Vrni se spokojnost mladih dni,
brezskrbna in lahkotna
s trenutki, ki počivajo v nikoli
zbledelem naloženem spominu,
pomirjenje v neskončno mladi
nasladi popkovine, ki dovaja kri.

Nekaj praznine je bilo med tem vmes,
nekaj klicev obupanega obžalovanja.
Nekaj je izhajalo iz blagega šepeta
ob hoji po belih plažah k sončnemu
zahodu med zaporedji ozvezdji.
Zrno nespesnjenega žitja,
zamolčanih glasov in klicev
k svetlobi, ki je slepila oči.

Rad bi napisal pesem všečno,
ki bi ostala vsem v lep spomin,
ko bi igraje jo napisal v verzih,
če znal bi, sestavil jo za večno...

A to težko bo, čas se spreminja,
kot za toplim soncem pride zima,
ko v hladu si oblečemo iz volne,
kot zidanice, kašče spet so polne.

Ugasnil je dež.
Skozi veje svetlikajo žarki.
Medla senca je legla na gredico.
Slišim jo: Potrpi!
Nebo se bo zjasnilo.
Pridem ti delati družbo.
Prinesem ti citre za igranje.

Prihajam, oglašam se ti.
Med vresjem bom hodila ob tebi.
Nimam jezika.
Gibam se skozi sončni čas.
Brez besed.
Upehana se rada spočijem.
Zvečer prežgana izginem.
Zdrobim se v prah.

Duh kremenitih očakov slovenstva
bodi podporna palica tej deželi
in njenemu ljudstvu!
Palica ni samo za oporo,
s palico lahko tudi zapretiš,
zamahneš in daš vedeti,
da jo boš spet poklical v življenje.

Po nekakšni ozki, majhni stezici
vodi pot do razsvetljene koče,
kjer je zbrana volja in moč
čutiti se Slovenec
in dvigniti povešene in prekrižane roke,
priklicati moč skozi žametne barve gozdov,
prisluhniti zvokom ptičjega petja
in začutiti veselje do življenja.

Stotero puščic Amor v me je usmeril,
da bi morda me prebudil iz sna,
ker hoče da pokaže moč še ima,
ali pa da sebi ne bi se zameril.

Puščice švigajo, le redke čutim,
morda mi je čut, želja preveč,
kot da prijateljstvo mi je odveč,
kot da srce ne bije, ne čutim več.

V daljavi slišim vlak...
Morda bo ta tisti,
s katerim bom šel naproti k tebi..
Vem, tvoje drhteče dlani se bojijo...
Tri leta bo minilo od takrat,
od .takrat ko se je začelo ,
ko so najina pisma prerasla v nekaj več.
Ko so postali najini telefonski razgovori vsakodnevni.
Ko sva si zaupala v pogovorih, pričakovanjih....
Veš, ravno ta vlak me bo pripeljal k tebi.

Iščem med kraškim skalovitim svetom
zgoščeni beli sij »žvepka«, kraškega šetraja.
V vzhajajočem jutru prisluhnem melodijam rosnih kapelj
in med očarljivo mehkobo stoletnih hrastov
se pogled sreča s plavajočimi krilatimi bitji,
ki so kakor uresničena popolnost kamnitega sveta.

Sledim nebeško oblečeni koži,
razpeti med zemljo in oblaki,
valovanju beline med zelenimi samotami
in zagledam napeta telesa, ki vihrajo z repi
kakor sen kometa s tanko svileno žimo.

Vsa sem polna razsvetljenih ulic
in vrat, skozi katera lahko vstopiš
in izstopiš. Ne zadržujem te,
če nisi radosten od mojih darov.

Ljubezen se smehlja
skozi cvetove in sadeže.
Tako brezmejna je,
ko se pretvarja v obilje
tvojih sprejemanj.

Ali ni občudovanja vredna
stalna volja po izrekanju.
Edinstvena priložnost biti.
Vtisi zaživijo, zasijejo
in napolnijo pomen,
razkrijejo poti,
po katerih smo hodili
in nas razložijo v tistem delu,
ko nismo bili prisotni
in nas je ukinil čas.

V labirintih znakov iščemo
razlage, zakaj smo se izseljevali
iz sebe, izruvali kamne preizkušenj,
prestopili reko neločljivih bregov,
si lizali bledi obraz
in se izključevali od svojega bistva.

