način.
V svojem bivanju smo si dostopni zdaj.
Z vsakim korakom naprej padamo globje v temo.
Vznikli smo iz nič in v nič se vračamo.
Lebdimo na brezpotju bivanja kot možnost
dejanj, razlag, strahov in dvomov.
Vse kar biva, je v stiku z menoj.
Biti v času je neodtujljiva izkušnja,
ki pomeni biti znotraj prostora
nikoli minljive stvarnosti.

Zelene livade,
Potok žubori,
Kot nedotaknjene sanje,
Nobenih skrbi,
Samo nemirnost v duši,
Ki ne zadosti,
Kar v srcu že dlje časa tli,
In raste v meni in znova vzklije,
Kot češnjev cvet,
V pomladi ponovno zacveti,
In čaka, da ljubezen obrodi,
Seme, ki ga mati narava zasadi,
Spominja na naju,
Potok neomajen in spokojnost trenutka,
Žvrgolenje v tišini pod krošnjami dreves,
Reka, ki se skozi moje žile pretaka,
In skrivaj doseže moje srce,
Nenadoma in brez predhodnega obvestila,
Prepoji vse moje pore,
In se za vedno zareže vame,
Kot voda, ki utira si pot,
Zariše, oblikuje bregove,
Poglobi strugo, kjer je to potrebno,
Kot lepota tolmuna,
Ki nenadoma potihne, se umiri,
Je brezčasna, večna,
Kot človek, ki nenadoma dozori in
Postopoma se utrip srca umiri.

Poduhovljeno se spomnimo večnega
nenapisanega zakona, ki mu Antigona sledi.
Nobenega zunaj, nobenega znotraj ni,
le mrzla jutra na krizantemah.
Med neskončnostjo in življenjem je smrt,
ki zre v dišečo vrtnico.
Roža diši in molči.
Misel nanjo jo zdrami.
Ona pozna le zretje v žive stvari,
ki dramijo sence pokojnih duš.
Sence stoletnih dreves kinkajo
in ječijo ob njeni odsotnosti.

Dolgo nisem napisala nobene pesmi.
Zgodijo se stvari, ko ne moreš.
Pocedi se vosek na dušo,
naraste skipek in zapečati prehode.
Poznamo različne ujetosti,
a najhujša je samota.
Misliš, da si, a te ni. Nikjer.
Vse je neslišno, kar bi rad slišal.
Nevidno, kar bi rad videl.
Svet odmira pri koreninah
in se lomi v notranjosti.

O voda, kakšen čudež!
Kaplje v razpokah načrta stvaritve.
Utekočinjeno življenje v smreki.
Rosne kaplje na stoletnih velikanih.
Radodarna nosilka rasti.
Kaplja z bisernim nasmehom na koži.
Milina solze, ki zdrsne po licu.
Pozlačeno drevo, pogled skozi okno.
Vedra, poskočna in tiho deroča.
Struga kažipot brezpotij njenih poti.
Mokro oko, ki utaplja duše pokojnih.

Ne more biti vse enako.
Na enem mestu lahko sobiva le različno.
Enakega enostavno ni in ne more biti.
Preteklost je varljivi spomin sedanjosti,
dolgotrajna tradicija biti skupaj. Večen prepir.
V negaciji spolnitve ciljev, ki niso v naravi človeka.
Dediščina učinkuje kot nekaj naravnega,
a narava se ne pusti prevarati.
Rdečina, vgravirana oznaka zrelega sadeža,
ima svoj pomen, svoje pravilo višjega stanja.

Hitro vzemi pleteno košaro,
jabolk in hrušk si naberi,
natrgaj sliv in sladkega grozdja.
splezaj na grič,
kos sonca odreži
in daj ga med sadje.

Na vrhu naloži šumenje listov,
brbranje potoka,
šuštenje trave.
vse to pokrij z belim kosom
zgodnjejesenskih oblakov,
poveži s smehom
in spravi varno v mamino skrinjo.

Je veter jesenski spet zavel,
gozdovom uspavanko zapel,
se topoli še z vetrom igrajo,
krajem ob Muri tam šepetajo.

Že štorklje odpravljajo se na jug,
tja daleč na jug in v tople kraje,
kjer ni snega in ne hladne zime,
se bodo vrnile ko tu hlad mine.

