Kovala v ognju,
kot vroče železo,
iskrive si verze;
so se iskre iskrile
nastale so zvezde.

Se je ogenj razširil,
v toploto zajel
je moje srce,
nastalo je sonce.

Iz oblakov temnih
dežne kaplje prihrumijo,
skupaj z vetrom zašumijo,
zemljo žejno napojijo.

V črni noči valovijo
v mokro se zaveso spletajo,
z meglo se do tal spustijo
in na tleh, luže nam pustijo.

Z milim in blaženim smehljajem
se je raztreščilo veliko sonce
v drobcu sekunde se je razlilo
v mlako žareče lave.

Utesnjeni izdih luči mi je dal vedeti,
da se nahajam v njegovi gravitaciji
med plini in žarečim škrlatom.
Nato sem opazila, da potujem
vkrcana na vesoljski ladji sama
in da edina moja družba
je dihanje, ki ga slišijo ušesa
kot nežno ljubezensko pesem.

Krčevito, marsikdaj na silo
je bila spočeta moja poezija.

Tudi kadar mi duša molči
in nima več, da bi dajala,
jaz trmoglavo terjam svoje,
zavezujoč jo k izpovedi.
Vem, da v njej so skriti biseri,
ki jih ljubosumno čuva -
moram jih na vsak način dobiti!

V rožah radost sem odkrila,
lepota v njih me je prevzela,
ker se ljubezen je vanje skrila
in me z obiljem je obdarila.

Med cvetje bom odšla,
se v čaru rož bom sončila,
sončnice bom posejala
in tudi irise bom vzgajala.

Čas začaran je krog,
brez začetka
in brez konca,
hodi naokrog.

Začaral te je čarodej,
ki ne pozna nobenih mej,
se v Večnost je napotil,
nate pa pozabil.

Spet Laura dekletce mami jezi,
nič kaj lepo, da vedno kriči,
ko umazanih rok k jedi hiti,
prav mar ji za vodo, če milo diši.

Zdaj čistih je rok se baše za tri,
vsega premalo za jesti se zdi...
čeprav ji trebušček že ves ji napet,
v resnici res pravi je sladkosned !

Spoznal sem jo po naklučju...
tako nežno, rahlo sramežljivo,
polno svetlih iskric v očeh,
nasmejano, kodravih las.

Oči so povedale vse,
besede so bile odveč,
in dež, ki je začel padati,
naju je z roko v roki združil.

Danes je le še podoba iz preteklosti,
ki se je razblinila, spremenila,
ostala le lep spomin, ki še živi.
iz nekega drugega časa, dni...

Tako polna, nežna pesem...
a tudi težko razumljiva,
tistemu, ki jo prebira ležerno,
je kakor neodprta školjka z biserom..
a vendar občudovanja vredna,
nostalgij polna, topla,
imen, časa v katerem živimo.

Me opominja v pesmi njena,
afrodita, srhljiv spomin skozi čas,
lepota ljubezni, biti ljubljen,
enako kot da bi uzrl v amorja,
celo v lice mu, kot začutil bi njegov dotik...

Po dolgem drevoredu
v svetlobnih linicah
plapolajo svilnate bele rutice
s pršenjem ros v čas.

Spomine, ujete v dogajanje,
spreminja iz peska v prah,
ki ga veter nanaša na obraz.
Odebeli se skorja,
ki se ne more odlepiti od drevesa.
Deblo ima oči, ki so izcedile vid
in vsadile v humus spoznanje,
ki ga ni mogoče izruti.

Vem, da boš nekoč prišla
in me odpeljala tja,
kjer ljubezen je doma,
pa če tudi bo večnost to.

Jaz te bom še dolgo čakal,
nikoli zares ne bom obupal,
trdno zares bom upal
in bom tebe čakal.

dišiš kot gozd
po jutranjem dežju
diham s teboj

jasnina
še ni spletena
pajek še spi ...