Sanje se nikoli
ne dotaknejo postelje.
Kot črede oblakov tavajo po nebu.
So izmuzljive jate rib, ki plujejo po morju
in s svojimi luskinami ranijo tvoje oči.
Zvečer se spremenijo v speče ptice,
ki posedajo pod napuščem
in tkejo mesečino iluzij.
Pijanost določa bistvo lastnega
oprijemanja postelje
le v snu današnjega izsanjanega dne
v dejanju, ki ga več ne more meriti čas.
Vsi predmeti se smejijo
omamljenim negibnostim.

Iščem te v njej, v omamnem opoju,
v sanjah, povsod, tudi tam nekje,
toda nikjer te ni…..ne najdem te
v meglici jutra…..polne lune soju;

v nočeh nemirnih predajam se,
v hrepenenju po tebi….tvojem
telesu..koži, vonju tvoje sobice,
želim si te v objemu svojem;

Zoprni temačni dim v kamnitih balvanih je pregnalo jutranje sonce.
Žarki so obsijali tisočletja čakanja.
Svetlobe zdaj ne more ustaviti niti oblak.
Spremenila je obliko in dimenzijo.

Rodil se je nov svet.

Jasnina.
Zavedanje o enotnosti je ustavilo misli.
Jok so nadomestile solze radosti in olajšanja.
Nastala je praznina čustev, ki jo je polnila ljubezen.
Ljudje so se znova znašli v človeštvu.

Miha Koprivnikar 2008

Objameš me.
Božaš po licu,
po celem telesu.
Toplo mi je pri srcu.

Prebujajo se celice,
oživijo ustnice…
V objemu Ljubezni
se dve Duši
zlijeta v eno…

Želim si, da veš,
da ti pripada
košček mojega srca.
Zate mi nikoli ni žal časa,
ki ti ga namenim.
Ponosna sem na najino poznanstvo,
ki preraslo je v prijateljstvo.
Najina snidenja so resda bolj poredka,
a zato toliko bolj prisrčna.

Naravnost dol z neba,
spustim k tebi se na tla,
takoj za tem, ko rodila si me mati,
povem ti, da zame se ti ni treba bati.

V življenje tvoje,
ki postane tudi moje,
radost in ljubezen ti prinesem,
zavito v celofan,
da ne vidi se vsak dan.

Vse bolj tonem v temo dneva,
izgubljam se v množico čakanja,
vse, kar je tvojega, beži..izginja
v meglena jutra..iz mojega sveta;

še vedno si lepa kot takrat, tam
nekje, ko prvič sem te na tistem
»tam nekje« poljubil, da sanjam,
sem takrat si mislil, sedaj le še živim;

Dnevi moji polzijo,
kot voda odtekajo
med razpoke časa..prsti roke,
bežijo v meni, z menoj v neskončnost;

izginjajo v večnost,
se izgubljajo v vesolje,
med planete..zvezde,
zaman iščejo cilj, smisel…..realnost;

On je tisti, ki me ustraši,..
bolj kot vse besede me preplaši.
Ko je nežen ali bežen,
ko je močen in konkreten.
Ko me vzame in me skrije,
ko pusti vse in ubije.

Tista čustva, ki gorijo..
tiste strahove, ki se bojijo.
Tiste roke, ki prežijo
na druge dotike,
ki srce od strahu zdrobijo..

V zimsko noč se slišalo bo spet rožljanje,
verig morda, ki parkelj jih prenaša,
ki otrokom strah poraja, rad nagaja,
če pridni so, s seboj ne bo jih vzel dodaja....

Že čeveljčki so čisti čakajo pripravjeni darila,
morda se skrita želja jim bo izpolnila,
Miklavž skrivaj jih s spremstvom čaka,
navada naša skozi stoletja stara taka...

Na ribniku majhnem,
bel lokvan leži,
v njegovi lepoti
cel ribnik žari.

V parku zelenem
cvetočih dreves,
potok se vije
mimo dreves.

Čutim potrebo..notranjo željo,

da te obiščem, takšno ledeno,

v snegu na obalah….vejevju

upognjenem…..golem drevju;


tvoje šepetanje vode ledene,

biserov zvonjenje, tolmuni

kot zakladnice..dvori narave

me vabijo…..kličejo k sebi;

Do kolen..grla v blatu,

plazeči se megli, v mraku

notranjih bitk, trpljenja,

kriči..kliče duša moja;


kot krik..let izgubljenih

ptic v iskanju poti drugih,

v odločanju cilja….smeri,

doni klic v nebo…v meni;

Postoj, poglej
okrog sebe človek,
ničesar ne zamudiš,
če preveč ne hitiš.

S hitrostjo misliš,
da vse uloviš,
v resnici pa bežiš,
pred kom bežiš,
pred čim,
za kom bežiš,
za čim ?