Snežni kristalni puhki
z neba so padali igrivi,
razposajeni beli škratki,
prekrili…….skrili sledi
so ponoči na poti, beli snežni odeji;

jih pustil je Sv. Miklavž,
težko pričakovani mož
z brado…kapo koničasto,
z žezlom v roki, z darili
v košu..v družbi z nagajivimi vragi;

Beli sneg prebarval je Zemljo,
prav vsak košček
ga na belo je obarval,
z belo ga odejo je pokril
in k počitku položil.

Bele strehe belih hiš,
na vsakem oknu luč gori,
z dimnikov se dim kadi,
proti nebu se vali.

Srce v ognju sanjam,

s klešči ga ne ulovim,

ne uspem….ne morem

ujeti ga..rešiti iz pogube;


se trudim, bol v prsih

me preganja…….sili,

kričim v brezno noči,

vročičen ležim na trnih;

Solze sreče mi polzijo po licu.
Ti si tu, ob meni,
Ti, ki te ljubim,
Ti, ki me ljubiš,
Ti, ki me osrečuješ,
Ti, ki sem te dolgo čakala,
Ti, ki mi pomeniš vse,
Ti - ki mi pomeniš novo življenje.

S tesnobo v srcu spomnim se dni,
koder sovraštva mu plamen gori,
kjer ob alkoholom si lepšajo dan,
če njimi ne kimaš, si ustrahovan...
Leta so mimo, spomin že bledi,
a meč Demokljejev naprej še visi,
da nad resnico je zmagala laž,
temen jim madež ostal v okras.
Moral bi res postati naglušen,
resnico prikriti, jim biti poslušen,
se utapljati v vinu, morda biti slep,
z rimo zlagano spreminjal ves svet...

Srce kao bezdomac- skitnica,
ne smiruje se, nema dom,
Samoća ti je vodilja i
život u svijetu tvom.

Bijeg u samoću je život
u sklonište od samoga sebe,
Dani bez sunca i sjena,
bijeg u zidine samosažaljavanja.

Hodim skozi gozd,
Veš iščem te, rad bi te videl...
Morda si se spremenila ?
Si se spremenila v vejico,
Morda tisto, katere sem se dotaknil ?
Nobene toplote nisem začutil.
Če bom med hojo stopil na njo,
bom začutil, ne pa bolečin,
krika zaradi bolečin, zabolelo te bo..
Sneg naletava, lahkotno, skrivnostno..
Tu ob potoku sem zastal.,
Saj se spomniš čudovitega izvira ?

Zaznavam te kot pepel
med zublji najine daritve.
Ne mislim, kako mi boš pil sok,
kako bom jaz nektar tvoje žeje.
Na svilenih blazinah jemlješ,
kar telesu pripada.
Ko zaspim, me budiš.
Ko zaspiš ti, te iščem.

Tako mi je ostala obtežena roka
s težo noči, ko je božala tvoje
speče telo, ki je ni prepoznalo.
In jaz sem se obzirno umaknila
z ovalnim kamnom v roki.
Ni mi všeč, ko se odmakneš
in poviješ najino ljubezen v stare krpe.

Slišiš moj krik,
ko nič več ne pomaga?
Slišiš jok,
ko ne zmorem dlje od svojega praga?

Slišiš tisto pesem odmeva,
ki hoče nazaj v grlo?
Besede, ki jih odseva
ko je človeka strlo?

Ko se je zmračilo,
sem zaslišala otožni glas morja.
Valovita vodna streha sveta
je ležala pred mano.

Kakor razžarjena sončnica
je padala vanj baletka svetlobe.
Obala je bila ogrnjena z modrim šalom.
Izpraznjeni vrč se je utapljal v zajemanje.

Nežno snežinko ujel sem v dlan.
da me opomni, že zimski je dan,
posamezne ptice v višavah lete,
pot njim le znano, v mrazu hite.

Posamezne, ptice vzela bo zima,
utihnilo petje, iz njih vsa toplina,
ko s snegom prekrito poljana leži
zdaj čas ko narava v belini zaspi.

Rahlo naletava sneg,
snežinke v vetru zaplešejo.
Konec nekega obdbja, jeseni..
Hladen veter zmrazi, opominja..
Narava je v belem kakor nevesta.
Trate kot da jih ni, strehe odete, bele.
Prižagajo se posamezne luči, mrači se.
Tišina bele opojnosti vpija, pomirja,
iz dimnikov zapleše dim, toplina.

