Ko je žalost zimila v srcu,
je iz daljnih krajev
priletela lastovka.

Kakor veka,
ki pokriva oko,
je njena perut
ogrnila bolečino.

Nešteto milj je letela,
da je skrila dež
pod svojim perjem.

Spoznanje
terja priznanje:
zmotno vero imaš,
da od Otroka bolje znaš.

Saj Otrok je
vendar to kar
JE,
dokler padli svet
ga ne zatre….....

Mir in spokojnost, le sneg naletava
Kakor da bi snežinke spregovorile,
z belino preoblekle, spremenile,
vse okoli sebe...
se pripravljale na rojstvo ,
ko se bo rodila, zaživela pomlad

Posamezne ptice so zbegane,
Zmedene se iščejo med seboj,
košček strehe, topline, grižlaj,
nekaj kar jih bo obdržalo...
čas preizkušenj, preživetja

Ko se rodim ,sem črn, ko zrastem ,sem črn,
ko grem na sonce ,sem črn, ko sem prestrašen ,sem črn,
ko mi je slabo, sem črn, in ko umrem...sem še vedno črn.

In ti, beli kolega:

ko se rodiš, si rožnat, ko zrasteš, si bel,
ko greš na sonce, si rdeč, ko te zebe, si moder,
ko te je strah, si rumen, ko ti je slabo, zelen,
in ko umreš, si siv....

In ti praviš, da sem jaz obarvan???

Pobožala me je mesečina....
Začutil sem jo kot lahkotno,
božajočo, nežno, skrivnostno
kakor da bi imela žametne oči,
privlačna, kliče k sebi,
vabi v svojo bližino.

Na trenutke starka,
drugačna, le sijaj lica...
Zemlja ji zakriva obraz,
kot da bi jo hotela skriti,
spreminjati videz, spremeniti,
tako kot človek spreminja zemljo.

Z gumijastimi podplati sem drsala po ulici.
Malo sem bila še dopoldansko zaspana,
ker sem dolgo v noč deskala po računalniku.
Na ulici sem srečevala poznane ljudi
in se z njimi rokovala.
Vsi skupaj preprosto nismo vedeli,
da se oddaljujemo vsak k sebi,
da smo v delti ločitve.

Tok nas neusmiljeno žene naprej.
Kaj, ko pa ti nimajo kaj povedati.
Slišim, da pojedo velike količine
holandskega krompirja, italijanskega
riža Carneroli in špagetov Barilla.
Srečala sem olikane in gladke,
srečala robate in uporne,a razumne,
ki se nad spoštljivim človekom
ne spozabijo z neprijaznostjo,
a hitijo naprej. Žene jih čas.

Le kakšen je ta naš planet postav,
živali smo pregnali,
jih na verigo privezali,
potem še v klavnico poslali.

Za to, smo še denar dobili,
da bi prav hitro ga zapili,
nov avto si kupili,
pa takoj se z njim ubili.

Sem se ga napiv
in z mosta dol zaviv,
vode sem se napiv,
pa čevlje tudi sem zaliv .

Prišla je policija ,
rešilni voz in avtovleka ,
so zvlekli me iz pod mosta ,
čeprav megla bila je gosta .

Slišim melodijo
nekje v mesečini.

Zvok otožnega klavirja
me v srebrni sen ovija.

Lističi vrtnic na belem papirju
v ledenih očeh ranljivost rišejo.

DRAKULA

Ne neki od ljudi pozabljeni ulici
je vstal iz blatne luže Drakula in ji sledil.
Bila je majhna delničarka.
Ena izmed mnigih, ki je poslušala trafikante.
Paparazzi s Financ ga čakajo na koncu ulice.
Hočejo intervju kako lobiraš, da dobiš naveze,
kredite, obogatiš čez noč
in kako spraviš male delničarje v stečaj.

En dih
neznatna prevara
nevidni prepih
skrivnostna omara

Kdo sem jaz
in ti
zadrgni pas
begave oči

Ne razumem ljudi, dvoličnežev...
Medtem ko obsojajo nasilje,
prikimavajo pobojem, vojnam,
celo prizadetest igrajo, pa ne napravijo nič.
Pravijo, da gre le za samoobrambo,
v imenu pravičnosti uničujejo, pobijajo,
iščejo tisto, česar ni.....
Ob nasilju se obrnejo proč...
Lakoto jemljejo kot nujno zlo,
siromaštvo kot vreme...

