Jaz pa vedno bom vesel,
bom samo vesele pesmi pel,
me žalost ne zanima,
če tudi bo huda zima.

Pozimi se bom sankal,
ker takrat ne bo sestankov,
bom dopust imel,
ker poleti ga imeti nisem smel.

Zgodi se praznik miru.
Rojen je otrok svečanosti.

Premislek o podarjenosti…

Duh se je sklonil,
poklonil,
spesnil v tkivu,
himnično navdihnil,
harmonično zložil,
zanetil bitje ljubezni.

Samo u snovima mi dolaziš,
vrata svoga srca ti
širom otvaram.
U prostrane dvore
svoje duše te puštam.
Moj dnevni raspored je
i suviše popunjen,
mnogima pripada dio mene.
A kada padne mrak
i spuste se zavjese trepavica,
povedi me sa sobom
na krilima snova,
u beskrajna prostranstva,
gdje nema tuge i bola.
Odletimo u susret sjenama,
bez krivje i straha.

Molči, ne upogibaj veličin,
ki nimajo kolen.
Njihove razsežnosti živijo slepih oči
in trepetajo pred ključem
na tvojem jeziku.

Oči skrivajo kot hobotnice
pod morskimi travami,
ki jih nanese razburkano morje.
Zdi se, da jim je senca vklenila dušo.
Senca z zlatimi žepi,
ki se oklepa kulise črne barve.
Naj jo noč skrije in ji odmeri
usodo razpadajočega lista
v vlažnem iz zatohlem prostoru
ob konzervi marmelade.

Ozira muza se nazaj,
v somraku brska po pepelu,
redke iskre mrzlično nabira,
mnogo je prostora ob razpelu.

Pogorišče grobno se hladi,
blodi misel za toploto,
muza se preliva v črke,
ljubezen, znova, rodila je siroto.

Govorijo iz spomina,
da je bolečina večna,
da ljubezen ne obstane,
naj nekoč bo muza srečna.

V gozdu…tišini
med snežinkami
se iščeva s pogledi,
poljubi vročimi;

iščeva drevesce,
sebe..večer miru,
sreče, sva v iskanju
ljubezni, notranje lepote;

Rahla senca…drget tvojega

obraza mi govori…sporoča,

da spajava sen s stvarnostjo,

takrat ti nežno šepnem na uho;


ne ti, telo, oči tvoje mi to povedo,

da greš iz sebe in da moja si vsa,

da skupaj pijeva napoj ljubezni,

srkava nektar…….koktajl strasti;

Nekateri mislijo, da imajo vse,
A ne vedo, da tisto kar res nekaj pomeni,
Se danes ne ceni,
je skrito drugje, v nas globlje.

Sonce od nekdaj umira,
Vsako noč popolnoma izgine,
Sit naše sebičnosti,
Se pred nami skrije.

Čas počasi vzame,
Še tiste blede spomine,
In veter v jezi sname,
Naše maske iluzije.

Za rdečimi nagobčniki se skrivajo
beli nagrobniki.
Tik ob meni so.
Nočejo proč.

Nekam izmučeni so videti dedje.
Kot bi jih ranilo prekletstvo verig,
ki so jih nadevali drugim.
Tako samoumevno izgorevajo
kot drva v peči.

Vidni so vbodi oči na marmeladnih mestih.
Z uzdami racajo po krompiriščih.
Krompir pa že ne prinaša sreče.
Za krompir je treba orati in pleti.

Sonce sega
vsak dan višje,
nevihte so prešle,
od spanja do spanja,
vse je tišje.

Začenja se,
premika in teče,
brsti vse znova,
vsako novo pomlad
črnino sleče.

Prihodnost trenutka,
sebe srečna
pleše, se vrti,
vase ne verjame,
žalost moja, večna.

Na mojih podplatih
so zalepljene rožice.
Za nohtom je pšenično zrno.
Kmalu bo vse zeleno.
Vrata mi loputajo v srcu.

Sem velika sončnica,
povezana z obračanjem
zemeljske oble k soncu.
Ko odprem vrata,
vstopijo žarki,
razširijo prostor
in pozlatijo liste.
Nikoli ne ugasnem svojih luči.

Celo nebo nalepite s plakati,
zapišite z velikimi črkami,
da revežem primanjkuje denarja,
da bi plačali položnice in preživeli.
Da bo Bog videl krivice.
Ljudje so šibki.
Ne morejo več delati.
Hodijo poševno,
kot da imajo hrbtenico
iz krhkega mavca,
obraz iz sadre.

Ne morejo več potrošiti
in pustiti v tovarni več energije,
kot dobijo plačila.
Ležijo na hrbtu, drgetajo
in telo imajo trdo kot oklep.
Prezebli. Nimajo za kurjavo.
Številne otroške nožice,
nebogljeno suhe so in tanke,
kot repki štrlijo iz teles.

