Vem, ti si tista
duša,
tebe čutim
k tebi me vleče.

Lahko mi daš vse
česar ne potrebujem
in vzameš vse
kar nimam.

Potopljeni v laž
ti videti ni dano,
da ne morem
več čakati.

Bodimo bolj osebni,
pristni in predvsem človečni.
Za vsak dober vpliv postanimo odprti.
Verjemimo, da lahko postanemo velikani
le, če bomo iskreno ponižni,
a vendarle ponosni
na vse naše uspehe,
prav tako pa tudi na poduk
naših bolj trpkih izkušenj.

Pozdrav novega leta 2009,
v jutru je mladem darov natrosilo,
snežinke je bele nam nanosilo.

Prekrilo s belino sneženo,
dvorišča in ceste je mest,
polja in travnike pobelilo,
vso umazanijo je skrilo.

Došao je dan - vrijeme,
kada nekako u srcu svodimo
svoje račune, vrijeme kada u
srcu prevladava veselje, nema tuge.

Noćas će se sresti i zagrliti
godine dvije, Stara će na zaslužen
počinak otići a Nova će
na njen prijestol sjesti.

Zaboravimo i ostavimo godini Staroj
sve slabo, što je iza nas. Kada počne
odbrojavanje i kazaljke se spoje,
predajmo se magičnim trenucima godine Nove.

Pozno v noč sva takrat plesala,

da sva sama, takrat sva mislila,

da se zvezde z nama vrtijo, smejejo,

z luno na nebu plešejo, se z njo igrajo;


bila je Silvestrova noč, polna želja,

obljub in pričakovanja, bila je ena

sama sreča, bila je, kot da letiva

v nebo, kot da je to najina zadnja;

Vem, da prava pot obstaja.
Slišim jo, kako mi vedno znova prigovarja,
naj jo končno že izberem in uberem.
Ne obljublja vrtnic mi brez trnjev,
kakor tudi samih slavolokov zmage ne,
niti veličastnega razkošja brez meja.
Ponuja mi vsega po malo,
v sprejemljivo zmernih količinah.
Ravno toliko dobila bom,
kot zmožna bom sprejeti –
in to bo več kot dovolj.

Danijela Premzl

En dan srečam prijatelja,

starega pregnanega mačka,

borca, kadar se gre za naše

slovenske interese tam na jugu meje;


ves bojno razpoložen vpije,

da pa ima sedaj njih dosti,

njih, ki nam hočejo ukrasti

našo zemljo in prestaviti meje;

Iskal darilo sem primerno,
za rojstni dan, saj je vseeno,
da počastim, čestitam, zaželim,
spet mimo leto je še eno...

Morda kozmetika ji ugaja,
če kaj na licih ji nagaja,
parfum očara, je vabljiv,
vonj po rožah je mamljiv..

Nič od tega, iščem že drugod,
kjer so čokolade, kup dobrot,
lešnikove, tudi take z z rižem,
da prstov pet morda poližem...

Stala je ob materi. ter jokala
Veš mami, nič nisi mi kupila...
Saj te imam rada, vendar ne morem.
Nimam s čim, saj veš otrok....
Kaj nisi videla, kaj vse imajo.
Mami se pripogne jo objame...
Le kruh sem kupila ter rozine...
Doma bova pekli pecivo.

Kam naj grem,
kaj naj delam,
kam naj se izgubim,
da se od sebe oddaljim?

Vedno sem tu in tam,
odpiram in zapiram vrata.
Ogledalo me zrcali,
v njem iščem zenice,
ki so zunaj ostale.

Prekrile jaso so snežinke,
odele jo v pajčolan skrivnosten,
končale ples so svoj lahkoten
opojnost snežno, lepoto zime..

Posamezne še vedno razigrane,
se veter z njimi poigrava,
kot utrujene posedejo na tla,
za njih se igra, ples konča.

Na dlan se nežno je spustila,
se v hipu solzo hladno spremenila,
želela je morda da me spozna,
da ples z vetrom svoj konča....

