Pesmi so prihajale
iz razburkane notrine.
Njih vihar
poda v nebeške se modrine.

Tam ustvarijo peklenski dir.
A namesto,
da rasel bi nemir,
utonejo v
Modrosti iz Tišine.

Juda I.

Pesmi, dragi moj, Ti bom pisala,
vsak dan novo Ti bom podarila,
dokler Tvojega srca ne bom dobila,
Ti sladke bom besede šepetala.

Vsako jutro Ti bom sonce podarila,
saj večerna zvezda v Tvojem je očesu potonila,
oblake iz neba bom prepodila,
da senca svetlobe ne bo zmotila.

Vidim te kako se sprehajaš,
Besen si, stresaš slabo voljo,
tukaj si, iščeš napake,
svojih ne vidiš, dlako cepiš,
čutim tvoj bes, osorne oči,
pa vendar, saj smo ljudje..
.
Delamo napake, vsi.
Tudi ti, vendar ni nikogar,
pravega, ki bi pokazal,
ti povedal za tvoje,
Pa saj ni važno,
tak si bil in boš ostal..

V črni luknji zvezde,
najdeš veliko smeti.
Tam, sva med ostalimi stvarmi
tudi jaz in ti.

S tisto gravitacijsko močjo,
naju povleklo v črno je temo.
Ujeta v črn nebesni svet,
poslušava zvezd šepet.

Pijem vino uma
iz predzarodnega stanja,
ko sem bila reducirana
na dolžino rok in nog.
Um je pustil rane
na sekiri in se zakotalil
po pobočjih do obrežja reke,
se po požirkih odžejal
in se sprehodil po njivi,
posejani s priložnostmi.

Med gručami posejanih bitij,
zacvetelih in odcvetelih življenj,
se je mehur razpočil,
uperil želo ose in splezal vame
krvav, umazan in blaten.
S kretnjo roke je s kazalcem
pokazal novo blato in kri,
ki polzi navzdol med lozami.

Le kaj šepeče mi znani glas,
Ne slišim ga razločno, morda še ni pravi čas.
Le kaj besede brez pomena so,
Kot v temni sobi, bele stene, tako brezčutne so.

Misel kot, da v meni ta živi,
Tako je nežna, veseli se novih dni.
Na ves glas poje hvalnico ljudem,
Blagor tistim, ki pustijo, da ljubezen vlada vsem stvarem.

Iščeš njo, kot slepi mucek,
ki išče izvir mleka na maminem
puhastem trebušku.

Vse povsod poizkušaš,
ti diši, čutiš njen vonj
veš, da je nekje blizu,
pogrešaš toplino,
zahtevaš bližino,
ki bo namenjena le tebi,
le zate v tem trenutku in za vedno.

Neko bleščavo zimsko naključje
nosi s seboj videnja med drevesi
s snežnimi metulji in belimi cvetovi,
ki padajo z brezčutnega neba
in se pripenjajo na veje.

Skozi ločje plavajo jadrnice.
Sklonjena sem ob jamboru
in skladam zamrznjene kaplje v košaro.
Sem nabiralka ledenih kristalov
na valoviti pokrajini mlečnega morja.

Moj EGO in jaz sva eno.
Moj EGO prilepljen na papirnato letalo odletel je v daljavo.

Brez EGA ostala sem sama.
Dež razmočil je papirnato letalo, spral je moj EGO.

Kaj bom zdaj sama, brez EGA?

Zdenka Smolej

Ta naš planet daje prostor tudi otrokom zime.
V njihovih srcih je hlad in mraz- zato so otroci zime.
Z njihovih oči veje hlad, z njihovih ust prihaja mraz - zato so otroci zime.
Njihov pozdrav je medel in hladen - zato so otroci zime.
Njihov korak je počasen in majav - zato so otroci zime.

Zdenka Smolej

Steklen pogled ostal je le,
ga duša je pustila.
Praznina je izpraznjena,
telo ovila je črnina.

So na ta deževen dan,
ptice preletele,
temačno so hitele stran,
lenobno krila so razpele.

Mraz iz narave,
se v moje je srce naselil,
toplino je pregnal,
srce v ledeni je oklep oklenil.

