Le v tem trenutku Ti resnico povem,
Le zdaj, ko sem popolnoma brez… strahu,
Vem, nič nimaš zame niti kruha drobtine
niti pogleda po strani niti poljuba v omami.

Sem, kot ranjena ptica, letim, da bi padla,
da bi se v past tujca nenadoma se ujela.
Ti nič ni mar, kriva moja je zmeda.

Vsevednost je včasih s krutostjo druži.
Ti, le uživaj - dokler pas ne zožen.

Prislonjen ob drevesno deblo poslušam...
zvok vetra, nič drugega ne slišim.
Če bi bila školjka, bi slišal ladje,
šumenje morja, valov, galebe.
Preselil bi se v preteklost,
prisluhnil in poslušal,
zaživel s spomini,
v sedanjosti
skozi čas.

Brez pomena je ta glasba
Ki v srcu mi igra,
Ni več dvoma, to je kazen,
Za vse grehe tega sveta.

Ni več sonca, ki bi dalo
Vsaj malo topline mi,
Ni več pesmi, ki delila
Z menoj bi dneve in noči.

Prostrane..hladne dvorane,

lakajev..dvorskih norčkov

pribežališče….domovanje,

obredno klanjanje kliktikov..svetnikov;


tempelj svetnice Ančke, imperij

svetnika, ki še vedno hodi,

poln zvezdic…lučk, delirij,

vonj po svežih črkah..pesmi;

Pomirja duše mali plamen sveče,
ki tu gori pri meni, ne tam zunaj,
intimnost daje mi, da premišljujem
o vseh tistih, ki so dragi mi bili,
a so odšli v spomin.

Njih zbralo pivskih bratcev se je pet,
da v krčmi spreobrnili bi ta svet,
tegob je polno, obtožujočih je besed,
kar za šankom odpravil bi ves nered.

Se prvi že huduje, premajhna pokojnina,
bo lonec prazen, predraga je svinjina,
vse drago je, ga strah je v trgovini,
da ob cigaretih, primaknil bi k svinjini,

Se drug priduša, nor je ves ta svet,
zakaj bi telefon zdaj moral imet,
če kdo me potrebuje, kod pogreša,
tu našel bo me, že si špricer meša...

Ne vem kaj je,
a slišim govoriti mrzel veter,
kot gnale bi ga topoumne duše
pred vrtce, šole, med ljudi.
Odpira in zapira usta,
pa ne vem kdo je
in kakšen jezik govori.
V temi strmim v njegov oholi
in brezčutni obraz.

Voznik avta, poln eksploziva
je pripeljal v mesto Koper.
Lahko bi mi ubil družino,
razstrelil šolo, naredil bi masaker.
Libanon, Bejrut, 11. september.
Kako nemogoč je postal ta planet
in moja dežela majhna pika na njem.

Ni bilo,
ker nisem videl,
ni prišlo,
čakal sem
v vati iz medu,
se je sladkala,
je rezala
in mize brisala zelene.

Vozli, odvita krmila,
rezana, dišeča bodrila,
vse, da mine,
zase je bilo dovolj,
vase, da je bolj,
lagala, gledala
jaz pa ob sebi
sedel, metulje jokal.

Ko zate se
pisala pesem bo,
boš ti nekje,
boš ti nekdo.

Vedela ne boš,
da v srcu peče,
ko beseda poje,
vroča solza teče.

sanjal sem nocoj,
da sem plaval z orkami.
bil sem svoboden.

plaval sem z orkami
v globokem oceanom
in bil sem varen.

in nato je prišel orkan
in me odtrgal z naročja oceana
in znašel sem se doma.

a ta dom ni bil moj dom,
nisem se počutil varnega,
nisem bil svoboden.

Sem srečal starca, bil modrec zrelih let,
obhodil, videl že je celi ta naš svet,
kaj v sebi čuva, najrajši ima, neguje,
ko sam po svetu hodi, povsod potuje.

Zamislil se je, namrčil si obrvi je rekoč,
življenje lepo, še slajša mirna noč,
prisluhni v stiski, ne oziraj se okrog,
da služi v zdraju par ti tvojih rok...

Se spomniš še cvetočih vrtnic,
rdečih , žametnih dehtečih,
dišečih, vonj te je prevzel,
čaroben bil je tvoj pogled,
ko sem v ljubezni te objel...

Zdaj cvet je uvel, odšel v pozabo,
še veter vonj ponesel je v daljavo,
le nežen cvet, ki se ponovno je rodil,
spomine lepe, tisti čas je obudil.

V čast mi je, da vam predstavim svojega daljnega sorodnika po moji istoimenski babici Marjuti Grosar, Vojka Grosarja, profesorja telesne vzgoje in pesnika iz Vrhovelj v Goriških Brdih.

Za Vojka Grosarja bi lahko rekla, da je njegova poezija vzniknila iz nadčloveške moči. Umetnik je odkril pesniški jezik v svoji bolečini in se izraža v monumentalnih skulpturah besednih metafor svojega notranjega trenutka. Svojo poezijo je pozlatil z mehkobo in s tankočutno izpovedno močjo svoje bolečine. Zanj velja rek »Verjamem, da bi deloval; delujem, da bi razumel." Verjame, v svoje moči, da deluje in deluje, da bi razumel sebe, svoje breme v upanju in iskanju načina, kako se spoprijeti s svojo usodo. Bojuje se z zahrbtno parkinsonovo boleznijo.

