Ljubim Te, dve besedi -
v vsakem utripu srca.
V vsakem vdihu in izdihu.
V vsaki sekundi, v vsakem hipu.
Vse od začetka in do konca
in zopet od začetka...
četudi ničesar več ne bo,
bo ostalo zavedno -
Ljubim Te…

Prisluhni tišini, ki govori,
ko v jesenskem meglenem jutru v gozdu,
polzi po listju rosa kot solza,
nato pa ti drevje nasuje listnato preprogo,
ki jo jemlje čas, minljivost.
Le šum listja po katerem hodiš boš slišal
toda ko obstane tvoj korak, se ustavi tvoj pogled,
bo slišati kapljanje rose, tvoj dih, utrip srca.
In ko več ne bo slišati utripa tvojega srca,
se bo rosa spremenila v solze,
gozd bo jokal za teboj...

jože.k

Kletka moja, vesolje.
Tako samotna sem v njem,
kot suha notna vejica
v Bachovi fugi.

Na popku sveta raste
zastrta razprtost,
polifonija glasov,
ki se vzpenjajo čezme,
v pisanem cvetenju upanja.

Si ti Angel,
ki vsako jutro me poljubiš
in mi dobro jutro zaželiš?

Si ti Angel,
ki s parkirišča se odpelješ,
da jaz lahko na isto mesto se parkiram?

Si ti Angel,
ki moje bolečine zdraviš
in zraven še dušo mi ozdraviš?

Skozi sito besed
se mečkajo misli,
cedi se grozdni sok,
izročilo v sivem.

Roka visi poševno
nad mrežico,
uho prisluhne
vibracijam membrane,
nihljajem, ki drhtijo.

Kakor list sem v vetru,
ki ne ve kam ga bo odneslo,
želim, da v Višave bi me poneslo
in po Vesolju razneslo.

Pa prikovan sem na ta Svet,
ki prelep je na pogled,
a človek vanj posadil je smet,
da popestril bi ta Svet.

Zakon morale je zapisan povsod.
Tudi v podobi angela.
Zjutraj vstaneš
s skrivnostjo vetra v sebi,
s potrebo po stapljanju glasov
v zven sozvočja tisočerih drugih angelov,
ki se pomikajo k čistosti neba,
med belino, ki z lilijo naznanja,
da je vse prežeto in pokrito
z vonjem po morali.

Čistost prihaja na belih krilih angelov,
na Michelangelovih perotih
z naborki srče in mehkobo
sluzastih nasmeškov.
Delo igra pomembno vlogo,
da vse kar tvori tvoje vrline, je morala,
igra mere za užitek z glorifikacijo
razuma, ki te osredotoča na trentuek
navdihnjen z zadovoljstvom,
de si sit in toplo oblečen.

Kjer Sava šumi, vasica stoji,
z gozdovi obdana, v soncu žari,
malo prisluhni, ozri se naokrog,
živi tam družina, peterih otrok...

Martina, Mateja sta dvojčici mali,
poleti sta leta štiri stari postali,
še Jurček in Primož bratca tam sta,
v drugem razredu, že v šoli oba.

Mir je velik prostor,
zvočno izoliran,
z reflektorji je osvetljen,
na belo je pobarvan
in z čustvi je napolnjen.

Bela barva
v mavrico se spremeni,
k vodi odhiti
in se vanjo potopi.

V gozdu sem opazila drevesa,
ki imajo različne drže dostojanstva
in cvileče glasove,
ko veter v krošnjah završi.
Naštevala sem imena dreves,
pa nisem prišla do konca.
Prej sem se utrudila,
ker so od mene terjala
popis tišine, ko so obmolknila.

Spomnila sem se,
da so v zgodovini vladali
drevesom podobni ljudje.
Tudi danes je malo tistih,
ki hodijo pokonci
in berejo misli njivi,
popisani s pšeničnimi klasi.

S tresočo roko, solznih oči,
sem pred teboj, da ti poklonim cvet,
cvet košate krizanteme,
prižgal ti svečo bom,
da počastim tebe, tvoj čas,
si prikličem v spomin čas,
dneve, ure minute,
v času ko si živela z nami...

Iz časov otroštva,
v dobi odraščanja, kasneje.
skromna, skrbna in preprosta,
polna energije...veselih trenutkov.
Vse bi dala, zadnji grižlaj,
da bi ustregla, zadovoljila,
pomagala v bolezni, težavah,
vsak tvoj nasvet je bil dragocen.