Hladna je noč,
dan ves mrzel je in bel,
ledena sem skulptura,
sem umetniška figura.

Prijatelj, le kje si?
Izgubil si se na svoji poti…
Tavaš v temi,
ne vidiš izhoda,
ne najdeš vrat ne ključa.

Molim za tebe pri Bogu,
Angelih in svetem Duhu.
Molim, da odvržeš stare okove
in sprejmeš temni del sebe,
da stopiš korak dalje
v lepše življenje.

Zavedla me je naglica
moje lastne misli.
Le kje je zdaj uvid,
da me Beseda čisti ?

Najdišče golega Vodnjaka,
ne more bit beseda vsaka.
Če besede ni,
s čim Vodnjak se napolni ?

Morda pa je Beseda,
naj bo »Nikdar!« ali »Se-ve-da«,
tisti dih in piš za me,
ko Nič se sebe samega zave.

Drobni sneg iz nebes,
bežni stik dveh teles..
žalost solz iz neba
lenobno padejo na tla.

zemlja z njimi se napaja,
blatu vedno bolj se vdaja.
Glej ljudje so tam na tleh,
lazijo po blatu v greh.

Kaj bo jutri, res ne vem.
Želim si vse lepo, vse svetlo, vse toplo.

Jutri bo nov dan.
Naj mi ustreže to nebo,

Naj bo vse lepo, vse svetlo, vse toplo.
Kaj bo jutri, res ne vem.

Zdenka Smolej

Nežna je bila njena roka...
kakor materina dlan,
oči modre kot nebo,
lasje kot zlato klasje,
obraz. boginje ljubezni...

Odšla je z nočjo,
le spomin je ostal,
čarobni žarek mesečine,
vonj po vrtnicah, ustnice...
nepozabna noč sanj...

Na tisoče steklenih sten nas ločuje.
Vsi imamo alibije, da smo se videli,
da smo se prepoznali v drugem.
Utemeljeni smo med pregradami,
kakor dediči retort iste matere.
Veduta v vertikali prozornih ploskev,
evklidski prostor trirazsežnosti,
kot bi nas bogovi utesnili v svoje uzde
in nas razporedili v družinske albume
s tisočerimi slikami iste družine.
Razdeljena bitja smo v lupinah časa.

Moja zvezdica je tako daleč,
komaj lovim v dehteči vodi njen odsev,

vsakokrat se ponovi refren.

Želim si skriti njo v svojo dlan,
se prste potopijo v gladino tihe reke,

brez nje ne najdem si utehe.

Vidim sanjavo zvezdico le ponoči.
Ko si priprem oči mi pripoveduje pravljico,

v zadnjem? stavku na koncu – vejica ,

Je to moj pravi obraz?, ki kaže me močno in neizprosno
Vprašam se: ali sem to jaz?

Zakaj kaže moj obraz, nekaj kar nisem jaz?
Vprašam se: ali sem že snela masko"?

Masko že davno sem snela.
Zdaj sem ranljiva povsod.

O luna, luna,kaj ti meni delaš, me budiš,spati ne pustiš!
Skozi okno gledaš me, misli begaš, sanje krajšaš.

Tam na nebu se smejiš, da tako svetla si, sonce ti pomaga,
ko pa sonca ni, tvoja moč omaga.

Pride sonce in z njim dan, ki se ga razveselim, tebi luna pa povem, budila me ne boš!
Spustila bom zastore in tvoj sij mi nič ne more.

Zdenka Smolej

Rada bi ti rekla nekaj lepega
rada dala ti nekaj za spomin
vendar ni stvari
ki bi ti jo dala
da dovolj vredna bi bila.
Vzemi mi srce
za vedno shrani si
spomine lepe name,
to nihče ne vzame.

--Ko začutim tvoje roke,
ko počasi drsijo po stegnih,
in iščejo rožo,
da odpre svoj cvet
in se omedi,
da posrka tvoj med,
se mi odpre rajski vrt.

Se mi odpre rajski vrt,
v njem diši,
vidim barve, ki jih še nikoli nisem,
nikoli, nikoli,nikoli.............