Se čas v nas rojeva
in z nami tud zgineva,
ko izginejo ljudje,
spominom čas puste.

Ko se ljudje rodimo,
si prostor naredimo,
življenje v njem gradimo,
spominom prostor zapustimo.

Budi se jutro.
rodi se dan,
prebuja se narava,
pokukal zvonček je zaspan...
med redkimi je prvi sam...

Še mraz je,
sneg počasa se umika,
kopni lenobno, narava se prebuja,
sramežljivo zvonček ogleduje,
se sončnim žarkom spogleduje..

Ubijaš me s tvojimi rjavimi očmi,
sploh ne vem več kdo sem,
ne vem več kaj delam,
kaj smem, kaj ne.........


Kaj, ne veš to?

Saj nisi ti kriv,
da zapeljal si me v skušnjavo,
zmešal glavo,
da ljubim te,
kot ljubi lahko le ženska.

Grem domov v pekel,
o da bi bila lahko danes malo v raju,
samo urco ali dve,
da si napolnim možgane z pozitivnimi mislilimi,
samo tisti čas za naju,
ko drhti mi telo in izklopim
vse, kar na tem svetu je.
Samo tisti čas za naju,
je vreden, da diham za njega,
ostalo me bega,
sem to še sploh jaz'
Samo čas za naju.....................
Ostalo me bega........................

Že iščem sebi novo si podobo,
se spremenil bom v hudobo,
ljudem denarce bom jemal,
kar v svojo malho jih dajal...

Jih je preveč, sem že oplel,
premalo prakse spet bi imel,
morda v politika se spremenim,
prihodnost lepšo, da jim delim...

Maškare, Kurenti,
sprevodi in karnevali,
čas ste zaznamovali,
zimo boste pregnali.

Čarovnice in Zmaji,
Kurenti in Vile,
Kavboji in Indijanci,
maškaram ste znanci.

Ti preljubi stih,
moj trenutni si navdih,
ko te izlijem na papir,
me takoj prevzame mir.

V srcu pečeš in tiščiš,
dokler pot si ne izboriš,
skozi svinčnik in papir,
na svobodo ti hitiš.

V gozdu je bilo dolgčas
in ptice so se odločili,
da bi popestrili ta siv dan
naj bi ptice se v lepoti pomerili.

Najglasnejša je bila kura
saj perje ima v vseh barvah razodeto
ampak četudi ima tako perutninsko rozkoš -
še vedno ostaja kokoš.

Sem lotil se pisanja,
rad napisal bi sonet,
razmišljam, tuhtam,
ni pravih najti mi besed....

Zdaj pišem pesem pravo,
malo za dušo, spet zabavo,
da zapišem čuteče misli sveže,
morda zamrejo brez potrebe..

Se jutro zgodnje
Z »Ne!« začne.
Namesto da poljubi
in objame me,
Otrok na drugo stran
Obrne se!

Juda I.

Elegija hrupa ali hrup elegije?

Usločeno razlito, grabežljivo sonce
utaplja gručaste strune nekam v daljavo,
v širno trplenja neskončno morja planjavo,
zabrisati želi si svoje nitne konce.

Obraz skazi se v večnem zlomljenem godalu;
glas izgublja goreče sanje, môra póči
na nočnem nebu nikdar več se nič ne loči
v jarin goreč vržen, razprem roke bodalu.

Oči smrtne nebogljeno veter srkajo,
blodenj polno, vsak korak je teme zrcalo
okna v svet sebi pogled resnice trgajo.

Zakaj vsak duh tako žalostno svoj dan konča?
Kje bridkost ur doživlja brezbrižnost stoletja?
Bom začutil kdaj zamrznjeni znoj poletja?

Odhajaš,
loputaš,
odpiraš predale,
zapiraš vprašanja,

ni ti mar za odgovore,
prizadetost igraš,
boliš,

ko čakaš
zadnji trenutek,
tvoj obraz
kljubuje vsemu,

Dajanje v dejanju,
Udejanjanje ljubečega.
Največja je radost,
Ki jo premore le norost,
Erazma Roterdamskega.


Juda I.

Sedaj vem, zakaj
na Zemljo sem prišla,
ne zaradi bogastva
ali človeškega zla,
barva Planeta našega,
mi je tako zelo všeč bila.

Vse barve obožujem,
jih v Belo vse združujem,
ko pa Mavrice si zaželim,
k soncu svoj pogled usmerim.

Vsakega od nas išče, lovi,
Pa saj ima več imen...
Sprva je njen lov dolgotrajen,
je lahko dolg desetletja, leta,
potem mesece, tedne, dneve,
ure se krajšajo v minute.

Potem postanejo sekunde..
nemočni se ji vdamo v sekundi,
nas vzame s seboj, v preteklost,
saj nas je med lovom utrudila, uspešno,
Nismo postali njen plen, trofeja...
le zakona narave se ne spreminja.

Po vzorcu Borisa A. Novaka, Oblike srca (str. 40,41). Mnoge rime (a ne vse) so iz Prešernove 6. gazele. (malo sem se igral z besedami, uživajte)

Hotel sem napisati pesem,
pa nisem dobil ideje.

Hotel sem napisati o pokrajini,
pa so okno mi zakrivale veje.

Hotel sem napisati o zimi,
pa me radiator preveč greje.

Ak´ akrostih ni akrobacija,
potem pot potika se po črnini.
Če čebele čebljajo v četrtek,
če četa pogleduje po četrti,
to toplo sporoča topol ni za v top.
Pretirana aliteracija preveč iznakaže,
zato pretiravaj ne nikoli, razen v šoli.

Magistrale so prelepa pesnitev.
Ugibam, res še kar ignorira.
Raje poprosite za pojasnitev.
Vendarle drevo v nebo prodira.
Izraziti ni moč, da me kar zatira.

Čakal sem en sam trenutek,

cel vek,

nate sem čakal, da ti povem, kar čutim,

kar na srcu leži mi,

na dnu duše nosim;

Od časa do časa se tudi zbudim,
vmes dremljem, po malem spim,
sladke so sanje, ko sanjam sladko,
pride pa mora, njih sen me zbudi.

Odrečem se sanjam, odprem oči,
stopim v svet iluzij, poln moči,
pripravim prtljago, odidem na pot,
nisem pripravljen, da bo polna zmot.

Nikoli ti doslej nisem

napisala pisma,

še manj poslala SMS

in ti v njem svoje želje, ljubezen izpovedala;


tega preprosto ne zmorem,

ne vem, ne znam in nočem,

v živo si te želim,

v oči tvoje, srce zazreti, moj Valentin;

Kako opisal bi ljubezen?
Da začutili bi jo vsi.
Kako naj opišem moje srce?
Tako z veseljem ljubezen naokrog deli.

Ljubezen je nežna kot ptičje pero,
Tako je neskončna kot širno nebo.
Ljubezen je sprava med dobrim in zlem,
Je čisto preprosta. Nevidna očem.

Ljubezen je v dnevu
in tudi v noči.
Se zbudi v jutro
in zvečer ne spi.

Ne rabi počitka
ne iger ne zabave
ne jemlje čas zase -
zanjo časa ni.