V objemu temnih gozdov
Pohorja v led okovano
valovanje Črnega jezera,
prava lepota časa, vseh vetrov;

tišina speča, le pokanje
vej starih smrek, kristalni
sneg duši nemo kričanje
zemlje..narave, še sonce spi;

Prav potihem in nevidno,
danes k meni je prišla,
s sončnim jutrom priletela,
v moje je srce prinesla,
s čarobno paličico jih natresla,
čarov radosti, veselja.

Jutranja je zarja
še vsa zaspana
in dremava
v lepoti svoji se kopala,
rdeče je lase česala,
v modro in rumeno
se tančico je ovila.

Želim si Tebe… da, se poslavljam s teboj…

Če bi kdo vedel koliko moči sem mogla zbrati,
da bi izgovorila te besede v sebi.

Nekaj stiska srce… oči napolnjene s solzami…
Žge, nekje, tako globoko, blizu duše…
Zdi se, da si trgam srce… v živo… - real life?

Ne… tako ne gre… ne gre… ne gre…
O, moja najslajša ljubezen, moja večna ljubezen,
Ne morem Te prenehati ljubiti, nikoli ne bom Te
prenehala ljubiti…

Stopaš po utečenih stezah.
Le včasih se zdramiš,
le včasih zaslišiš povabilo,
da stopiš v neznano, se pustiš
presenetiti, obdariti.

Navada. Navezanost. Stalnost.
Pa se sprašuješ,
zakaj si tako daleč in sam.
Prisluhni.
Nekdo te vabi,
pa se tega ne zaveš.
Le nekje globoko v tebi
neslišno hrepenenje
hoče na plano;
kliče tako vabeče,
da spremeniš smer,
da se opogumiš, da se pridružiš.

Pojdi kdaj z mano
pod stare oboke,
kjer sence temnijo
skrivnostne in sloke.

Glej, skrivoma zate
tam ruji rdečijo
se čisto do brega,
kjer sanje živijo.

Vonj po sivki njegove kože
me presnavlja.

Vonj je nehal biti čebelja vaba,
ko je postalo vse zeleno
v mojih očeh.

Odpreva se drug drugemu
sredi poletja kot klasasto socvetje
v modrovijoličasti.

V meni je sonce,
iskreče, žareče,
s sončnimi žarki
objemam cel Svet.

Toploto, ljubezen
podarjam ti Svet,
črnino prebarvam
v zlato in srebro,
rdečo prilijem
k oranžni rahlo,
v kraljevske te barve
ovijem nežno.

Mreža neizčrpnih odnosov
gradi svoje pajčje tkivo med ljudmi.
Govorim jim, oni meljejo besede.
Iz samega strahu pred žuganjem
se mi prižiga luč spomina.
Kako nevidno in neznano je očesu,
kar se hoče preseliti v tkivo duha.

Zgodi se, kar se zgodi.
Zapisujem se v njih,
oni se zapisujejo vame.
Prekratka je roka,
da bi se jih dotaknila tja,
kjer imajo nastavek zame.

Le smejala se je.
Tudi, ko ji je rekel naj se zresni,
postalo mu je kar nelagodno.
Ljudje v lokalu so ju opazovali.
Povabilo na kavo je postala mora.
Na videz urejena, pa tako neotesana,
šale, ki jih tako glasno komentirala,
Ljudje so se spogledovali, ji prisluhnili.
Ko se je slišalo le še njo, se je zresnila.
Ej ti tam, ne napenjaj ušes, je zakričala....
Natakar je pristopil, ter jo začel miriti.

Dolgo me ni bilo.
Utrujena sem zaspala
na vzbočenem trebuhu vesolja.
Vzdražena sem zlezla med odeje,
med prašnike njegovega mesa.

Drvela sem po robovih redunance
in se kot gravitacijsko uravnana poteza
dvignila in pristala na terminu odriva
poželjivega napora odrešitve.

Ko sem vsa v ognju,
ki me očiščuje,
sem kot tleče poleno
v pepelu vsa prašna.

Zares ne razumem
zakaj sem včasih
ko me veter zrači,
tako poševna.