Metafora na reliefni figuri
sivega kamna je oživela.
Postala je telo z imenom
na gladki površini kot morje.
Otipljivo telo na dotik
čez pojem lepote.

Toplo in strastno,
igra v besedi,
kal v sredici rastja,
svetlobna lisa poželenja
s perutmi vetrov.

Ostal je vonj po tebi,
ki me omamlja,
toplota, ki me še vedno obliva
in boža okrog srca.
Še vedno te čutim v sebi.

Misel na tebe vzbudi hrepenenje.
Hrepenenje, ki se stopnjuje
in stopnjuje…
Že čutim tvoje roke,
dotik tvoje mehke kože.

Saj drugače bit ne more,
treba je vrniti se do tistega
križpotja, kjer spregledala
sem smerokaz in zavila na
brezpotje, ki prav na koncu
nosi sporočilo: tu se vse konča,
vsa mamljivost je minljiva.
Očaranost je speljala me,
krivo me vodila.

Nič torej.
Treba bo nazaj in potem
začeti znova.

Dobro je, da je spet dan!

En dotik, pogled,
Okus ustnic, Njen vonj,
So več kot dovolj,
Da ji zaupam, kdo sem.

Vse kar lahko okušam je ta trenutek,
To noč se mi ne mudi,
Zvezde bom prešteval,
Vse dokler se ne zdani.

Kje me je dočakal križ,
do kje bo še rasel v višino?
Enkrat se je svetil v svetu igrač.
Mislila sem, da je bil kozmični pojav.
Zarisano stojalo lune
za pletenje zlatega bršljana
med zvezdna telesa.

Še ne vem, kaj pomeni ta križ,
ki postaja tako oseben, tako mogočen
visoko rasel opornik telesa, z očmi neba,
večna svetilka, začetek trnjeve krone.
Čemu izzivalec za sosledje dogodkov,
za vzpenjanje k sanjam, da te pribijejo nanj?

Napolnila sem te
s prašniki svojih oči.
Iz čaše cveta sem te oprašila.
Z zlatim prahom napolnila
lačne razpoke telesa.
S šivi pisav sem jih zakrpala.
Iz prgišča črk sem sejala žito,
pršila kri po skladovnicah papirjev zate.

Pod prhami sonca si rasel po svoje
iz telesa žametne rože
in jaz sem strmela vate,
te ponoči zbujala iz spanja
in iskala tvoje sanje,
ko si z lističi in metulji na svojem klobuku
pohajkoval, ne da bi slišal
moje vzdihe in prošnje,
ki so v temi čakale jutro.

šepet …
še pet besed so kot poljub mi tako ljub,
šelest …
še le si Ti in tvoje ime v srcu še.le.s.ti,

šepet …
šelest …
še le Ti, le Ti srce moje spraviš v let,
še Ti, še, še, še Tišje še …

Spet zaplesal bom s teboj,
snežni valček bo le tvoj,
me objela nežno boš,
čarobna bo ta noč.
Zunaj hladno, zima je,
sneg naletava čakam te,
v prsih čutim utrip srca,
nekdo, ki rad te ima...

Postavila se je na ogled...
Bila je kot boginja,
Njene kretnje, lepota,
telo kot izklesano,
brezhibno, resnično...

Lasje kot pšenično klasje,
obraz očarljiv, privlačen,
telo podoba idealnega,
vsak gib predvidljiv,
njen glas očarljiv...

Nocoj sem se ljubila s teboj.

Bilo je nepopisno lepo,

ko sem ti pustila,

da se me dotikaš in me božaš,

da strastno me zapletaš.

Da, bila je noč,
hladna, zimska,
snežno vetrovna.

Stala sem tam, sama,
tako sama. Bolečina
je bila tako huda,
da sem se smehljala,
ne več jokala.

Pa ti? Ti nisi nikamor
odšel. Ti še kar si.