Odpihni bleščice z mojih las
Poliži šminko z ustnic
Premešaj vonj teles
Utri svojo kožo v mojo
Ne preštevaj blazinic
Užij mehkobo
Ustvari nektar

... pojej me takšno kot sem!

... v jutru

glasno
rojevanje dneva

eteričnost
dotikov

rast in hotenje
ljubeč odziv

Brez krmila tavajo mesečniki
z glavo, ki ni nikoli pogledala v vodnjak
in z rokami, ki se nikoli niso dotaknile
izjokane vode v njem.

Zdijo se srečni, ker jih speče
vodi luna po strehah in robovih
okenskih napuščev, mutaste in mračne,
zasežene z gravitacijsko silo v prostoru,
kjer jim pripravlja luna nočno bivališče
nemirnega mesečevega spanca.

Se Jurček veselo v pesku igra,
ko mali tam kuža k njem priskaklja,
ko valjata v pesku, se Jurček uči,
da lajati znal bi, renčati se zdi.

Sprva vesela v pesku oba,
glasna, igriva kar se le da,
a Jurček razmišlja, to bo hudo,
zobkov še mlečnih, nakako že bo.

Moj? žalostni angel
počakaj, samo še malo,
da boš zaplesal z mano,
Počakaj le še… še en trenutek,
ne odhajaj žalostni angel,
Da skupaj najino pesem zapojeva,
da se bova skupaj smejala,
se bova igrala,
objeme in poljube podarjala
Še en korak je, le en korak,
ne še oditi stran, preženi strah,
zbriši nemir.
Tu, na Zemlji
Verjemi Ona je…
Ljubezen Večna Je

Za ključek drobni
bi življenje dal,
ki odpira pot v oklep.

Ko me boš potrebovala
išči, najdi mojo zvezdo,
kjer mali princ
življenju išče smisel.

Z demoni svojimi
bom na sprehodu,
pel o ključku za srce.

Daleč je že dan,
ko si se odločila,
da sem le dogodek,
ki ga ne boš ljubila.

Isti je vsak dam,
nočem se zbuditi,
zbiram, iščem moč,
želim si le oditi.

Blizu, tukaj si
a te ne smem imeti,
dovoliš mi le
trpeti, gledati, ihteti.

Kot majhen sem
zvedav otrok,
ki išče pot
in je poln zmot.
Ne ve, ne kam ne kod,
a rad bi bil povsod.

Vsak smerokaz mu je v veselje,
vsak kozarec vode mu ponujen
vzame z radostjo v očeh,
vsak šum vetra
vrata mu srca odpre.

Mati naredila si nam dom prečudovit,
Pustila nisi, da nas prerasel bi zid,
da prerasel plevel bi naš dom
in naše bi sanje uničil privid.

Sanje so tvoje resničnost postale,
družine so naše pri domu ostale,
vedno so skupaj držale
in ena drugi so pomagale.

Prevzelala roža me, njen cvet vabljiv,
čarobnih barv, postal je poželjiv,
ko gledam jo, je kakor sanje,
v lepoti, vonju me objame.

V lepoti iščem ideal čistosti,
kot rosen cvet minule je mladosti,
ko solze vselej so se posušile,
v srcu brazd nikoli ne pustile...

Prijatelj moj,
kačje srce z angelskim obrazom,
me dojema kot stanje telesa.
Oba pogrešava lastno sidrišče.
Medtem ko mi telo nahrani duha,
ne zmore njegovega očiščenja.
Prizadeta iščeva drug drugega.
Človeka v tkivu telesa.
Povezana v območju
si podajava roki,
a ne zmoreva koordinat večnosti.
Zmoreva povezati le krč noge
in vzgib duše.
Večno pomlajevani duh,
zakaj neprenehoma udriha
po telesu, čepečem v jarku
in stepa sesuto vrečo,
ukročeno, brezčutno in brezmočno,
ugnezden še v sladkem mesu srca.

www.tatjana-malec.si

Potopljeno je mesto
v ritmično nihanje svetlobe,
dahnjeno v razčlenjene kamnite ulice
s primorsko arhitekturo fasad, rozet
in stolpičev starodavne ubranosti.

Slišim mrmranje morja,
odmeve veslačev iz skritih kotičkov sveta,
ki povezujejo obale iz Homerjeve domišljije.
O Bog, koliko morskega vonja
med svežimi sapami večera,
koliko trepetlikanja listov platane
v njenih samotnih krošnjah
in koliko nežnih sapic je zaspalo
v čašah magnolije pred Morozinijevo hišo.