Sama…z vetrom prišla
si, v črni vel…šal ovita
kot vila…angel žalosti,
z rdečo vrtnico v roki;

v soju svečk je tvoj obraz
sijal milino žalosti, dokaz,
da bolečina notranja..v tebi
ustvarja moč..lepoto sveti;

Nemočno beli veslamo
skozi notranje topitve sveč.
Spotikamo se in gledamo
starca med šepave noge.
Bobnarji tolčejo odznotraj.
Ko odstranjujejo izpraznjene baterije,
čutimo, kako nas koščena roka
pahne naprej, tja kjer smrt
pomete s čustvi, mislimi,
podobami in spomini.

Vsak krogec spomina
ima drugačno barvo, ki zbledi.
Sredi kipenja moči se življenje
ohladi, ko ura piči in nekaj časa
poplesuje s svojim kazalcem
Memento mori in ugasne luč.

Prišel sem, da prižgem svečo,
Da zamenjam uvele rože s svežimi.
Krizanteme, vrtnico...nagelj.
Da obudim spomin na najbližje,
tiste, ki so mi v življenju pomenili vse.

Ko sem kot otrok verjel v starše,
ki so mi pomenili vse, bili del mene
prijateljem, ki so zaradi bolezni preminuli,
tistim, ki so izbojevali svobodo,
slovenski jezik izbojevali za moj ,
slovensko besedo postavili na prvo mesto...

Poišči si svojo pot,
ki korak, za korakom
ti razpre zavese,
skrivnosti življenja ti razgrne
in pogled na smisel
življenja ti razkrije.

Po cesti svoji se zapelji
in kakšen fini avto si izberi,
ki bo lep pa še udoben,
da z njim se vozil boš
po širni cesti,
ker za peš predolga bo ta pot.

Prestopam se v sebi,
vzpenjam po stopničkah,
da bi dosegla
lonček marmelade na polički.
Stegnila sem vanj prst,
ga vtaknila v usta
in pomešala sladko s slino.

Rada bi ponovila tisto malo
požrešnost, tiso privrženost
k sladkanju in samopotešitvi,
ki črviči v meni kot v jabolku.

Duša je vrednostno obrabljena.
Nima več kaj povedati.
Nič na jeziku, ki noče peti.
Niti svojega spanca
se več ne spominja.
Nore razdalje brez besed.
Potuhnjene nočne more,
izvršeno dejanje,
ki ne more razložiti pomena.
Nihče ne razume stvari,
ki je ni. Ubežala je telesu.
Potopila se je v tolmun,
utonila brez plavuti.
Na dnu je hotela prižgati lučko,
pa je bilo prepozno,
ker je že zgradila svoj značaj,
Molk brez sidrišča,
krhko zatopljenost v izvotljeno
pravljično hišo telesa sedmero
čudežev s šilasto konico
neizpisane beline. Zabodene sanje.
Brez deleža se je čas ustavil
v praznem prostoru,
na beli lisi neskončnosti.
Samotni stenj neizsanjanih pokrajin.

www.tatjana-malec.si

Iščem te!
Ko bom prišla, tebe ne bo več.
Ko prideš ti, bo na mesto mene ptica,
krilato pojoče grlo in vznesena misel,
ki bo zmotila tišino.

Ko boš kot ledeni dež padal name,
bom vedela, da si pobegnil.
Bilo te je strah samotnih kotov sobe.
Izpuhtel si, da slečeš žalost.
Kot neobrasel zaplodek
si ostal uročen v mojih očeh.
Ves čas si se zapisoval vame
in zobal jagode z moje duše.
Odkrivam tvoj boleči užitek vode,
preden izgubiš barvo moje kože.

Mene krivite, ki tu ležim

v breznu, daleč od vseh

poti, v globeli temačni spim

še z drugimi, njih me ni strah;


krivite me za nekaj, kar sem

bil v času polnem gorja..nemira,

bil sem kot vi, do življenja poln prezira,

da sem se z vami ljubil…s smrtjo, vem;

V orlovskem gnezdu
nad rižansko in osapsko dolino
stoji mistični grad,
ki mu skala odpira
ustnice v brezno.

Z vrtoglavo višino
nad tržaškim zalivom
se dviga visoko
proti nebu v skalah nekdanja graščina.
Tu v jami nad kraškim robom
trpečega obleganega ljudstva,
je bival nekoč samotar svetlobe,
čudodelnik ozdravitev,
najboljši ranocelnik vseh časov.

Smrt, kdo si,
kje svoj dom imaš?
Nekoč ga tudi meni daš,
kaj v njem imaš,
da igro to igraš?

Pa res zanima me, smrt,
kaj ti v svojem domu tam imaš,
da vse ljudi v njega daš,
za živali tudi prostor najdeš
in nas onkraj vse odpelješ.