Rada bi, da se nekaj zgodi,

premakne….izgubi v meni,

da odide na oblakih pozabe

njemu….njegovo dušo odpre;


želim si v okrilje meglice,

v njene sivotemne sence,

v globine njene, kjer je hladno….

globoke, nevidne za njih oko;

Dan je odraščal v zvezdnato noč.
V beli obleki. Kot da se je odlomil
kos ledu, ki išče toplino v ljudeh.

Nikoli ne premore ledena ploskev
odleskov svetlobne moči,
ki jo premoreta žuboreča reka
in voda, ki klokota v ceveh
in privre v dlani, da zbudi
človeku zaspani obraz.

Moje sijoče oči
te osrečujejo,
ko mi z najslajšimi poljubi
vzameš dih.

Moje sijoče oči,
te spremljajo.
A ne veš, da z zadnjimi močmi
netim iskrice v njih.

Moje sijoče oči,
ugasnejo.
Tvoje korake je izbrisal
vetra dih.

Vedno, kadar sem osamljen

in žalosten, sem ranljiv tudi,

vendar nikomur ne kažem,

ne zrcalim mu svoje notranjosti,

duše, obraz se vedno smeje;


tudi njej sence skrivam,

pelina polnih trenutkov,

tudi njej tega ne dovolim,

skrivam ji bol mojih občutkov;

V pol svetlobi sedim

sam z mislijo nate, vem,

da si sama, čeprav z njimi,

in zunaj grmi kot v vojni;


kaj so znoreli, prekleti svet,

vse nori..skače..tuli, za umret,

nebo je, kot da je konec sveta,

ognjemeti po nebu, a res je konec vsega;

V bojazni in strahu
sem te rodila, sin moj,
vloge matere nisem poznala,
a, da prijatelja bova postala,
sem takoj spoznala.

Nežen cvet v mojih rokah,
si bil,
igriv in iskriv,
očarljiv in nagajiv,
moje življenje si obarval.

Luč edina si, ki sveti,
Upanje v očeh bede,
Te ne upajo v roke vzeti,
V teh dnevih lakote in zmede,
Veliko jih je takih, ki te išče,
Veliko takih, ki gleda mimo,
Ki Vidi le sebe,
Ker nima srca,
Ker navsezadnje ljubiti ne zna,
Kaj mu sploh še ostane?

Vitke sence opletajočih se vej
so kakor dnevnik praprotnih lističev,
ki jih zbujajo kaplje ledenega piša.

Če bi okamnele, bi ostale
pod drevesi zelene doline,
iščoče skale slepila luči.

Nocojšnje kaplje so obležale
na mahu in ugašajo zvezde.
V lesketu se gledajo v ogledalo,
kako jim nebo snema obraz trenutka.

sence polzijo po tleh v soju sveč,
nekam daleč preč…
mehkoba pogleda v srcu odmeva,
od sreče bi pela…

tvoj dotik in tvoj dih sta v meni spojena,
prevzema me trema…
kot sanje si, pravljica zvezdne noči,
trenutek… in na ves glas kričim:

Neuresničene so želje,
da sneg pobelil mojo bi poljano,
da ugledal zasneženo bi Ljubljano...
ob Božiču da nasulo bi snežink.

A najlepše le ostane,
ko srca vsem nam vname,
bo toplina spet dobila moč,
da težko pričakovana bo Božična noč.

Pogovarjajva se z vsem telesom
in z besedami, ki so kot cvetje
z nežnostjo mladenkine kože,
od zlata luči poslane.
Besede tudi brazgotinijo,
kot molk ali stanje zunajjezkovnega.
So lahko olajšanje ali opravičilo duše.

Besede so kot drobni kraguljci,
ki raztisočerijo srce.
Tudi zaspijo in v molku dremajo
ljubezen kot školjka v skali.
Rada jih imam, ker so najglasnejše,
ko molčijo in jim oči spregovorijo.

Sanje svoje bi ti zaupala,
če bi tudi jaz
od tebe tvoje dobila
in bila prepričana,
da z njimi duše
tvoje ne bi umorila.

Resna stvar so sanje,
saj kdor jih ne doseže,
se mu prav lahko zgodi,
da tudi se poreže.