V sebi..svoji notranjosti
bijem boj z neba orkani,
z zlemi silami…demoni,
v nočeh z moro..sanjami;

preganjajo me v dnevih
turobnih……..jesenskih,
vlačijo v lij..vrtinec teme,
ne odidejo, ko posije sonce;

iz mene delajo telo….dušo,
ki bdi..tava po neskončnih
prostranstvih..temnih nočeh,
išče sorodno dušo, njo..oporo;

Gledam skozi okno in vidim luč...
svetlobo, ki me navdaja z upanjem,
svetlobo, ki me prebuja iz sanj...
svetlobo luči življenja.
Trepeta, pa spet zasije,
močno s polnim sijajem,
kot bi mi hotela nekaj povedati.
Čutim, nisem več sam,
z menoj je svetloba,
sanje jutrišnjega dne.
sanje, ki morda oživijo,
postanejo resnične.

kako turoben dan,
megla in dež in mrak,
a iznenada upanje spet tli,
da jutri bo že lepše,
da jutri vse se spremeni.

Večer skrivnosten,
ob polni luni se obeta,
ko s Sončnih pozitvk
tam srečamo se iz spleta,
Piramida nas v goste je dobila,
prisrčno snidenje, ob koncu leta,
internetnih znancev je gostila.

Besed sproščenih, rokovanja,
v želji, sprostiti vsem duha,
da nas meditacija sprosti, poveže,
z roko v roki čuteče vsem postreže...

Kot da stopil se sredi zime led,
zaživela je beseda, oživel je smeh,
če bili drugemu neznanci, kot tujci še,
dovolj bila beseda topla, premenila vse...

Kriviš me za nekaj,

kar ni povsem moje,

od tebe je, od mene,

oba sva kriva zanj;


govoriš…….trdiš si,

da me je 'prpa'..strah,

da ne upam nekaj si,

da se name nabira prah;

Že dolgo več nisi moja

čista dišeča reka kot bila

si, polna rib…….življenja

pravega….praproti vonja;


kolo mlina………..žage

trohni…umira, razvaline

zakrite s tišino…ostrogo,

steze..poti ozke se skrivajo;

2 Kr 14,9
Izraelov kralj Joáš pa je Judovemu kralju Amacjáju poslal sporočilo in rekel: »Libanonski osat je cedri libanonski sporočil: ›Daj svojo hčer mojemu sinu za ženo!‹ Pa je privihrala mimo libanonska divjad in pomendrala osat.

2 Krn 25,18

Izraelov kralj Joáš pa je Judovemu kralju Amacjáju poslal sporočilo in rekel: »Libanonski osat je cedri libanonski sporočil: ›Daj svojo hčer mojemu sinu za ženo!‹ Pa je privihrala mimo libanonska divjad in pomendrala osat.

Ezk 31,3

Asiriji? – Cedri na Libanonu z lepim vejevjem, v senčnatem gozdu, visoke rasti. Njen vrh sega v oblake.

Sem vretenčarka iz usedlin kambrija.
s polnim trebuhom alg iz paleozoika.
Štiridimenzionalna. Retrospektivna zavest.
Potujem s hitrostjo polža po hiši univerzuma.
Butam z glavo začetka v sedanji čas
in opletam z repom po pramorju prihodnosti.
Sem sestavni del monumentalnega kozmosa.
Presegam realnost v telesnosti.
Vse kar v meni živi, ni nikoli umrlo.
Vse kar je umrlo, je shranjeno živo.
Spomin živi na drugi koordinati.

Dežne kaplje vztrajno padajo,
izpirajo nečistočo z oken…
- zdravijo bolečine moje duše.
Hladen piš vetra v gozdičku pred hišo
upogiba drevje in odnaša samotne snežinke,
noseč s seboj zastarele občutke in rane…

Dovolim ti veter - odpihni vse,
kar nisem jaz!
- vse kar so mi prilepili,
kar mi omejuje širino duha!!!
Stara čustva, neizpolnjene želje,
zavrnitve in neštetokrat razbito srce…
Kar daj, dovoljujem ti,
celo me osvobodi!!!

...le takrat,
takrat naj se zgodi,
ko rdeče sonce,
skozi mehke kapljice beži.
Takrat, naj vidim ta tvoj grenki svet,
takrat naj ližem s tvoje rane med.
Ti solze naj teptam,
spet in spet.

Občudujem te, ko razbijaš staro
in gradiš novo …
Poln si življenjske energije.

Občudujem te, ko ustvarjaš
novo življenje …
Poln si ustvarjalne energije.

Občudujem te, ko me gledaš
in me tvoje ustnice ljubijo…
Poln si ljubezni do mene.