Jutro je. Oblaki že oznanjajo
koprenasto belino. Narišejo
tišino, prijazno nam poklanjajo
oblačila, nova v nas zapišejo.

Zbudiš se. Oblačila nova snuješ,
ujet šepet svilnate iskrenosti
spominov. Zadrhtiš. Se pomiluješ.
Hlepiš po dišeči preji nemosti.

Dotaknil si se usten
z blazinicami vtrl mehkobo
v sočno zrelo rdečino
razprla sem cvet trepetlike
zadišala v pričakovanju
jemanja ...

Lepo te je poznati
Do vršičkov tvoje biti
Zadnje vlaknine čutnosti

Slečem oblačila sramežljivosti

Lepo ti je slediti
Privoščiti si ponujeno
Zagristi v sočnost

vrtiš se v kolesju časa
ujet v past le tvojega Jaz
ne dopuščaš osmisliti Midva

zaznavaš čar minljivega
dihaš vonj moje kože
vpijaš ustvarjeno
v kapljicah potu ...

Opitost
z roso mozaika
kričečih barv

Predrznost
v pronicljivosti
lačnih teles

Res je, imam te rad....
Vsakokrat, ko se nagnem k tebi,
čutim poželenje...tvoj dotik.
Nekako se ti ne morem upreti...
Že od daleč hitim proti tebi.
Ne zato, ker si moj življenski sopotnik,
zato ker te potrebujem,
ker si mi vir nenadomestljivega...

Odhajaš, vem, čutim....
Odhajaš negotovo kakor da bi oklevala,
Slovo kot da ti je težko, da želiš še ostati.
Oba veva, da je prišel čas slovesa.
Prijetno je bilo s teboj.
Ko si prišla si nas obdarila,
povabila v družbo, z nami prijateljevala...
pogled na tebe nas je prevzel,
bil je poln pričakovanj, tvoje topline...

Noč je in jaz z njo...
Bolečina, ki me razjeda, le malce popušča.
Sedem se na rob ležišča in poskušam zaspati.
Po nekaj korakih rahlo popusti ter se vrne,
Tako nemočen, nebogljen se zazdim samemu sebi
Spet v noči na otip iščem tablete, hladilno mazilo...
Medla svetloba je dovolj, da najdem željeno.
Ob kozarcu tekočine goltam tableto...
Spanec je premočan, sede me povleče k sebi.
Le s težavo najdem ravnotežje, poskušam leže.
In ko me v bolečinah potegne v sen sanjam....
Sanjam o neprespanih nočeh., bolečinah.
Po sedmih tednih zaspim malo po polnoči,
Zjutraj pa se sestavljam, kot robot,
Kot da sem iz kock, katere vsako posebej čutim.
In kot je bolečina prišla iznenada, odhaja kot polž...
Počasi, nesigurno, nepredvidljivo zamahne z repom.
In takrat čutim vso nemoč, željo po spanju, počitku.
Počitku ki je ena sama mora nepredvidljivega...

lačna sem
požrešno hlastam
podarjen
žad besedovanja

pod tvojimi dotiki
zdrobljena
kot kremenčev pesek
svetlikajočih kristalov

Odprla dlan je vila srčna , rodilo se je dete,
podarila ji bo v življenje mnogo zdravja, sreče...
sladak nasmeh, solz sladkih ji obeta,
brez bolečin njen čas otroška leta.

A le kako otrok bo srečen ločil dobro naj od zla,
kaj slabo je žal treba bo da še spozna,
Morda v dar bi grenkih solz za ščep še podarila,
Da solze bi oblile deviško čista lica mila ?

V tvojih se očeh zvezde svetijo,
podnevi prav svetlo se lesketajo,
ponoči pa še bolj močno žarijo.

Zvezde na nebu se iskrijejo,
kadar tvoje oči zažarijo
in najino ljubezen osvetlijo.

Nebo je obzorje osvetlilo,
da pot bi nama pokazalo,
iz teme naju potegnilo
in na pot ljubezni popeljalo.