Vsem je hudo, ne misli samo nase,
me s svojim zgledom mati je svarila,
a jaz še kar naprej poslušam vase,
če v meni se morda le oglasila

bo kdaj beseda – čisto ogledalo,
da sebe v njem bi zbrano si ogledal,
vse, kar mi gre, z vso grajo in pohvalo,
bi brezobzirno si v obraz povedal.

A vem: kar sem, bom še naprej ostal:
čeprav sam v sebi Dorianova slika,
ne bom posipal, grešnik, se s pepelom;

Le kaj je lepšega kot prijetni so spomini,
čeprav neslišni mimo nas le hitijo,
v mavričnih barvah nas bogatijo,
kakor na krilih metulja letijo.

Obiščejo nas čez dan, ponoči,
so kakor kraguljčki pojoči,
dajejo nam upanje, moči,
da polepšajo dneve in noči.

In ko smo že skoraj na tleh,
zaslišimo prijeten skrivnostni smeh,
ki skozi meglico spominov prihaja,
pregnal je težave z njimi odhaja.

Diši po otavi, ki so jo danes odpeljali.
Veter odnaša orumenelo listje izpod dreves
in mačka na pokošenem travniku potrpežljivo čaka na svoj ulov.

Sosedovi so pospravili še zadnja polena v drvarnico,
na trti so se obarvali prvi grozdi
dnevi so vse krajši in sonce je spet prijetno toplo.

V deželo čisto potiho prihaja jesen.
Drevesa bodo zamenjala svoja oblačila,
polja se pripravljajo na dolg počitek.

Bili so tam ljudje v meglici.
Bili so tisti,
ki so ušli resnici.

Gledali so me
zlobno in z obupom.
Utišali so temo
z nemim hrupom.
Brez nežnosti
so me iztrgali
iz objema luči.

(Napisala Leila, 10 let)

Kaj je lepšega od tvoje domačije,
čeprav se do nje le pot se vije,
včasih prašna pa spet blatna,
hoja po njej je že počasna..
V spominu ostaja lepa, krasna.

Le kje je še bolj okusna pogača,
vselej dišeča tam vabljiva čaka,
a v noč pojo uspavanko ti murni,
vonj po sveži košnji te že uspava,
je v snu postelja tam vedno prava.

Veter je utrgal list
z drevesa spominov
in ga prinesel k meni.

List je govoril,
kot si govoril ti,
ko je cvetela pomlad:
Moja punčka zlata,
tako te imam rad.

Potem je utihnil,
kot si utihnil ti.
S solzami v očeh
rotim spomin
naj zbeži.

Senca dvoma in nemir
strah, zavist in prepir
samota, žalost in skrbi
bolečina tebe si lasti.

Zdaj že vsega je dovolj
želiš predati se ali boj
a tudi v tem rešitve ni
nekaj v tebi se prebudi.

Naenkrat odpre se nebo
zlate niti spustijo se na zemljo
v zraku omamne dišave
veter ponese melodijo v daljave.

Me je v večer spet pobožal mrak,
prižgal zvezde,ne grem še spat,
ugasnila je luč sveta petje ptic,
že luna se smehlja mi z neba.

Iz vasi večerni zvon se oglasil,
kot da otroke spat je napotil,
petje pesem veter nosi iz daljave,
mladi fantje jo pojo s planjave.

Le pojte fantje dotaknite se srca,
prisluhnite dekleta k vam potuje,
pojo jo vam se srčne želje čuje,
odmev jo nosi v domove k vam.
Z lepoto osrečuje srca vsem nam.

Gledam tvojo sliko
in sprašujem se,
kaj ti sploh pomenim
ali rad me imaš.

Slika črno-bela
opazuje me.
Pravi da si tam,
a ti ne javiš se.

Samo se počutim,
ko vidim, da te ni.
Vsa barva, kot na tvoji sliki,
na svetu mi zbledi.

Prisluhnil vetru sem čez dan,
nebo je oblačno zakrilo sonce tam,
le kam potujejo s seboj nosijo,
a že deževne kapljice trosijo.

Hladno je, že dežuje,
za počutje ne sprašuje.
Se dež v sneg spreminja,
cvetoča jasa pod belino izginja.

Je sneg prekril polja, jase,
čeprav krav ducat tam se pase,
kmet le nemočno zmiguje,
kaj bo z letino se sprašuje…